nebo (1.101-1.200)

je že ozrla name ... kaj me je že pozdravila?“	Nebo	je bilo čudežno jasno.Mesec se je vozil v veliki	A
dremotno rumeno lučjo skozi gosto meglo. Vse drugo,	nebo	in hiše in ulica je bilo potopljeno v noč; nekje	A
preko Svete Trojice v Tičnico. Vroč dan je bil;	nebo	čisto, visoko razpeto, mirno v svojem sončnem	A
lepota: rodna pokrajina in bleščeče poletno	nebo	nad njo, cerkev Svete Trojice, Helena, mladost	A
trenotki je žalostno srce prepleteno kakor ponočno	nebo	z zvezdami tolažnicami. Stopal sem v klanec	A
večernemu soncu, ki je oblivalo z rdečo bojo	nebo	nad daljnim holmom.Tudi na njegovih licih, v	A
sladkega hrepenenja, tudi je dovoljen pogled v	nebo.	Piševa pa si tudi pisma, polna solznomilih besed	A
je prepevalo z njimi; še kadar se je vesoljno	nebo	razjokalo, so bile solze biseri, ki so prepevali	A
posebno kadar je bilo vreme dolgočasno in je bilo	nebo	nizko, sivo in mokro.Viselo je tam nad strehami	A
Tudi zunaj je prihajala pomlad.	Nebo	se je vedrilo in se dvigalo, okna so se odpirala	A
slaba. Vzdignila je rulete in pogledala na	nebo.	Slivar je slonel ob oknu poleg nje.	A
slonel ob oknu poleg nje. Zunaj je bil maj,	nebo	je bilo zlato in rdeče, večerne sence so bile	A
padal. Sama ravnina brez konca in kraja, sivo	nebo	nad njo, mir naokoli.In popotnik hodi brez misli	A
bila zunaj, bilo je že morda blizu desetih.	Nebo	je bilo jasno, vse pokrito z belimi zvezdami	A
se je že; ravno pred njim se je vzpenjala na	nebo	medla svetloba; slišal je šumenje od daleč in	A
Kaj je res že jesen? Kaj je res	nebo	že nizko, mrzlo in megleno, listje velo na kostanju	A
biču, nad . / . / stran 284 . / vozom umetno	nebo	od belih nageljnov, ves voz do vrha poln samih	A
tam slone vso noč v odeje zaviti, in strme v	nebo	s temnimi očmi. Teden dni je bilo pred svetim	A
Govekar, privzdigal obrvi ter si brisal naočnike...	Nebo	je gorelo v belem plamenu; mirno, leno se je	A
ostri zobje. Oči so bile suhe in vroče kakor	nebo	nad njima. Tam je bila mehka temna preproga	A
ko sta blodila po ulicah Krničar in Jakob.	Nebo	je bilo čisto blizu, tako da bi se roka skoro	A
arovškega vrta. Iz mraka se je vzdigala svetla noč;	nebo	se je razgrinjalo in že so sijale zvezde.Sence	A
in vse moje misli so že tam.“ Pogledala je v	nebo	in zvezde so se zasvetile v njenih očeh.	A
Vsa jasa se je čudovito svetila v mesečini,	nebo	je odsevalo na njej kakor v vodi.Tudi koča sama	A
človek roko ter jih pokril z dlanjo. Neizmerno	nebo,	svetlo, veselo, lepe sanje sanjajoče, se je	A
začudenimi očmi. Molčala sta dolgo in sta gledala v	nebo	-- kakor s strme visočine v morje; obšla ju	A
sijala mesečina, med vejami se je časih zasvetilo	nebo,	čudno visoko, kakor da se je bilo nenadoma vzdignilo	A
ljubezni, kakor si zaželi človek, ko gleda ponoči v	nebo,	da bi bil med zvezdami.Zaželela sem si, on pa	A
da sem od žarke svetlobe komaj razločil sinje	nebo	samo.Kakor sem gledal, se je bočilo to svetlo	A
samo. Kakor sem gledal, se je bočilo to svetlo	nebo	zmerom niže ter se je v nedoglednost razmikalo	A
resnoben molk; prepevalo pa je spomladansko	nebo	in škrjanci so mu odpevali. Farani, ki so	A
je ozrl na vrt, na rdeče gartrože, na veselo	nebo,	tako kakor se bolnik, ki sluti smrt, s koprnečim	A
izpodrecan pa ni bil. Kjer se je prikazalo	nebo,	so v špalirju odpirali usta od osuplosti in	A
banderi so udarili v tek, tudi možje, ki so	nebo	nosili, so pričeli dolgo stopati.V tistem nevarnem	A
neprenagljeno, počasi in mirno pomikalo rdeče	nebo;	od štirih oglov je curljala z njega rdečkasta	A
senco; tam bi legel v mehko travo, gledal bi v	nebo	in bi nič ne mislil; toda truden sem bil navsezgodaj	A
gledajo; njih življenje je kakor spomladanje	nebo,	toplo, tiho, brezoblačno. Če bi se prikazal	A
Obema, Pavletu in Mani, se je zdelo, da je	nebo	vse višje in svetlejše,nego je bilo poprej,	A
svatovanje!“ Stala sta sredi klanca; spomladansko	nebo	se je bleščalo nad njima; svetla, vesela, vsa	A
Tako sta se napotila obadva ob zgodnjem jutru.	Nebo	je bilo oblačno, hladen veter je pihal.	A
je otrla z rokavom in se je nasmehnila. ”Še	nebo	se joka, se mi zdi!“ Pavleta je stresel mraz	A
je bilo obema tako pri srcu, kakor da se je	nebo	razjokalo; srce žalostno vidi žalost, kamor	A
dežju; kakor razmočena, umazana plahta je viselo	nebo	nad njim. Stopila sta iz voza, prijela sta	A
prahom posuto. Legel je pod zid in gledal v	nebo.	Sivi oblaki so tiho bežali preko nebá, le malokdaj	A
nedolžnost, o odkritosrčnosti polna lažnivost!	Nebo	je jasno, kakor ribje oko, beli oblački plavajo	A
ezkončnost. Kamorkoli pogleda, česarkoli se dotakne,	nebo	in zemlja, misel in spomin, človek in duh, mušica	A
se izvije svetlo jutro, in brezna ni več, in	nebo	je visoko in na nebu je sonce in pod soncem	A
cesti kakor po žametu. Noči se; čudosvetlo je	nebo.	-- ”Zvezd je premalo; samo ena se je vžgala tam	A
vžigale zvezde druga za drugo in kmalu je bilo	nebo	tako posuto z njimi, da so kapale na zemljo	A
... Sij na naju, usmiljeno	nebo!	Dopolni se, kar je bilo porojeno v teh svetih	A
daleč ob obali so se svetile luči v dolgem loku.	Nebo	se mi je zdelo tako blizu, da bi skoraj z roko	A
žalostno pot. Ona se je okrenila, zastrmela je v	nebo;	mirno so romale zvezde, gledale so nanjo, odsevale	A
Govorili so dalje; glasovi pa so bili tišji, zakaj	nebo	je bilo bližje in svetlejše, zganilo se je zagrinjalo	A
... Gore so, temne in silne, vzkipele v noč;	nebo	je bilo svetlejše; kar je zvezd na njem, vse	A
mraku -- zdaj dan, glasen aleluja v soncu ... V	nebo	sem gledal, ne na desno stran, pa sem videl	A
cesta se je zibala pred njim, zibalo se je	nebo,	kakor silna svetla ladja. ”Ne tako, Kriste	A
ko se je bilo komaj prikazalo jasno jutro.	Nebo	se je nižalo in megleno obzorje se je bližalo	A
se ter pokimavala z debelima glavama. In sivo	nebo	se je nižalo, od vseh strani se je bližalo megleno	A
so se vrtela, ali voz se ni premeknil; sivo	nebo	pa se je nižalo, legalo je na prsi, na srce	A
da nikoli ne bo kraja tej pusti poti in da se	nebo	nikoli ne bo zjasnilo. ”Saj nisi pijan, Peter	A
Ali snežilo ni več, čisto in jasno je bilo	nebo,	vse polno zvezd, ki so sijale mirno. Študent	A
sama svetilka je gorela na prostranem trgu, ali	nebo	je sijalo, kakor sije samo ob lepih zimskih	A
se lahko ozrl naravnost vanj. Mirno je bilo	nebo	in ogenj je bil tako čudno hladan, da bi lahko	A
je vstal, je zažarelo sonce, zapalilo se je	nebo	in od neba do zemlje je gorel silen ogenj.”Zakaj	A
se vračale sanje, čudne podobe ... Tam se sveti	nebo,	tam daleč na obzorju; blešči se onstran polja	A
Le tupatam se je svetilo skozi špranjo jasno	nebo,	zamajali so se vrhovi, zašumelo je narahlo in	A
zašumelo je narahlo in špranja je bila večja,	nebo	se je ozrlo nanj z lepim mirnim očesom.Mirno	A
očesom. Mirno je bilo zeleno listje in tudi	nebo	je bilo mirno, ali ko je gledal, se je začelo	A
zemlja in z njo je plaval on sam. Kam hiti pač	nebo	in kam hiti zemlja, kam hitiš, Peter Novljan	A
cerkvici podružnici, ko je viselo nizko sivo	nebo	in se je pomikal voz po blatni cesti ... Nekdo	A
naokoli, ko je plavalo gori veliko spomladansko	nebo,	se je zbudilo v Petru silno hrepenenje. Popotno	A
Morda je tam na obzorju, kjer se v sončni megli	nebo	dotika zemlje ...Tam bi mu prišla naproti.	A
je pomikalo dalje, zmerom dalje vse prostrano	nebo	in ko je Peter gledal, mu je tudi samemu počasi	A
se je naslonil in je položil glavo na roke.	Nebo	ni bilo več tako lepo in jasno; s sivim, zastrtim	A
slonel takrat, ko se je pomikalo nad njim jasno	nebo,	dalje, zmerom dalje. ”Ne prišla bi, če bi	A
ko si se rodil! Samo enkrat si se bil ozrl na	nebo,	ko so jezdili tam sivi jezdeci, pa so se ti	A
odgrnil kos sivega zagrinjala in je ugledal jasno	nebo?	”Peter!“	A
se je napotil, po stranskih ulicah iz mesta.	Nebo	pa je bilo sivo, nizko in otožno, kakor ga je	A
nebom, ki jo je tiščalo k tlom. Ves dan je bilo	nebo	enako, tako da Peter ni vedel, ali je še zgodnji	A
pokrajina je bila taka in tako je bilo tudi	nebo,	ki se je nižalo zmerom bolj.Njemu samemu pa	A
resnično se je mračilo, ali pa je bilo leglo	nebo	prav na zemljo, tako da so bili jagnedi že do	A
pričelo polagoma pršiti; morda je samo rezal mokro	nebo	z obrazom, z životom, zakaj leglo je bilo že	A
deževalo je, mračilo se, zmerom bolj sivo je bilo	nebo	... Ali pa tiste hiše niti ni na svetu, tiste	A
se je skoro opotekel ... V noč se je pričelo	nebo	dvigati, so se pričele razmikati megle in na	A
hiteli in skozi stotero oken je gledalo jasno	nebo.	”In zdaj tu dol?“	A
Glej, kako se ziblje!“ Zibalo se je	nebo,	čudovito se je odpirala silna kupola in tudi	A
minila druga; tiha dremotnost je legla na dolino;	nebo	je bilo zmerom temneje, zvezde so se vzpenjale	A
leži in čemu. Napol je odprl oči in je gledal v	nebo,	ki mu je mežikalo s tisočerimi svetlimi očmi	A
na Osojnico. Na hribih se je še svetilo, tudi	nebo	je bilo še jasno, dolina pa je tonila v večerne	A
plamenu in razsvetljuje dva tabora. Visoko v	nebo	ječe iskre, znaneč deželi strah.Okrog ognjev	A
Dragi, vidim te: iz tvojih oči sije milina,	nebo	vidim odprto v tvojih očeh, a tam doli si mrk	A
nad Veljunom plamen, z Visočke se zavali dim v	nebo	... Turčin je tu!U, dušman se bliža!	A
sta sedeli na vrtu ob zidu v toplem zatišju.	Nebo	nad njima je bilo tako kakor navadno po viharni	A
bregom in planjo, čemu nad celo Pečjo prijazno	nebo,	nebeško solnce in rajskomilo zatišje pred viharji	A
bilo pokazalo solnce, nekam megliti, in sinje	nebo	je bilo, ko da je prevlečeno s sivim pajčolanom	A
govoril vikar krčevito slovo za rajnim in prosil	nebo,	da bi dalo Cerkvi pravih apostolov, ohranilo	A
križev teden, lešniki so čadni o svetem Jerneju,	nebo	podgori le k lepemu vremenu in kača ozimeje	A
ga je pogovarjal: . / . / stran 80 . / »Saj	nebo	za plačilo, ta kaplja vina, ki jo boš popil	A
Kozlovim robom, Peči, sijajne za Mrzlim vrhom,	nebo	nad Pečmi, sončno nebo in vedro, kakor da se	A
sijajne za Mrzlim vrhom, nebo nad Pečmi, sončno	nebo	in vedro, kakor da se večno smeje in se bo vekomaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani