Tega se pa moj stari ded ni domislil, dokler je še sopihal pod isto streho z nami, kaj? Še resni strojevodja Uran in malce okajeni sprevodnik Neroda sta zadovoljno prikimala in v znak odobravanja potrkala po svojih lesenih glavah; šofer Blisk pa se je le zazrl v belo nebo, se modro odkašljal in pritisnil na plin, da smo v trenutku prebledeli, napolnili priročne bruhalnike skoraj do roba, potem pa polegli v velike tramvajske divane. Pot na Luno je bila dolga in prav nihče izmed nas si ni želel, da bi neprespan stopil na njena tla.