oj (1.201-1.300)

povedali, da moram iti služit? Pa bi bil vedel ...	Oj,	mati, zakaj moram z doma?Saj mi ni sile doma	A
gore. Še višje so menda nego sama Škrlatica.	Oj,	pod tistimi gorami je strašno ‒ sama Pehta domuje	A
čudile, ko so strmele na tiste veličastne gore.	Oj,	strmo so se dvigale nad gozdovi ‒ skala na skali	A
»Da sem pozabil nanjo!« »Rožle,	oj,	Rožle!« je zaklical zopet tisti glas.»Pa kje	A
« je zaklical zopet tisti glas. »Pa kje si,	oj,	Rožle!Pridi, pridi, Rožle!« Rožle je stekel	A
Pridna je, hm, pridna, da nihče tako na svetu.	Oj,	Kekec, da bi ti vedel, kako zna lepo peti!Še	A
rokami in se je zasmejala s srebrnim glasom. »	Oj,	prav, da ne greš, Rožle!« je dejala vsa vesela	A
razbojnik, ne zameri mi! . / . / stran 28 . /	Oj,	bilo mi je hudo, ker sem mislil, da bom moral	A
Dospeli so do praga in so stopili v vežo. ‒ »	Oj,	oče!Oj, mati!« je zavpil Rožle na ves glas.	A
‒ »Oj, oče!	Oj,	mati!« je zavpil Rožle na ves glas. »Ali slišite	A
rekla, da še nikoli ni videla cvetic niti neba ...	Oj,	težko ji mora biti, ker je slepa, oj, tako težko	A
neba ... Oj, težko ji mora biti, ker je slepa,	oj,	tako težko!‒	A
In niti mamice bi ne videl, niti sestrice ...	Oj,	to mora biti Mojci hudo, oj, to ji mora biti	A
niti sestrice ... Oj, to mora biti Mojci hudo,	oj,	to ji mora biti hudo!« Kekec se je razžalostil	A
ustavila. Zato je Mojca postala in vprašala: »	Oj,	teta, ali še vedno nisva pri jagodah?Ali imava	A
je zopet zadržala žensko in jo je vprašala: »	Oj,	teta!Kaj ne bova še pri jagodah?	A
»Glej, tu gori se že vidijo jagode.	Oj,	koliko jih je!Da jih vidiš, Mojca, to bi se	A
prideva domov, teta, kdaj? Tako dolgo že hodiva ...	Oj,	že davno bi morala biti doma!« »Kmalu, kmalu	A
in jo stisnila k sebi. »Saj bova kmalu doma,	oj,	kmalu.Lepo te bom nesla vso pot, pa te ne bodo	A
ves glas je zajokala in je zaklicala: »Mamica,	oj,	mamica!«‒ Pričela se je zvijati, da bi se izvila	A
‒ »Kam me nesete?	Oj,	povejte mi, kam me nesete!« je tarnala Mojca	A
privedem v svojo kočo, da jo poješ na mojem domu ...	Oj,	Mojca, jaz nisem iz vasi ‒ jaz sem Pehta ...	A
jo je ugrabila Pehta in da ji bo zdaj hudo,	oj,	tako hudo! 4 Kekec se je utrudil na strmi	A
sence, ker ga je bolelo, o, tako zelo bolelo! ‒	Oj,	Mojca, oj, sirotica mala, slepa!Zakaj se ti	A
je bolelo, o, tako zelo bolelo! ‒ Oj, Mojca,	oj,	sirotica mala, slepa!Zakaj se ti je to dogodilo	A
je zganil in je na ves glas zavpil: »Mojca,	oj,	Mojca!« A nihče mu ni odgovoril.	A
njen lepi, škrjančkov glas ... Živa je Mojca,	oj,	resnično živa in ni padla v gorski potok! Kekec	A
citer. In Rožletu je bilo pri tej misli hudo,	oj,	tako hudo, da se je prijemal za glavo in si	A
jokal in moledoval: »Usmilite se me, teta Pehta!	Oj,	ne storite mi nič hudega!Saj sem bil vedno priden	A
... Kar hitro mi povej, kam si skril Mojco?« »	Oj,	teta Pehta!« je odgovarjal Rožle in je jokal	A
Nikdar nisem vedel, da je Mojca pri vas.	Oj,	mislil sem, da je padla v potok in umrla ...	A
materi in pripoveduje, kako je bilo pri Pehti ...	Oj,	Kekec, ta Kekec!Kdo bi si bil mislil, da je	A
zaspal, se je posmejal še enkrat in je rekel: »	Oj,	Kekec, ta Kekec!Pa kdo bi si bil mislil ‒ hej	A
»Pa kako si prišel sem?	Oj,	Kekec, ali je tudi tebe ugrabila Pehta?« A Kekec	A
Kekec se je vnovič zasmejal in je odgovoril: »	Oj,	kaj Pehta!Ni me ugrabila, pa me tudi ne bo!	A
O, to bodo gledali doma, ko prideva dol.	Oj,	to bo veselje, Mojca!‒	A
se je smehljala, ko se je domislila doma. ‒ »	Oj,	Kekec, da si me rešil iz Pehtinega doma!« je	A
Dobro, da je ni bilo doma, ko sem vlomil v kočo.	Oj,	to bi me bila čudno pogledala!« »Že popoldne	A
da se kmalu vrne. Tudi volk je šel z njo ...	Oj,	Kekec, strašen je tisti volk.Nisem ga videla	A
To bo godrnjanja danes tam v črni koči!	Oj,	to se bo usajala Pehta, ker sem jo tako nasukal	A
se je čudila: »Kekec, ti si strašno pogumen!	Oj,	kdo bi si bil upal priti v Pehtino kočo?Ti si	A
in citrati, ko pa sem mislil, da si umrla? ‒	Oj,	hudo je bilo, hudo nam vsem!A zdaj bo zopet	A
zopet lepo in veselo, ker si še živa in zdrava ...	Oj,	Mojca!Že sva na polju, že vidim vašo hišo.	A
mati stojita na pragu,« je govoril brez sape. »	Oj,	Mojca, to bo veselje!« »Mamica!« je zaklicala	A
rokama okrog vratu in jokala od samega veselja. »	Oj,	mamica, zopet sem pri vas in nikoli več me ne	A
To je, samo to, stric in teta!« »Kekec,	oj,	Kekec!« mu je odgovoril Korošec.»Zaradi Pehte	A
izpregovoril Kekec, ko se je ustavil pred njo. »	Oj,	pa si že vstala?Zgodaj je še in ti bi še lahko	A
»Pa zakaj bi morala spati?	Oj,	Kekec, tako lepo pojejo ptički, pa bi jaz še	A
visoki snežniki in gledajo na zeleno polje.	Oj,	po polju pa kliče sama radost.Da bi videla,	A
obrazek in je bridko ihtela. »Kaj ti je, Mojca?	Oj,	kaj ti je?« je izpraševal in se je tudi sam	A
samega strahu, ker sem vlomil v Pehtino kočo.	Oj,	kako si se tresel, Rožle! Pa ni bilo nič hudega	A
odgovoril Rožle. »Kdo bi se ne bal Pehte? ‒	Oj,	Kekec, saj se nisem bal zase.Samo zato sem se	A
me je zasačila pa me je pograbila za lase.	Oj,	Kekec, hudo me je zmikastila, hudo.Mislila je	A
Pehta strašno mikastila. Pa nisem mogel drugega,	oj,	nisem mogel ... « Kekec je povesil glavo in premišljal	A
polenom ... Ko bi bil vedel, da si ti na dvoru,	oj,	najlepšega bicka bi ti bil dal, ker te imam	A
volkec! Pusti me domov, da ti prinesem bicka ...	Oj,	ne daj, da me zagrabi Pehta!Strašno jezna je	A
se ti ne bo ljubilo ničesar več na svetu.	Oj,	še najmanj to režanje ...«	A
ušesom, a nemarni volk bo tulil, da bo oglušel.	Oj,	resnično ...«	A
na senožeti pod milim nebom in v mrzli rosi?	Oj,	tega pa ne, dokler bo svet stal.Rajši pobegnem	A
prijetno, ko sije sonce naravnost na to planotico.	Oj,	Kekec, še privadil se boš tu in ne boš hotel	A
A nič se ni ganilo po koči. »Teta Pehta,	oj,	teta Pehtara!« je naglas zaklical Kekec. Tedaj	A
Zato se delaš tako neumnega.	Oj,	Kekec, Kekec!Dobro te poznamo in zato nas ne	A
nesrečnega Kekca, ki je vdrl v Pehtino kočo.	Oj,	da bi bil vedel, oj, da bi bil vedel!Saj potem	A
je vdrl v Pehtino kočo. Oj, da bi bil vedel,	oj,	da bi bil vedel!Saj potem ne bi bil odvedel	A
Pa ni vedel, da hoče Pehta ozdraviti Mojco ‒	oj,	še na misel mu ni prišlo kaj takega.Zato je	A
Kekec je stopal za njima in se vso pot muzal.	Oj,	mislil si je bil, da bo Pehta spoznala, da je	A
sirota Mojca bo videla nebo in širno polje ...	Oj,	to bo veselje!To bo veselje!«	A
zdaj vidim, da mi žalost prav nič ne pomaga.	Oj,	teta Pehtara!Da imam citre, to bi zabrenkal	A
zamrmral. »Gotovo bo pomagalo tudi siroti Mojci ...	Oj,	to se žaloste Koroščevi, ker sem kar nenadoma	A
pokazala zdravilo, ki bo ozdravilo siroto Mojco.	Oj,	resnično ... « Kekec ni utegnil dalje razmišljevati	A
je zmajal z glavo in je žalostno odgovoril: »	Oj,	teta Pehtara, zakaj bi sviral, ko pa nič ne	A
prosim, ker ste tako dobri, da me izpustite.	Oj,	lepo je v dolini, teta Pehtara!Pa Koroščeve	A
gledal stekleničko in oči so se mu smejale.	Oj,	prekanil bo Pehto že čez nekaj dni.Saj se bo	A
rajši trese v svojem strahu za varnim grmovjem.	Oj,	Rožle, Rožle! Ali te ni nič sram, da si tak	A
ne upam niti prsta dvigniti, da bi ga rešil.	Oj,	gorje, gorje!« In Rožleta je vedno bolj grizlo	A
koča, do tal je pogorela ... Pa kdo jo je zažgal,	oj,	kdo?In kje je Kekec, o, kje je Kekec?« Rožle	A
Kam je izginil?	Oj,	nemara ga je hudobna Pehta pograbila in ga umorila	A
tedaj. »A sem že mislila, da se je vrnil Kekec ...	Oj,	dolgo ga že ni, dolgo! Že zdavnaj bi se bil	A
Mati jo je pobožala po laseh in je dejala: »	Oj,	Mojca! Pojdi večerjat in spat!	A
in se je hotel kar nasloniti na moja kolena ...	Oj,	volkec, moj ljubi volkec!Kmalu boš plesal, kot	A
»Jaz da sem božal tega nemarneža?	Oj,	teta Pehtara! Samo dvakrat ali trikrat sem se	A
vsakokrat, ko je prevrnil kozolec: »Teta Pehtara,	oj,	teta Pehtara!«‒ A po vsakem kozolcu je navalil	A
ušesa in je neprestano klical: »Teta Pehtara,	oj,	teta Pehtara!« Naposled je Pehta vendarle prihitela	A
volk v Kekca in ga pričel pošteno mikastiti. »	Oj,	teta Pehtara!« se je drl Kekec na ves glas.	A
Odgrizel mi je že nos in ušesa mi je že odgrizel ...	Oj,	pa mi hoče tudi glavo odgrizniti ...Pomagajte	A
med prednje noge in pričel potihoma cviliti. »	Oj,	teta Pehtara!« je rekel tedaj Kekec.»Prosim	A
zopet ščipal po svoji navadi in ga dražil?« »	Oj,	ne, teta Pehtara!« je odgovarjal Kekec.»Nisem	A
name pa si domišljuje, da sem ga pičil jaz.	Oj,	teta Pehtara, pa ga nisem pičil jaz ‒ obad ga	A
stekleničico pa jo gledal od vseh strani. »	Oj,	veseli se, siromašna Mojca!« je rekel.»Čez dva	A
je še vedno žalosten cvilil tam za pečico. »	Oj,	ljubi volkec!« je rekel Kekec in je sedel k	A
je potrepljal Kekec po glavi pa mu je rekel: »	Oj,	volkec! Danes ponoči preneha dež in v jutru	A
blizu. Lahko bi ji še enkrat strgal korenček,	oj,	tako lepo bi ga strgal, da bi se teta Pehtara	A
hočem biti v dolini in nihče mi ne ubrani tega ...	Oj,	volkec!Zdaj pokaži, da si hvaležen!	A
zapustil in se obesil name? Ha, teta Pehtara?« »	Oj,	Kekec! Oj, Kekec!« je zavpila Pehta, ko je videla	A
obesil name? Ha, teta Pehtara?« »Oj, Kekec!	Oj,	Kekec!« je zavpila Pehta, ko je videla, da se	A
Svojo gospodinjo je hotel raztrgati!	Oj,	Kekec, pa kako si mogel pridobiti volka na svojo	A
prišel, pa me je prekanil in mi ugrabil volka.	Oj,	Kekec, ti prebiti Kekec!« »No, no ‒ saj ni tako	A
Kaj hočete v tujem svetu?	Oj,	tu pri nas je lepo kot nikjer!Zato pa kar ostanite	A
Zdaj greva, volkec, naravnost v dolino greva.	Oj,	to bo veselja tam doli, oj, to bo veselja!«	A
v dolino greva. Oj, to bo veselja tam doli,	oj,	to bo veselja!« In Kekec je stekel med kamnitim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani