peč (432-531)

tesen prehod med dvema skalama. Vsak za svojo	peč	se bosta lahko prikrila in oba hkrati lahko	A
je pa res odrla en sam rep. Drugega je dala	peč	s kožo vred. Zanalašč.	A
ropotuljicami vred. Pegasti Ris je žgal že prvo	peč.	Prav danes jo razdere.	A
bila prijetna. Štiri gole bele stene in velika	peč,	precej majhne duri in okorna, nekoliko previsoka	A
srajce z drugimi neimenljivimi rečmi obešaje na	peč,	slišala, kako je Šepec moža hvalil in prosil	A
pojdi, notri je.« Hitro vstane in poseže na	peč,	da bi kakov žveplen klinček dobil in luč upraskal	A
v temi. Stremenčkovka je šla gledat zopet v	peč	in potem radovedna na pragu poslušala.Tam od	A
slanino in slaščico sušil, zvečer k sosedovim za	peč	hodil sest, pravil tam vselej in vsak večer	A
usedle za brenčeči kolovrat, stare matere za	peč.	Konec vasi v Jurčevi hiši so tudi sedeli vsa	A
poldne, nobeden ni še jedel. Tone vstane, gre za	peč,	veliko skledo vzame s police in dve žlici.Bil	A
tolažnica ter odganjalka dolgega časa. Gorka	peč	mu je prijetno grela hrbet, ocopatane noge pa	A
ogrel. Skoro ji je sapa pošla; nič in nič, še	peč	ni pomagala.In si je izmislila: zavila jo je	A
ogenj na ognjišču. Manica pa je zlezla k oču za	peč.	Vse po vrsti je povedal oču, kako so se pogovarjali	A
razpostavi . /\ .. stran 24 . \/ la svojo živino za	peč.	Tam so bila njena Jezerca, nižja planina.	A
dežnika ni utegnila zapreti. Smuknila je k oču za	peč:	»Oča!Oča!	A
kukavice. In čim više je lezla senca v Bukovo	peč,	tem bolj na redko so kukale in so popolnoma	A
Trljeva Meta bo še mleko zlila. Samo na Bukovo	peč	gleda, čez katero žene Marko jarce.Haha!	A
gamsa, ki je hitel po meli iz Vrlič v Srednjo	peč.	»Bom vsaj varen pred kamenjem.	A
vrha Vrlič, na levo pa je bila dobra dva sežnja	peč	popolnoma gladka in malo nagnjena naprej.	A
in desnice in mirno presodil, v kako nevarno	peč	se je zaskočil: »Naka!Tudi za konje in parizar	A
je počil z bičem, da se je razleglo v Bukovo	peč	in Podjavor in v Srednji vrh in morda je slišal	A
No, Šimen! Če se tegale bojiš, ga bom pa za	peč	spravil.« Šimen je spoznal, da ga izpod Ančkinega	A
Manica pa je ukazala Volkunu poskočiti za	peč,	da jo je bilo manj strah.V levi pa je dogorevala	A
letimo nadenj, ulovimo ga, osmodimo in denemo	peč.	Komaj je bil malo opaljen, kar povedó: »Kozaki	A
noči leblajtar ali, če rajši slišiš, graničar	Peč	‒ tisti, ki pravijo, da je tako lep ‒ po vasi	A
tako. Ali jaz tudi vem, da je biriški hlapec	Peč,	tista glista, vzel na našem tnalu leseno kobilo	A
vse štiri. Tista mala potegnjena palica, tisti	Peč,	me ustavi: ‚Stoj!’‒ ‚Kaj bo zlod′ja,’ pravim	A
v rebra dregne s silnim komolcem, »hajdi na	peč,	skrij in odeni se, izpij, a gledaj na vse i	A
nikjer kaj posebne hvale. Zlasti njih načelnik,	Peč	imenovan, ni imel nobenega prijatelja med ljudstvom	A
prijatelja med ljudstvom, izvzemši dekliče. Peter	Peč	je bil komaj poldrugo leto v tej službi in vendar	A
potrosil, sodili so umni možje, da mora Peter	Peč	biti kakega gosposkega rodu.Tudi je govoril	A
jih je menda tudi napeljala na to, da je Peter	Peč	bil dijak črne šole, da so ga pa iz šole izvrgli	A
lahko vsak na lastne oči videl, da je Peter	Peč	najčednejši mla denič, kar jih dekleta v okolici	A
včasi od strani pogledajo. Bil je leblajtar	Peč	popolnoma pravilnega obraza, belega lica, velikih	A
Puške postavijo v kot.	Peč	gre kake dvakrat po izbi gor in dol, mencaje	A
nemško. . / . / stran 26 . / Zlasti Peter	Peč	si je v nekako čast štel, da je mogel kaj svojim	A
mu skrivnostno na uho pove: »Leblajtar Peter	Peč	je šel gor v vašo vas k Rezki, sestri tvoji	A
spiš, ljuba moja deklica!« zdihoval je Peter	Peč.	Zdajci se domisli Reza grožnje bratove, da bode	A
tega; pijan je bil, gotovo ga ne bode,« pravi	Peč.	»Je že tukaj!« zavpije Rezki znan glas strahovito	A
premišljevati, kaj bi storil: ali bi se zavlekel na	peč	spat ali pa bi še pil, predrzno upaje na tuje	A
»Zunaj leži leblajtar.	Peč	menda že mrtev.Na gazu leži in se ne gane.«	A
nje pridemo, ali vam pa hrbet zravnamo,« reče	Peč.	»Koga?!« togoti se Tekmec, »mene bo v kotanjo	A
kontrabantar.« »In vi niste nič boljši!« reče	Peč.	»Veseli bodite, da vas ne zapremo, ker ste sami	A
najmlajši med njimi bil tudi najpogumnejši. Peter	Peč	vzame v roko svetilnico in si pripravi puško	A
graničarji tako srečni. Njega si je bil Peter	Peč	izvolil, da ga zadrgne v uklepnike, preden se	A
. / stran 49 . / se zbudi. Pa bodisi da je	Peč,	prevzeten na svojo moč ali pa iz maščevalnosti	A
usodo, že v spanju popred zbudil, preden se je	Peč	popolnoma pripravil ‒ kakor blisk naglo je odpahnil	A
odbijajo. A nasproti ni verjela, da bi imel	Peč	poštene namere ž njo, in, ker je pri vsem tem	A
samem. Začne na vso moč hitro stopati, da bi je	Peč	ne došel.Ko pa se po strani ozre, vidi, da je	A
Reza ne odgovori, lice ji zardi in hiti dalje.	Peč	ji je na strani in jo skuša za roko uloviti	A
mi je, da se od mene obračaš,« dejal je Peter	Peč	otožno. »Le dobro me pomnite in pojdite potlej	A
deklica, saj sem vedel, da me ne poznaš,« reče	Peč	s svojim najmehkejšim glasom.‒ »Le stoj, dokažem	A
me, precej!« »Pregrešno življenje?« ponavlja	Peč	čudé se.»Moj Bog bodi mi priča, da jaz tega	A
poljub ni še greh in tukaj vendar veliko učini.	Peč	je videl, da je deklica mehkejša, da omahuje	A
zagrmi zdajci glas za njima. Naglo po pusti	Peč	deklico in se ozre preplašen. »Jezus, Francè	A
smo imeli tisto sitnost. Nekaj pa je moral	Peč	tistemu krivde prizadeti, ki ga je poturčal	A
pozabil,« dostavi drugi pivec. »One dni je bil	Peč	Franceta, tistega hudega Ivana izpod Karlovca	A
iznad trnja visite. Pogledam, kar vidim, da je	Peč.	‚Kaj ležiš tukaj, grdež,’ mislil sem in, namenjen	A
turščičnih storžev ter jih pokladal na gorko	peč,	da se hitreje posuše.Niti sanjalo se mu ni,	A
pa se je čudila Urša, kaj maši gospod Janez v	peč	in zakaj stoji tako dolgo pred njo, dokler ni	A
pred pustom. Stari je po večerji zlezel za	peč	ter legel na kožuh in Jurca je sedel v kotu	A
oblastno ter vrgel prazno vrečo na klop pred	peč.	»Zdrav je!« odgovoril je oče.	A
počitku; najprej v kot za široko, vedno toplo	peč,	a potem skoro, skoro venkaj v hladni vrtič okrog	A
lopotal po vodi, in če je šolmošter mene poslal za	peč,	se je tudi moj prijatelj jokal z menoj vred	A
zavpije vnovič gospodar in hlapca skočita raz	peč.	»Je li kakov Francoz?« vpraša eden in seže po	A
zapahnejo vežna vrata; potem ležeta hlapca vnovič za	peč,	gospodar pa prinese latvico kislega mleka in	A
in ko se jame daniti, spravita se hlapca raz	peč;	gospodar, ki je najdalje bedel, leži še trdno	A
gospodar Tine molči in sede na drugi konec sobe za	peč.	Andrej in hlapec, ki ga še premore sedanji gospodar	A
je na klop, ki je oklepala veliko, razpokano	peč,	Tomaž pa je odprl majhno omaro v veži ter prinesel	A
mize, niti mu pripravili sedeža. Séde torej na	peč	in prav hvaležen je pečarju za ta prijetni sedež	A
Veselin. Gledal je že nekoč ljubljeno Cvetano raz	peč,	zakaj bi je danes ne s prav takšnega sedišča	A
preneso jo služni duhovi takoj na visoko železno	peč	v obravnavni dvorani. Tako je prišel Samorad	A
zime tedaj ni bilo; kdo bi se torej oziral na	peč?	Samorada do drugega jutra nihče ni motil v sanjavem	A
še nič poizvedelo; in zopet se nista ozrla na	peč	in na steklenico na nji. Porotne obravnave so	A
nadvse natančni gospod predsednik ni pogledal na	peč,	kadar je po svoji navadi hodil v dvorano vohat	A
česar sem se telesno prepričal, in da je imela	peč	zelene modnice in vsekakor preveč gorkote za	A
spoznanje je zažarelo. »To se pravi, stara dva za	peč,	gospodar sem jaz,« je izgovorila v jezi in onemoglosti	A
stran,« je ihtelo iz matere. Oče se je obrnil v	peč	in komaj prestregel dve solzi, ki sta mu zdrknili	A
zbeganosti v očeh. Mirno je postavljala lonce v	peč	in jih prav tako mirno odstavljala. Milka ji	A
burkle in ropotala z njimi po nepotrebnem v	peč	in prisluškala in čakala. Nenadoma je zaslišala	A
kovčeg!« je skrbel, ukazoval, grabil, metal na	peč,	pod streho, da bi ne dosegla voda.Zvlekla sta	A
zamazal razpoke, Katri pa je ukazal pod streho.	Peč	je bila dobro ohranjena, veža tudi, le tam,	A
mirno in samozavestno v hišo in prisedla za	peč	k drugim beračem.Nihče je ni spoznal, ne njena	A
skušnjave; krepko se obrne ter korači zopet na	peč,	dasi zmagalec, s pobesenim repom, z lahko vestjo	A
Odkaže mu snažno izbico, v kateri je bila	peč	in mehka postelja.Miha leže in skoraj mu prinese	A
pošten človek, mu ga ne morem postaviti v Mirno	peč,	kakor sva se bila zmenila; če hoče katero drugo	A
bilo, seve, kaj prav; lipino odpravim v Mirno	peč	in ji postavim ceno tudi na tri goldinarje,	A
vročino, kakor da gaje kdo porinil v razbeljeno	peč.	Fanta, ki ga je bil ujel, je prijel za uho,	A
zakrpati na hiši streho, postaviti novo, dobro	peč,	da leže v svoji kamrici lepo na gorkem, in bogve	A
očmi. Po cele ure sem molčal za mizo, strmel v	peč	in prežvekoval svojo revščino.Včasi, ko sem	A
prinese na gorko in zvrne na klop. Smrt zleze na	peč	in miruje.Ne videl in ne slišal je ni nihče	A
povedala, da hodi ob nedeljah k prvi maši v Mirno	peč.	Tudi Anica je začela hoditi k prvi maši v Mirno	A
Tudi Anica je začela hoditi k prvi maši v Mirno	peč,	pa ne le to.Šla je vselej tudi k sv. obhajilu	A
in razveselil se je. Naglo se je splazil na	peč	in vzel s police palico.Dal jo je materi in	A
in je molčal vso pot. V izbi se je spravil za	peč	in si podprl glavo z rokami. Strmel je v tla	A
stopil divji mož v izbo in bi sedel kraj tebe za	peč,	kaj bi rekel, ti, Kekec? Ha, kaj bi rekel?	A
končal, se je naslo . / . / stran 148 . / nila na	peč.	Glavica ji je zdrknila kar hipoma na prsi.	A
njegov mlin. Zadovoljno se je vsedel v kot za	peč	in je spregovoril: »Hudi časi, nesrečni časi	A
umolknil in se je oprijel krčevito peči. Kajti	peč	se je zazibala, kakor da jo je ogenj dvignil	A
se je drugi dan peljal s svojim belcem v Belo	peč.	Nazaj grede se mu je pa splašil ob Savi konj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 32 132 232 332 432 532 632 732 832 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani