nebo (1.201-1.300)

Pogledoval je nestrpno za vremenom.	Nebo	je drugi dan zvečer podgorelo.Prav tedaj, ko	A
Hudič naj vzame mene in vse skupaj!« *	Nebo	je šlo v zgodnjo jesen, pa ni bilo jesensko	A
je šlo v zgodnjo jesen, pa ni bilo jesensko	nebo.	Ni sijalo ne v topli, suhi večerni zarji ne v	A
zadnji glas. Brez glasu je pelo le sonce, vonj,	nebo	in bridko živa barva zelenih lazov.Morda pa	A
Prevedril je pod skalo.	Nebo	se je ubrisalo.Belo je bilo zapadlo tolminske	A
za Bučenico od kranjske strani je vstajala na	nebo	megla kakor umazana odeja in požirala zvezde	A
bolest slovesa. Jesen umira, jutri bo vse to	nebo	svinčena, mrzla plast žalosti.Veter se bo unesel	A
zadušnico za pokojnim grofom Jakobom Antonom. Vse	nebo	je bilo sivo, dišalo je po snegu. Anže je bil	A
jalovih panjev, tolminskega s cerkvijo Matere v	nebo	vzete na Ilovici, mostarskega, s sliko svete	A
Zunaj je bilo prenehalo deževati, vedrilo se je.	Nebo	se je ubrisalo, v senik je dahnilo prijetno	A
Gradnikov Janez in še ta in ta, ki se jim je v	nebo	vpijoča krivica godila, pa bi še to pomislil	A
so luči ugasnile in vojak se je zagledal na	nebo,	za zvezdami, ki so svetile proti severu.Za ozvezdjem	A
temnih oblakov so začele padati debele snežinke.	Nebo	je postajalo vse bolj mračno.Kakor bi poveznil	A
nazadnje razočarana usedla v travo in se zazrla v	nebo.	»Te neumne ptice pa znajo tako lepo	A
hotel sem seči še dlje, tam pa je samo neskončno	nebo,	večna tišina, samotna prostost...	A
sebi v srebrno kupo. . / . / stran 69 . / »V	nebo	vpije krivica, katera se ti godi!« »Saj se še	A
zmlinči današnji slučaj, dasi je jasen kakor modro	nebo.	« »Da bi mu premilostivi nadškof le skoro dal	A
prestali! Ta slučaj je tožen, ta slučaj kriči v	nebo!	Spanje mi jemlje v poznih nočeh, da imam takšne	A
»Nezaslišano! To vpije v	nebo!	Oj, da bi nam sveti Bog dal v pest tega tujca	A
spolu. Zamišljena sedi, sanjajoč v jesensko	nebo.	»Kneginja Marija!« vzkliknem in omahnem na svetli	A
tako so jo bili prevzeli vtisi lepega razgleda.	Nebo	sicer ni bilo prav jasno in sapa je podila oblake	A
pričela starka slovesno, zagledavši se v večerno	nebo,	»na zlatem vozu prihaja in s sveto vodo me škropi	A
so ležali tik pota na hrbtu ter zrli v jasno	nebo.	Načelnik njih je tičal še v sedlu in skokoma	A
Njemu kaj takega! To je kričalo v	nebo!	Zmanjkalo mu je skoraj sape.	A
S srcem in dušo! Sedaj se je podrlo	nebo	name!Kak zločinec sem!	A
odpustim gospodu Bogu, da vas ni zasadil pod sončno	nebo	naše divne Toskane, ampak da vas je udaril s	A
maja je odrinil cesar Franc iz Ljubljane. »	Nebo	je bilo oblačno,« piše naš kronist, »in ob pol	A
imajo voljo in moč do dela. 39 Ko da bi tudi	nebo	skupaj z Ljubljančani objokavalo odhod najljubšega	A
v najmanjšem prahu kakor tudi v mogočni, v	nebo	kipeči skalini!« Ničesar mu ni odgovoril	A
nezavednosti. Zjasnilo se je bilo medtem nočno	nebo,	in svetla luna je plula po njem.Prvi hip se	A
oddirjal po cesti kakor strela, gnan od tiste v	nebo	vpijoče strasti, ki je nekdaj pokončala peklensko	A
vas in sploh za celi svet z verigami na visoko	nebo	prikovan in da je vhod v ta grad odprt samo	A
stopil cesar s konja ter se vstopil pod šopirno	nebo,	katero so nosili štirje člani mestnega starešinstva	A
Denar - denar,« in Mihač se je zagledal v sivo	nebo.	»Denarja nimam!	A
ponehalo drevje ter se pokazalo modro jesensko	nebo.	Ravno pred njima pa je dvigal stari grad visoko	A
bila so odprta nebesa, da je gledal v deveto	nebo.	»Veličestvo!« viknil je ter se v sedlu	A
nad katero se je krožilo tedaj tožno jesensko	nebo.	Ali da ustrežem takoj svoji bralki, če mi katero	A
zahajalo tedaj in v zlatu se je žarilo večerno	nebo.	Ko je tako pred pragom stala, plamtela ji je	A
je vse eno in isto.« Sin se zagleda v jasno	nebo.	Zdaj ni več vzdihoval.	A
pozvedoval, hi, hi!« Sin se zopet zagleda v jasno	nebo.	»Meta ni zate, dragi moj!	A
dobro kakor tedaj, če zrem na planine, pod jasno	nebo!	« »Jaz sem,« odgovori grof Anton, pristopivši	A
podobah njenih. Zamišljeno je gledala na modro	nebo,	kjer so se okrog sonca zbirali rumeno obrobljeni	A
kaj in kako?« »Vse mi je jasno kakor modro	nebo!	« odgovori Krušič.»In tisti sinek je v naši družbi	A
Če pa se nad teboj razteza še sivo, oblačno	nebo,	imaš občutje, kakor da si v kraju, ki sta ga	A
kakor v salonu. Tako ležati in gledati v modro	nebo,	zdi se mi poetično.Ta poetičnost je moja nesreča	A
dela slabega vojaka. Ali kadar zrem v modro	nebo,	sem srečen, kakor bi zrl v najčistejše žensko	A
In tvoje oko, Serafina, je tudi tako modro	nebo,	da bi človek vedno hotel zreti vanje!«	A
podobe in fraze poznam že vse! Modro oko, modro	nebo!	Potem prestopiš k jutranji zori in k rdečim mojim	A
ter lačno kričijo. Voda je pokrita z ledom in	nebo	je sivo in temno.Dolgočasno je, dolgočasno,	A
prišli do prvih hiš v Zmincu, se je stemnilo	nebo	in kar v hipu se je usula toča, debela ko kurja	A
kakor zlato in čista kakor sonca žarki! Da bi me	nebo	uslišalo!(Ta prošnja je bila uslišana.)	A
gorskih bregovih so visele meglene proge in	nebo	samo je bilo prepreženo s sivimi oblaki.Hladen	A
kakor blisk ter se podil za plenom pod sivo	nebo.	Vsa vrsta se je ustavila in z radovednimi pogledi	A
nesrečnik si ni upal več pogledati na ponočno	nebo	in menil je, da ga preganja božja kazen.Hitel	A
le pel,« odgovori gospod Andrej. »Že poznam	nebo!	Táko jutro bo, da bodo peli vsi!« zatrdi Tinče	A
stran 28 . / Bili so potrebni te pomoči, toda	nebo	je ni hotelo poslati.In kdaj že se ondi, kjer	A
čuti telo, da bi kar odplul z njim pod visoko	nebo	pred prestol svojega in tvojega Boga.In moje	A
zadet in v svoji krvi se valja po zemlji! Oj,	nebo	se odpira in svetnik, sveti Hubertus, prihaja	A
je sijalo sonce in tako čisto modro je bilo	nebo,	ko sem spomladanskega dne odhajal iz vasi.Pa	A
glavah; šofer Blisk pa se je le zazrl v belo	nebo,	se modro odkašljal in pritisnil na plin, da	A
božjo voljo, Gagica!« Zagledala se je v rdeče	nebo.	»Kiki,« mi je nenadoma dejala zbrano, »odhitiva	A
optimističnim napovedim navkljub, proti večeru	nebo	tako počrnilo, da so zvezde prestrašeno zbežale	A
pregnal neljube misli, se za trenutek zazrl v	nebo,	potem pa odločno zbasal svojo zvesto fračo v	A
Krištof pribil in pogledal kvišku, kakor bi	nebo	samo poklical za pričo svojim besedam. Po hosti	A
stal ob kresni grmadi in se oziral v skisano	nebo.	V eni roki je držal kresilo, v drugi pa kresilno	A
Višnji gori. Sonce je že gledalo izza hoste,	nebo	je bilo čisto jasno, prav lep, a vroč dan se	A
bleščale tlačanske vasice, iznad hiš se je pod	nebo	sukljal dim, po vsej dolini je živo utripalo	A
Témenica. Nad Bratenco je s strmega hriba v sončno	nebo	bola stara cerkev na Primskovem, vsa reber je	A
trepetala. Repnik je obrnil lan in se je ozrl v	nebo	nad Stranjami. Oblaki so se nestalno podili	A
boril z oblaki, ki bi bili spet radi prepregli	nebo,	in je sijalo na spečo vas.Pes je skočil iz listja	A
težke in temne grozote, so prepregali nizko	nebo;	med njimi in kipečim morjem so se drvili in	A
sonce, če se je kaj pokazalo skozi zatlačeno	nebo,	je bilo motno in brez moči. Skrb je tiščala	A
Okoli vogalov silnega gradu je zavijala sapa,	nebo	je bilo zatlačeno z nizkimi oblaki; na žaganju	A
jo še topleje pogledal. »Če angel potuje, se	nebo	raduje.« »Le kaj bi rekli, če bi deževalo, ko	A
deževalo, veleplemenita grofična, bi rekel, da se	nebo	z vsemi oblaki, ko gleda vas, od veselja smehlja	A
počasi stopi pred prag in se zagleda v zvezdnato	nebo.	Ko se vrne, z grebljico pošari v ogenj in za	A
vsi obenem: vrh klanca, glej, je človek bôl v	nebo	in se bližal. Brž so se umaknili s ceste in	A
je podil, za njimi je bliže in bliže žarelo	nebo,	grmade in vasi so gorele.In ves čas so obpotnim	A
usmili!« je skriti tlačan škripal z zobmi. »Ali	nebo	res nima nobene strele več, da bi udarila v	A
in gledal dim, ki se je izza hribja dvigal v	nebo.	»Jezus, kako je neki v Stični?« ga je grelo	A
močno plešasta glava je z odprtimi, kakor v	nebo	vpijočimi očmi pričala o grozi tega dne. »O	A
o, glejte, vi, ki ste ubogi in ponižani ... !	Nebo	se odpira, rajski soj lije na zemljo ... zemlja	A
za čas. Po času bi se moralo že daniti, a	nebo	je še spalo; dan se je zaležal, pozabil je utrniti	A
XIX. Noč je bila temna,	nebo	brez zvezd, z oblaki prevlečeno. Vas je spala	A
nebesu, ki se je razodevalo iz oblačja. Čez	nebo	se je razpela mavrica v troje redi, na oblačju	A
pravdo!« so zdajci razumeli. »Čas je dozorel,	nebo	samo veli, kako naj se udarimo z gospodo ...«	A
bi me le Bog uslišal.« Črna noč je pokrila	nebo	in morje; popolnoma se je stemnilo.Drugega se	A
še izza oblakov, ki so se kopičili nad hribi.	Nebo	je pordelo.Zlivalo se je v enotno barvo z jesensko	A
barvo z jesensko pisanimi goščavami. Oboje,	nebo	in drevje, pa se je ogledovalo v mirni gladini	A
Na jutranji strani se je že svitalo. Čez	nebo	se je pa zlivala rožnata zarja. Jelen je sedel	A
sonce. Počasi se ge dvigalo vedno više na jasno	nebo	in postajalo čimdalje manjše in bolj svetlo	A
NARASLE VODE Vreme se je sprevrglo. Poprej jasno	nebo	se je pomračilo. Zjutraj se megla kar ni mogla	A
Nad jezerom samim ni več ležala megla.	Nebo	pa je bilo čez in čez zastrto z nizkimi oblaki	A
Jezero je narahlo podrhtevalo in poblestevalo.	Nebo	je bilo jasno in zrak čist.Raz kolišče so se	A
nizko stalo na nebu. Ponoči je bilo pa vse	nebo	posuto z zvezdami. Močvirja, na katerih sneg	A
Rožnatordeča zarja se je na široko razlivala čez	nebo.	Obetala je še za naprej lepo vreme.	A
proti gorki strani so se kopičili oblaki. Čez	nebo	se je pa razlivala svetlorumena zarja. Obetala	A
Niže doli v goščavi je pa zamijavil ris. Čez	nebo	se je razlila jutranja zarja.Stražarja sta znova	A
ni vedela, kje se neha zemlja in kje se začne	nebo.	BUČEČA ODJUGA Izpod sonca je potegnil gorak	A
V daljavi so v soncu zablestele Snežne gore.	Nebo	nad njimi je bilo že povsem jasno. Na otoku	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani