oj (1.301-1.400)

jutro v debelo suknjo, ker ga je resnično zeblo.	Oj,	vse visoke gore so bile zasnežene in so se lesketale	A
bojim. Kraj tebe stoji in mi kaže ostre zobe ...	Oj,	Kekec!Lepo te prosim ‒ zapodi strašnega volka	A
bal pa je poslušal, samo poslušal in se čudil.	Oj,	ta Kekec!Kdo bi si mislil, da je tako pretkan	A
stekleničico in Rožle mu je zdaj moral verjeti. »	Oj,	Kekec, Kekec!« je govoril in je skakal v velikem	A
je skakal v velikem veselju z noge na nogo. »	Oj,	kakšna radost bo zdaj pri nas doma! To bo prepevala	A
je izpregovoril naglas. »Kdo bi si mislil,	oj,	kdo bi si mislil?... Hej, Kekec, ta Kekec!« Kekec	A
Že drugič jih vidim, kako znajo bežati.	Oj,	to so junaki, volkec, to so junaki.Hoj, hoj	A
vas: »Na nebu škrjanček, pod nebom pomlad ...	Oj,	drobni škrjanček, kaj pel bi ti rad?« Na pragu	A
je v vežo, na ves glas je zaklicala: »Mamica,	oj,	mamica!Pridite, hitro pridite!«	A
Pobožala je Kekca po laseh in mu je rekla: »Kekec,	oj,	Kekec!Ti si dečko, da ga ni takega na svetu	A
bila prepričana, da bo jutri izpregledala.	Oj,	videla bo očeta in mamico pa tudi Kekca bo videla	A
iz kraja v kraj po veselem zagorskem svetu ...	Oj,	to bo veselje, to bo veselje! Tako si je mislila	A
je obrazek z rokami in je žalostno zajokala.	Oj,	prevaral jo je Kekec, prav grdo jo je prevaral	A
je zaklicala na ves glas: »Izpregledala sem ...	Oj,	Kekec, polje vidim in nebo.Pa tudi tebe vidim	A
Skočil je k Mojci in ji je pogledal v oči.	Oj,	Mojčine oči niso bile več mrtve, ampak so se	A
bo tako. Zato pa sem ji izmaknil zdravilo ...	Oj,	Mojca, zdaj bo pa veselje, da nikjer tako na	A
zdaj bo pa veselje, da nikjer tako na svetu.	Oj,	Mojca!« Mojca se je venomer smejala in je gledala	A
v svet: čri-čri-čri, zakaj pa sonce gori? ‒	Oj,	Kekec ve, zakaj sonce gori in Kekec ve še kaj	A
sneg s svojih čevljev in je stopil v vežo. »	Oj,	oče; oj, mati!Oj, Jerica; oj, Tinka!« je zaklical	A
svojih čevljev in je stopil v vežo. »Oj, oče;	oj,	mati!Oj, Jerica; oj, Tinka!« je zaklical naglas	A
»Oj, oče; oj, mati!	Oj,	Jerica; oj, Tinka!« je zaklical naglas.»Domov	A
»Oj, oče; oj, mati! Oj, Jerica;	oj,	Tinka!« je zaklical naglas.»Domov sem se povrnil	A
privedem zmaja s seboj. Pa ga nisem, Tinkara!	Oj,	zmaj je še predaleč, da bi hodil z menoj samo	A
podlasica in je izpila kri najlepšemu kuncu.	Oj,	dekleta, zato bi vam prerokoval še nekaj hujšega	A
je stari oče spet zagodrnjal in se zjezil ‒	oj,	vso zimo je godrnjal in se jezil tam gori na	A
utrgal! ‒ Lej, nesreče in medveda pa nikjer ...	Oj,	rožicaponožica!Pa si le moja!«	A
poigravale s sončnimi žarki same božje lučce.	Oj,	tam je pljuskalo korensko jezero in je pošumevalo	A
vzpenjal tik nad samotno zagorsko vasico. ‒ »	Oj,	ti Mucna gora!« je vzkliknil.»Lepa si, Mucna	A
tebe, pa je lepa, da nobena druga kmalu tako ...	Oj	ti Mucna gora, Mucna gora!« Gab je zagledal	A
Gab je vzdihnil. »	Oj,	sramota, res je grdo!Nikoli več si ne bom upal	A
imel tega strahu in tudi medveda bi ne bilo ...	Oj,	stari oče!Zakaj vas nisem poslušal, zakaj?«	A
Ali me slišite?	Oj,	bicabebe!« Toda od nikoder se niso oglasile	A
in tam se je ustavil in zaklical: »Bica-be ...	oj,	bica-be!«‒ Toda ovce se mu niso oglasile od	A
že dospel in klical na vse grlo: »Bica-be ...	oj,	bica-be!« ‒ A tedaj je vendarle čul oddaljeno	A
Gab se je razveselil na vso moč. ‒ »	Oj,	glej jih!« si je dejal.»Pa so šle prismuke tja	A
da je vse nesreče kriva samo rožaponoža ... »	Oj	ti rožaponoža!« je vzdihoval Gab bridko. »Kaj	A
ne spotaknem in ne telebnem z nosom na tla ...	Oj,	ti prebita goščava?« A je uvidel Gab, da mu	A
božji plamen in je zažgal skalnate velikane ... »	Oj,	sonce prihaja!« je zavrisnil Gab in pričel skoraj	A
Zakaj vas nisem poslušal in ubogal, stari oče,	oj,	stari oče!« Gab je glasneje zajokal in klical	A
glas, da je postal popolnoma hripav. »Stric,	oj	stric!« je vpil.»Ali me slišite?	A
bila tako čudna, da je postalo Gaba strah. »	Oj,	noč je že!« je spreletelo Gaba.»Ponoči bom pa	A
Gabu bi se ne bilo treba nič zoprnega bati.	Oj,	nemara je bil mož danes celo doma pri Lipnikovih	A
veselilo delo na polju. Pastir sem želel biti,	oj,	samo pastir.Zato sem pa šel od doma, ker so	A
stric Kezovec, pa pojdete z mano ... O, bica-be,	oj,	keza-kez!« Gab je odprl leso in je stopil iz	A
čakanja, se je dvignil s skale in je zavpil: »	Oj,	bica-be ... oj, keza-kez!« Živina je Gaba slišala	A
dvignil s skale in je zavpil: »Oj, bica-be ...	oj,	keza-kez!« Živina je Gaba slišala in ovce so	A
postal docela raztresen komandir, zagledal se je.	Oj	te vražje ženske, še starega partizana ti zmešajo	A
ali kozarec žganja, je že pričel prepevati: »	Oj	živijo, bruc major, oj živijo, bruc major, oj	A
že pričel prepevati: »Oj živijo, bruc major,	oj	živijo, bruc major, oj živjo, oj živjo, bruc	A
Oj živijo, bruc major, oj živijo, bruc major,	oj	živjo, oj živjo, bruc major...« Govoril sem mu	A
bruc major, oj živijo, bruc major, oj živjo,	oj	živjo, bruc major...« Govoril sem mu: »Stane,	A
pa v drugi,« jo je tolažil zdravnik Peter. »	Oj	zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj še pridemo	A
jo je tolažil zdravnik Peter. »Oj zdaj gremo,	oj	zdaj gremo, nazaj še pridemo...« so nekateri poskušali	A
dvigal roke in si odkrival slamnik in vpil: »	Oj	zdaj gremo, oj zdaj...« Cela gostilna je vpila	A
si odkrival slamnik in vpil: »Oj zdaj gremo,	oj	zdaj...« Cela gostilna je vpila, pela in spremljala	A
ne zaslužiš s pranjem in šivanjem. Kristina,	oj	Kristina,« je tarnala mati.»Jaz nisem grešila	A
Bačkim dolom zapel: . /\ .. stran 237 . \/ »	Oj,	Romana, ti si moja draga...«Drugi tihotapci so	A
veverico, ki čepi zgrbljeno in ga svetlo opazuje.	Oj,	veverica, ti si srečna!Tvoj dom je na jelki	A
da ju ne bi dražili otroci in ju spraševali: »	Oj	strička, kje imata pa vidva deklice in fantke	A
Polnoleten je in me ne briga, kakšen je.« »	Oj,	še bo hudo, Matija, še bo hudo,« je dejal odhajajoči	A
požvižgal na vse take besede. Zapel je pesem:	Oj	ti gora Mica, oj ti Mica micasta.Ema ga je trepljala	A
take besede. Zapel je pesem: Oj ti gora Mica,	oj	ti Mica micasta.Ema ga je trepljala po ramenih	A
Odmaknila se je in ga osorno pogledala. »	Oj	ti, Gregor, ti bi bil kar hitro domač.Če bi	A
Milkini nezvestobi. Lepo sem mislil o tebi,	oj,	oj, pa si mi jo napletla.Verjel sem ti kot v	A
Milkini nezvestobi. Lepo sem mislil o tebi, oj,	oj,	pa si mi jo napletla.Verjel sem ti kot v župnikovo	A
Stari tihotapci so pa pred plesiščem zapeli »	Oj	dolarji...«Dolgi suhec je udarjal po bobnu.	A
metale okleščke, ki so mu padali na klobuk.	Oj,	Janko, ti nisi moje krvi!Ne, nisi!	A
»Seveda vem, saj sem vse sama videla.	Oj,	in kaj se je to noč zgodilo, se je zgodilo že	A
v strahu za Lamberga in njegove tovariše.« »	Oj,	kakšen bedak sem bil,« se je togotil opat in	A
pojo pobožno in mogočno: Lepa naša domovina,	oj	junaška zemlja mila, stare slave dedovina, da	A
ki so odšli k zvezdam. . / . / stran 96 . /	Oj,	mladost, kako si lepa, ko bežiš vsevdilj pred	A
njegovimi popotnimi pevci. Prisluhni. »Čujte,	oj,	počujte mojo pesem, Eviani,« prepeva nekdanji	A
razoroži, v beg nažene cvet junakov; čujte,	oj,	počujte, kaj se je zgodilo: vsi odvrgli smo	A
z jauhami in odreši naše grešne duše. Čujte,	oj,	počujte.« Ta norec me razglaša za boginjo,	A
Otok blejski, kinč nebeški.	Oj,	Triglav, moj dom.Če bi ljubezen govorila, te	A
zdrdrala: kralj Samo, otok blejski, kinč nebeški,	oj,	Triglav moj dom ...In še nekaj, kako je že rekla	A
vrati, iz zvočnikov pa mogočno zadoni pesem	Oj,	Triglav, moj dom, kako si krasan ... Možak si	A
in mož me zapodi enkrat za vselej iz raja! ‒	Oj	prijatelj Jamnik, ti zlobni zapeljivec, pojdi	A
»To bi bil storil lahko ‒ že zdavnaj!« ‒	Oj	prijatelj Jamnik, zlata duša božja, ves ginjen	A
navdušuje V i d r a : . / . / stran 84 . /	Oj	nad vidro, vidro, vidro danes hitro, hitro,	A
pohlepno goltajo lesketajoče se srebro in zlato. »	Oj	‒ kako lep denar, kako lep!« klikne Čirikli	A
Zdaj pa se ti ponuja velik zaslužek!« »	Oj,	gospodična zala, kaj mi govoriš?Zakaj me izkušaš	A
grof stražnikov in hlapcev! In psi so notri,	oj,	koliko hudih psov!« »Ugrabiti moraš otroka,	A
venomer. »Prosite za naju, lepi moji gospodje,	oj,	prosite, lepe moje prežlahtne gospe, prosite	A
kola. Roki usloči pred usta in kliče: »Mare,	oj	Mare!Kje si?	A
šepetajo skrivnostne ustne: »Ko se povrneš domov ‒	oj	‒ varuj se črne kače!« Ko tajinstven duh polnočne	A
pri nas preganja nedolžnost. Preljuba pravica,	oj	kje si doma? Vida, učenka in pisateljica 5.	A
počenja iste norosti, za katere je bil obtožen.« »	Oj,	golobčka,« je zaklical Nande.»Vaju bom kar zapustil	A
Ko bije ura polnoč, sliši nad sabo glas: »	Oj,	padel bom!«Mladenič pogleda kvišku, in ko ničesar	A
golobček že onemogel in padel v vodo, začuti,	oj,	sreča, trdno zemljo pod nogami.Zlezla sta na	A
pa tako osmodil?« ga vprašajo prijatelji. »	Oj	Sam, Sam,« tuli opečeni zlodej. »Če si se sam	A
ga vpraša: »Kakšno nalogo imate pa zdaj?« ‒ »	Oj,	ta je zvita,« reče sin.»Kdo bo med toliko lepimi	A
zažvižgal človeški glas in Mara je zakričala: »	Oj,	oj, na pomoč!« Zažvižgnilo ji je nazaj, pa se	A
zažvižgal človeški glas in Mara je zakričala: »Oj,	oj,	na pomoč!« Zažvižgnilo ji je nazaj, pa se je	A
nebu, v magični belini se sveti sneg med debli.	Oj,	šuma, stoletna, daljna, tajna! Oj šuma!	A
Oj, šuma, stoletna, daljna, tajna!	Oj	šuma! Zvezde ugašajo, deček kuha zajtrk.	A
zažvižgajo veje v zraku, gozd ječi, zemlja se trese.	Oj	šume stoletne, memento!Oj šume stoletne, nikdar	A
Oj šume stoletne, memento!	Oj	šume stoletne, nikdar več tako goste, krasne	A
stoletne, nikdar več tako goste, krasne, mogočne!	Oj	šume, stoletne, zdaj in nikdar več! Celo zimo	A
spreletel obličje, ko me je pogledal s svojimi,	oj,	že tako trudnimi in še vedno veselimi očmi.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani