noč (301-400)

sonca, ljub′ga svoj′ga, zapušena jih zemlja celo	noč	z veseljam gleda: ko se zlatí oblakov truma	A
Bétlehemu angelcov hozana je oznanila, de je	noč	končana, dvakrat devetsto triintrideseto. Bil	A
v spanji so zastale, zbudé se, ko spet zarja	noč	prežene. Ti si življenja moj′ga magistrale,	A
bilo blisk nagel upanje je célo, ki lé temnejši	noč	stori, ko ugasne. Od tud ni več srcé bilo veselo	A
pred poglédam njenim; noben mi žark v življenja	noč	ne sveti. Bilo je, Mojzes! tebi naročeno Bilo	A
Popotnik pride v Afrike puščavo, stezé mu zmanjka,	noč	na zémljo pade, nobena luč se skoz oblak ne	A
prihodnosti bilo je zagrinjalo. Zvedrila se je	noč,	zija nasproti življenja gnus, nadlog in stisk	A
Kaj znancov je zasula že lopata! Odprte	noč	in dan so gróba vrata; al dneva ne pove nobena	A
vas, kterih rama se ukloníti noče; temná je	noč,	in stresa grom oblake; sovražnik se podal bo	A
koče, le majhen prostor je tje do gošave; to	noč	nam jo doseči je mogoče. Narvéč sveta otrokam	A
Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strašna	noč	je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncam	A
Mož in oblakov vojsko je obojno končala temna	noč,	kar svetla zarja zlatí z rumen′mi žarki glavo	A
‒ To	noč	je jenjal vojske šum vunajni, potihnil ti vihar	A
bile mu krog neznane, z menoj iti želi, ker	noč	postane. Doma očetu, meni razodeva, kar prerokváli	A
milost tvoja ga zakrije!′ In čudno te je tisto	noč	ohranil, ko ni noben tovarš se smrti ubranil	A
dokler krvi ne vteče zadnja sraga, in groba temna	noč	me ne objame, ti sužno moje bo življenje celo	A
jekla razžarjenega, objem svilen, teman ko	noč	- za oknom se odpira vrt, v preplahu	A
vzdrhti, strese srčno perut in poje vso	noč.	JAGODE Prsti z zemljo govorijo, oči	A
slepi, ni strah me grabežljivosti in	noč	se ko balzam blešči. V meni se toči	A
ob meni krožila, pred svitom se v	noč	je vrnila. Zdaj vem, zakaj se mi zazdi	A
solze líjem u slovó. Luna vstája,	noč	prihája, témen plašč odéva svét. Srce	A
Polna kúpa sólz, obúpa me spremljúje	noč	in dán, da izpíjem vse, odkríjem	A
gomílo hladnó. Valóvi šumíjo deroči --	noč	tèmna v skalóvji napóči. 18	A
V. ZIMSKA	NOČ	1	A
1 Mrzla	noč	razgrínja svoja kríla čez trúdno zemljo vlégel	A
sólnce krásno je pregnála síla: Mrzla	noč.	2	A
razléga se po dólu, žálostno odméva v tího	noč;	tožen le budník je dušnem bolu:	A
7 Zimska	noč,	nje prédnost in nje zlóba mirna je in tíha	A
Smrti tíhe práva je podóba: Zimska	noč.	VI.	A
panja -- pevke vse naenkrat vzele so čez	noč	se v tej tihoti; vse spet poje, vse je živo	A
VEČERNI SPREHOD Pred menoj se v	noč	poraja gozda temnega svetišče, krasa pravega	A
cvetice. Oglasi se gladna sova z nizke v	noč	zavite breze; pevka s strahom z gnezda zleze	A
saj streho mu hráni zaráščeni dom. Ko	noč	nas pokríva, obdaja nas mir; kresóve prižgémo	A
péle -- saj ves raj jim je odprt. A čez	noč	prišlà je slána -- krása cvét je vsak obrán	A
svet je oslepáril -- še temnejšo so zvezde	noč	storíle. Takó po svítu me ljubezni srečne	A
resna, mila, dremajoča, neizrečena sladka	noč.	Vzemi s tvojo čarno temo zemljo to od mene	A
zvečér poročí se z máno jesenska tiha	noč.	Po grmih, po drevju ptíce néba slavíjo	A
ZVEČER	Noč	je hladna, veter píha, v lepih sanjah toga	A
ROJENICE Ko	noč	nebeška zemljo kríje se dete v kočici rodí	A
8 Pred menój se luč utrni,	noč	okóli se razgrni, prídite, duhóvi črni!	A
v mé. Ko si, žalost, moj gospód; mrzla	noč	okróg me žêne, níkdo ne pogléda mêne,	A
temíne vice hudobnež - in namestu nje le	noč	je.-	A
plašijo ga misli bolne. . / . / stran 156 . /	Noč	pokriva med drevesi kočo tiho, dom očetni	A
tih in résen je študíral božje stvarstvo	noč	in dan. Nikdar hódil ni po svetu, malo	A
In skupaj bi molíli vso tího, dolgo	noč;	in od ljubezni božje vnét bi vsaki angeljskih	A
ROZAMUNDA I Z gradú zvenijo pesmi v	noč:	v Pavíji poje roj plešoč; na licih vino	A
kakor kip, izprazni čašo vso na hip. Vso	noč	slaví končani boj na gradu sivem divji roj	A
najde srce v njem ...“ Pokríje zemljo svetla	noč,	v objeme vrè ljubezni moč. Okó nji solza	A
... In vso	noč	sta píla slast ljubezni ... Ko zasije v jutru	A
večera pije družba srečna, do večera in vso	noč	do jutra. Ko pogleda solnce v tihi šator	A
večera pije družba srečna, do večera in vso	noč	do jutra. In ko gleda goste tretje jutro	A
ZA ”PISARJA“ Zvezda moja se utrni,	noč	okóli se razgrni, prídi, reši duh me črni	A
mrtva strastno poljubuje ... Pa iz koče v tiho	noč	odide in v dvorano glasno grajsko pride.	A
okó in vztrepeče in za dragim plane v	noč	temnó. Poprašuje z bolnim glasom deklica	A
tvoja, da si moja in le moja. In vso dolgo	noč	sem gledal, kaj mi listek je povedal;	A
drviš - bojim se te. TAM SIJE LUNA V HLADNO	NOČ	Tam sije luna v hladno noč tako bledó	A
LUNA V HLADNO NOČ Tam sije luna v hladno	noč	tako bledó; pri srcu meni je nocoj	A
ostavljam življenje, - tebe, oj dèkle krasnó	noč	je temnà okrog mene, v srcu še bolj je temnó	A
Oj sence ve bodočih dníj izginile ste v	noč,	kaj, da sem bal se vas nekdàj bolán, obupajóč	A
Sinoči sanjal sem o tebi; vrnila se je lepa	noč	ko ti ob meni si slonela, poljubljal jaz	A
ljubici prelepi korák ne more moj! Oj	noč,	zakaj si pala prezgodaj na zemljó, da	A
sta se nékdaj ljubila ... Naj ju zdrobíla je	noč	- ni ju ločila ... Mračen, zamišljen	A
. / Vse junake je pohújšal: pili so vso	noč,	pa ne kave, ampak vino, vriskajoč, pojoč	A
ljubezni gine kaj nji in kaj je svetu mar?	NOČ	JE ZEMLJO ZAGRNILA Noč je zemljo zagrnila	A
NOČ JE ZEMLJO ZAGRNILA	Noč	je zemljo zagrnila, noč je cvetko porosila	A
ZEMLJO ZAGRNILA Noč je zemljo zagrnila,	noč	je cvetko porosila. Kaj od sreče je ostalo	A
OKNO Kaj gledaš skozi okno strahotna tiha	noč?	Zakaj bledíte zvezde bolnó trepetajoč	A
nebó, s srebrnim svojim žarom razsvetli	noč	temnó. SPOMINJAJ SE ŠOLE!	A
Kaj znancev že zasula je lopata! Odprta	noč	in dan so dvojkam vrata, al' dneva ne pove	A
sapice pomladne več ne čuti bledo líce.	Noč	temnà v pomladnem jutru, - tam je pókoj prsim	A
môlči in prikríj solzó. Ah saj to ni	noč,	jasna majska noč: - doli v temi val šumljá	A
prikríj solzó. Ah saj to ni noč, jasna majska	noč:	- doli v temi val šumljá; na blestečo	A
sladke se rodé željé. . / . / stran 258 . /	NOČ	BREZUPNA Noč brezupna; in níkdar več	A
NOČ BREZUPNA	Noč	brezupna; in níkdar več ne posije solnce	A
bleščijo ti lasjé. . / . / stran 9 . / Oj ta	noč	milobe polna! Taka noč je bila takrat,	A
Oj ta noč milobe polna! Taka	noč	je bila takrat, ko je Romeo otožen stal	A
ustna njena se tiščé ... . / . / stran 12 . /	Noč	je legla na Ljubljano, pesem umolknila je	A
ljubezen ji gorí v očéh. . / . / stran 17 . /	Noč	jesenska je tam zunaj, ni ne zvezd, ne lune	A
pripravljen zame; moje mlade očí so gledale v	noč	- so gledale, glej, in tam je vstajala,	A
srcé. A kadar otožna, samotna razgrne se	noč	nad zemljó, pa vstane ljubezen iz groba	A
Visoka stena je med nama vstala, na eni strani	noč,	na drugi dan: in tebi sije zdaj svetlejša	A
Visoka stena je med nama vstala, na eni strani	noč,	na drugi dan. Srečala sva se na cesti,	A
sonce umira in príšel ho čas - prišla bo	noč	nad gozdovi šumečimi, luna bo vstala nad	A
sneží, naj brije veter, naj zgrne se nad nama	noč	- kaj meniva za to se mídva na gorkem	A
zaljubljene plavale. Odprla se je čudovita	noč.	Tisto noč so zapeli zmagoslavni zvonovi	A
Odprla se je čudovita noč. Tisto	noč	so zapeli zmagoslavni zvonovi; kakó so	A
po neskončnem nebu, in vsa ta čudovita	noč	naokrog to je ljubezen, to je Bog, to	A
...	Noč	je v parku in platane sanjajo, črne veje	A
sonce, Bog s teboj, jasni, veseli dan,	noč	neizmerna se zgrinja pred mano, vlak hití	A
samoti, v tej žalosti svoji kličem te k sebi.	Noč	se je temna nad mano zgrnila, roke je trudne	A
mrzlih nočeh. Kako sem blodil ves čas, vso	noč	po potih neznanih brez pokoja; srcé izsušeno	A
dolge, te tihe noči. . / . / stran 44 . /	Noč	prihaja v mojo tiho sabo, luč umira pred	A
mizi, v zadnjih iskrah že trepeče plamen;	noč	prihaja v moje trudno srce. In na stenah	A
ustna, poljubi in objemi me ... Strašna je	noč	... Kadàr vse mesto tam zunaj trudno, tiho	A
svetlobe krasne in vzdignem se in gledam v	noč,	a tam iz črne teme vstaja obraz upal,	A
poslednja krasota, in trpljenja, kesanja zaduhla	noč	iz uvelega diha života. In srcé se mi	A
/ Zunaj pod oblačnim nebom sanjala je	noč	jesenska; ali midva, roko v roki v polumraku	A
križem po mestu, brez smotra skoz zimsko	noč,	v obrvih ivje, roké premrzle, ubog, trepetajoč	A
k meni, ti zaželjena, ti mirna poslednja	noč!	ROMANCE ŠPANSKA ROMANCA	A
Le še enkrat me poljubi ...	Noč	in smrt bo zdaj pred mano - kamor stopi moja	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani