oj (1.101-1.200)

Kekec se je zasmejal; lagal je.	Oj,	Kekec je bil lačen, tako lačen!Pa ni maral tega	A
da je na glas zajokala sredi gozdne trate. »	Oj,	Kekec! Oj, Tinka!Zakaj sta mi napravila to,	A
glas zajokala sredi gozdne trate. »Oj, Kekec!	Oj,	Tinka!Zakaj sta mi napravila to, zakaj?	A
privedla domov, in bi zdaj ne bilo te žalosti,	oj,	ne bilo ...«	A
tiste krasne, mile oči, ki so zrle vanjo. »	Oj,	povejte mi, če ste ju videli!« je rekla še enkrat	A
videla, pa skoraj sama sebe ni mogla spoznati.	Oj,	bila je lepa, da se je sramovala sama sebe.	A
je stopila k visokemu zidu in je zaklicala: »	Oj,	pridi, Prisanek!Zdaj lahko podreš svoj zid,	A
Hudobni so in za norca so me imeli.	Oj,	Prisanek!Ali slišiš?«	A
je bila pri zidu in je poklicala Prisanka. ‒ »	Oj,	Prisanek!« je zaklicala.»Mežnarčev Kekec in	A
naravnost v tvojo hišo. . / . / stran 143 . /	Oj,	Prisanek!Izpusti ju, ker ju išče sestrica, ki	A
Ali slišiš? ‒	Oj,	Prisanek!Izpusti ju, pa ju izroči meni!«	A
zavpila Jerica na ves glas. »Ali me slišiš,	oj,	Kekec?«‒ Glas onkraj zida je utihnil, toda samo	A
zid in se je svetil, kakor da bi bil zlat. ‒ »	Oj,	stric Prisanek!« je zaklical Kekec in se sklonil	A
Dajte ga meni, da si kupim na semnju citre!	Oj,	stric Prisanek!Lepo vas prosim ...	A
da ga zmikastim, če bo grdo ravnal s tabo!« »	Oj,	ne!« je odgovorila Tinka.»Veš, lepo je govoril	A
ne boli več; samo stopiti še ne morem nanjo.	Oj,	Kekec, kar pusti strica Prisanka pri miru!Pa	A
k Prisanku in se obesil na njegovo roko. ‒ »	Oj	ne, stric Prisanek!« je zavpil.»Ne prodam piščalke	A
Strune so se svetile, kakor bi bile zlate.	Oj,	citre so bile tako krasne, da se je Kekcu bleščalo	A
»Ali mi res daste citre za piščalko?	Oj,	stric Prisanek, če se ne norčujete?« »Res, res	A
‒ »	Oj,	stric Prisanek, oj, dobri stric Prisanek!« je	A
‒ »Oj, stric Prisanek,	oj,	dobri stric Prisanek!« je govoril. »Nikoli več	A
ste ko nihče drug. A vendar vas bom prekanil,	oj,	lepo prekanil!« ‒ In Kekec se je smejal do staje	A
Prisanek pa je mrmral in si zatiskal ušesa. ‒ »	Oj,	Tinčica, ali slišiš?« je zaklical tu pa tam	A
stopil Prisanek na prag in pogledal po soncu.	Oj,	hvala bogu!Že je prešlo sonce sredino neba,	A
Pridi past vrh višin, dá za vsako ti cekin,	oj,	cekin rumen je, zlat, kupiš zanj si zlati grad	A
trikrat je pokimal v svojem veselju z glavo. »	Oj,	pobič, pobič!« je odgovoril s tihim glasom.	A
bil že skoraj od samega strahu in trpljenja ...	Oj,	pobič, pobič!Samo da si prišel!	A
Trikrat je poskočil in se je zasmejal na glas. »	Oj,	hoj!« je rekel v svojem veselju.»Pa sem rešen	A
rami in mu dejal: »Ti si me rešil, ti, pobič!	Oj,	kako ti bom hvaležen vse življenje, da si me	A
jo zapodil ti, pobič! Kako ti bom hvaležen,	oj,	kako!Pa kdo si ti, pobič?	A
oči in je dejala: »Da, poginila je sirotica ...	Oj,	Kekec! Prisanek mi je podaril to muciko.Ali	A
povedat stricu Prisanku, da ni več bele mucike?	Oj,	jokal bo stric Prisanek, ko mu poveš, da mucike	A
prekrižal na kolenih in je izpregovoril malomarno: »	Oj,	mati!Bil sem v gorah in sem videl našo živino	A
Kekec je povesil za trenutek glavo. »	Oj,	mati!« je rekel potem.»Kaj sem hotel, ko sem	A
Deček je zmajal z glavo in je stopil v vežo. »	Oj,	mati!« je zaklical na ves glas.A nihče mu ni	A
možička. Mati in Jerica in Tinka pa bodo jokale,	oj,	bridko jokale in hudo jim bo. A to vse zaradi	A
Volku okrog vrata, pa je govoril brezsmiselno: »	Oj,	Volkec, ljubi Volkec!Hudo nama bo zdaj, strašno	A
Kezi naši ‒ mekmekmek ‒ ni noben pomagal lek;	oj,	pa kar v grob je odšla ‒ drumljalija ‒ drumljaja	A
in ponoči ne morem spati ... Sove debeloglavke,	oj	sove prebite ... « Bedanec je stresnil trikrat	A
igra več na citre in je tudi nič več ne draži.	Oj,	Tinkara, uboga Tinkara!« In Kekec je šinil z	A
cmeriti,« je izpregovoril. . / . / stran 86 . / »	Oj,	to bi se mi zdajle Bedanec posmehoval, če bi	A
in je zaklical na ves glas: »Stric Kosobrin,	oj,	stric Kosobrin!« ‒ Kosobrin je stal tam sredi	A
Pa bi imeli zdaj vi ovco, a ne krivokljunec ...	Oj,	zakaj se tako bojite, stric Kosobrin?Saj ni	A
bi mi nemara pustil še nekaj peres za spomin,	oj,	še nekaj lepih peres!In orel bi vedel, da Kekec	A
še ni našel onega, kar je iskal širom okrog.	Oj,	nikjer ni našel sove, ki jo je tako potreboval	A
ki za njo nihče ne ve in tudi ne bo vedel.	Oj,	lepa je pot in tako skrita, da je ne more najti	A
se je, se obrnil in prišel nazaj h Kekecu. »	Oj,	ta moja boječnost!Oj, ta moja boječnost!« je	A
prišel nazaj h Kekecu. »Oj, ta moja boječnost!	Oj,	ta moja boječnost!« je dejal in si je otrl znoj	A
Pa si prišel ti, pobič, in si me rešil.	Oj,	stokrat hvala naj ti bo, pobič!« Kekec je poslušal	A
Bedanca, ki je že na sledi njegovi skrivni poti.	Oj,	da najde Bedanec tisto pot!Potem pa je siromašni	A
odganjal nevšečne sove, ki mi ne dajo ponoči miru.	Oj,	sove se strašno boje sokoličev.Pa ne bo niti	A
mala Tinka neprestano jokati in zdihovati.	Oj,	jokati za Kekcem, ki ga ni že sedem dni domov	A
jokati za Kekcem, ki ga ni že sedem dni domov;	oj,	zdihovati za belo muciko, ki jo je ugrabila	A
rdečem licu in so bile vroče in pekoče. ‒ »	Oj,	mucika!« je govorila Tinka v svoji žalosti.	A
videla nikoli več ... O, hudo je meni, mucika,	oj,	strašno hudo ... « Tinka je zajokala in v srcu	A
rdeča, polna lica. . / . / stran 118 . /	Oj,	to je hudo, hudo!A najhuje je to, da se ne more	A
pospravljati, preden bo spravil vse v red.	Oj,	Bedanec, ti hudobec!Danes si videl, kaj zna	A
Mena in je gledala semkaj na Kekca. »Menara,	oj,	Menara!« je zaklical Kekec.»Le nikar se ne boj	A
odgovorila med glasnim jokom: »Imam vrv, imamo ...	Oj,	Kekec! Kaj se je zgodilo?	A
Zakaj leži stric Kosobrin kraj tebe na trati?	Oj,	Kekec?« »Tiho, tiho, Menara!« je odvrnil Kekec	A
pečinami in je zaklical na ves glas: »Menara,	oj,	Menara!!Ali si prinesla vrv?	A
ker bi si nemara mislil, da sem zares hruška.	Oj,	ne bilo bi dobro, ker ima Bedanec strašne zobe	A
Mena je strahoma zaklicala tam gori: »Kekec,	oj,	Kekec! Beži, beži!	A
obrazek in je zajokala na ves glas. »Striček,	oj,	striček!« je tarnala mala Mena.»Dajte, poglejte	A
ko ste umrli in nimam jaz nikogar na svetu?	Oj,	striček, striček ...«	A
Deklica ga je pogledala s svojimi milimi očmi. »	Oj,	ali je res, Kekec?« je vprašala in si je pričela	A
Tako lepo bi bilo, če bi smela na vaš dom ...	Oj,	Kekec, pa ti bi me povedel tjakaj, da bi bila	A
tukaj, kakor je javkal rajni stric Kosobrin?	Oj,	Bedanec, ti resnično še ne poznaš Kekca!A rečem	A
sem ti že rekel, da se ti ni treba žalostiti.	Oj,	glej, Menara!Tudi meni je hudo.	A
glas: »Jutri dobim skrivno Kosobrinovo pot.	Oj,	kakor gotovo sem Kekec ‒ jutri iztaknem tisto	A
Plosknil je z rokami in je zavriskal na glas. ‒ »	Oj,	našel sem skrivno pot!« si je govoril v svojem	A
skoraj glasno zavpil v svojem divjem strahu.	Oj,	zagledal je v jarku Bedanca.Niti deset korakov	A
se bil zaletel vanj. . / . / stran 170 . /	Oj,	to bi me pogledal Bedanec in bi se zasmejal	A
izgubljen, ker Bedancu ne more ubežati nikamor,	oj,	nikamor ... »Ovbé, ovbé!« je zastokal Kekec še	A
Plošče ni mogel niti premakniti ... »Tudi to,	oj,	tudi to!« si je govoril in se je skoraj razjokal	A
več in Bedanec ima našo kočo kar lepo odprto.	Oj,	Kekec, Kekec!Kaj si storil?«	A
»Po kleti sem iztikal in sem jo našel.	Oj,	skrita je tako, da je ni mogel najti nihče razen	A
svojem veselju se je pričela vrteti po kuhinji. »	Oj,	ne bo naju zalotil Bedanec,« je govorila venomer	A
ugrabi! Nikoli več naju ne bo mučil in pretepal ...	Oj,	kako je to lepo, kako je lepo!« Kekec je gledal	A
morebiti krasne sanje in se smeje v tistih sanjah ...	Oj,	sirotica!Zjutraj jo pa zbudi Bedanec in jo pograbi	A
strašnega in hudega, kar pride jutri zjutraj,	oj,	nihče ... Kekec ni mogel več ležati, ampak je	A
videl boš, kako bo javkal in bo bežal, bežal ...	Oj,	ljubi Volkec!Spomni se na tiste dni, ko sem	A
zaradi tebe to noč! . / . / stran 186 . /	Oj,	to bi se jokala in obupavala!A hvala bogu, da	A
zdaj gre preko goličevja in se bliža jarku ...	Oj,	Menara, to bo gledal ‒ hehe, in bežal bo, da	A
Bedanec prihaja?« je zaklicala v svojem strahu. »	Oj,	Kekec!Tudi ti se treseš in se bojiš ...	A
tudi Kekcu so stali od groze lasje pokonci. »	Oj,	Volkec! Oj, Volkec!« je vpil preko soteske.	A
stali od groze lasje pokonci. »Oj, Volkec!	Oj,	Volkec!« je vpil preko soteske. »Nehaj, nehaj	A
»Kdo je to?	Oj,	Kekec, kdo je to?« Kekec se je posmejal in je	A
ušesa resnično bolela. . / . / stran 195 . /	Oj,	veseli so bili paglavci, da so kar skakali z	A
ravšju, ki pod njim počiva Pehtin strašni Volk ‒	oj,	Kekčev ljubi Volkec ...	A
glasen jok, ki mu je silil iz grla. ‒ Keza,	oj	Keza, zakaj si poginila, zakaj? Saj nisi bila	A
vedel, kdaj se ti je približala smrt. Keza,	oj,	Keza!Zakaj si tako napravila?	A
je ustavil vaščan, pa ga je vprašal: »Kekec,	oj,	Kekec! Kaj je?	A
oči, pa je poginila kar sama od sebe. Keza,	oj,	Keza!«...	A
dvorišču. Težko je zasopel in je zaklical: »	Oj,	oče, oj, mati!Oj, Jerica, oj, Tinka! Kezo sem	A
Težko je zasopel in je zaklical: »Oj, oče,	oj,	mati!Oj, Jerica, oj, Tinka! Kezo sem pripeljal	A
zasopel in je zaklical: »Oj, oče, oj, mati!	Oj,	Jerica, oj, Tinka! Kezo sem pripeljal na smrekovih	A
je zaklical: »Oj, oče, oj, mati! Oj, Jerica,	oj,	Tinka! Kezo sem pripeljal na smrekovih vejah	A
stricu pojdeš služit, pa te ne bo več doma ...	Oj,	Kekec, pa bo žalostno, ker te ne bo več doma	A
obrazek pa je odgovorila: »Ne verjameš mi, Kekec?	Oj,	jaz dobro vem, da pojdeš služit.Videla sem moža	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani