nebo (1.301-1.400)

jezera med gorami. Nad njo se je pelo jasno	nebo.	Niti oblačka ni bilo več na njem.	A
POJOČE KOPAČE 155 NATOVORJENI DREVAKI 169 CVETOČE	NEBO	181 SONČNI VRČ 196 OGNJENI VALOVI 211 ZASKRBLJENO	A
temnosiv oblak, ki je zakrival vrhove hribov. Čez	nebo	se je začela razgrinjati rožnata zarja.Ogledovala	A
Zarja se je bila razpotegnila do malega čez vse	nebo.	Brkati Som se je pa zamislil.	A
dimnice pod slemenom in se zgubljal pod mračno	nebo,	izpod katerega so se oglašali zategli žvižgi	A
gore, se povzpelo do srede dneva vedno više na	nebo	in zahajalo pod noč čedalje bliže Goli gori	A
mostišču in oprezoval na jezero in prisluškoval pod	nebo.	Saj Los in sinova niso zmogli vsega sami.	A
razglednega bresta na vrhu Rožnega hriba. Prej jasno	nebo	se je pooblačilo in sonce se ni hotelo pokazati	A
manjše vodne ptiče. . / . / stran 87 . / Čez	nebo	se je pričela razlivati rožnata zarja.V škripanje	A
. / Sonce se je že kar visoko povzpelo na	nebo,	preden je tudi Presukani Lisjak zlezel pod šotor	A
goščavah novo življenje spomladansko sonce.	Nebo	so zagrnili težki oblaki in postalo je soparno	A
spoznali, da se je bilo povzpelo že dokaj visoko na	nebo.	Ostrorogi se je razgledoval v smeri po Črnem	A
Jelen le dokaj več ve kakor pa njegov oče.	Nebo	se je še bolj zatemnilo.Začel je pršeti droben	A
Ostrorogega Jelena je bil ves prostor prazen.	Nebo	je žarelo v jutranji zarji.Vrhovi Snežnih gora	A
zamahovali z orožjem in prožili puščice visoko pod	nebo	in v debla dreves.Zraven pa so peli in vriskali	A
odnašal dim daleč na odprto vodo. Zažarelo je	nebo,	zažarelo je pa tudi Veliko jezero, kakor bi	A
pogledovale v vrhove plamenov in še više v žareče	nebo.	Rudasta svetloba je poplesavala po njih haljicah	A
deblo. Za celo zarjo isker se je dvignilo pod	nebo.	Rahel veter jih je zanesel prav nad kolobar mladenk	A
Sonce je zatonilo. Čez	nebo	se je razlila rožnatordeča zarja.Kolišč pa ta	A
videlo se je, kakor bi bilo na dnu jezera še eno	nebo,	raz katero sije luna navzgor. Grčavi Brest,	A
pogledala. . / . / stran 181 . / CVETOČE	NEBO	Zorele so trave in vzcvetel je lan.Obli laz	A
mladenki, »da s struno in glasom počastimo cvetoče	nebo.	« »Cvetoče nebo ‒?« sta se začudili dvojčici	A
in glasom počastimo cvetoče nebo.« »Cvetoče	nebo	‒?« sta se začudili dvojčici obe hkrati. »Kaj	A
zgodnjem poletju tu pa tam na zemlji vzcvete	nebo?	« »Ne še, ne še,« sta v eni sapi hiteli odgovarjati	A
sedela pred kočo Ostrorogega Jelena, ozrla v	nebo,	si popravila sive lase in pričela pripovedovati	A
Podrla se ni. Sinje	nebo	pa ni vzdržalo.Pretrgalo se je.«	A
je bil enkrat načel, prav tako je trgal raz	nebo	velike plahte modrine in jih raznašal na vse	A
pač razložil, da je padlo na zemljo cvetoče	nebo.	« »Ooo!	A
»Ooo! Cvetoče	nebo,	« sta se začudili dvojčici obe hkrati. »Da.	A
»Da. Nevidni je podaril ljudem cvetoče	nebo.	Kako naj se pa okoristijo z njim, je vedel sivolasi	A
razbesnela, kakor bi gorelo jezero in se podiralo	nebo.	Če so bliski za hip ugasnili, je koče in jezero	A
Velikim jezerom dvigalo sonce na visoko jasno	nebo.		A
riklanjala pod sunki vetra. Slepeč blisk je razklal	nebo.	Prek Velikega jezera je zaropotal kolišča potresajoč	A
bil še razsvetljen. Črnoglavka se je ozrla na	nebo	in vstala izza debelega štora, na katerem je	A
oči. Na jutranji strani se je svitalo, čez	nebo	pa se je razlivala rožnata zarja.Oglašali so	A
57 . / Sonce se je povzpelo že dokaj više na	nebo,	odkar so odveslali izpod kolišča Ostrorogega	A
se je dvignilo že za dokaj sežnjev visoko na	nebo.	Nad ognjem je dražljivo zaduhtel pečeni tolsti	A
koj odpeljal. Sonce je pripekalo raz visoko	nebo.	Srnjak je neutrudno veslal proti toku Savinje	A
ki se je povzpenjalo v mladem jutru na jasno	nebo.	Ostrorogi in Srnjak sta pristala.	A
in zavoljo sveta. Sonce se je povzpenjalo na	nebo,	se skrivalo za oblake in se spet prikazovalo	A
skoraj za četrtino svoje dnevne poti visoko na	nebo.	Pričelo je greti.	A
Na kolišča kljub temu ni posijalo sonce.	Nebo	je bilo oblačno.Za Brdom je pa vstajala črnjava	A
strani se je črnjava čedalje više dvigala na	nebo.	V plitvinah so vsepovsod regljale žabe in napovedoval	A
»Vidim.« Slepeč blisk je presekal	nebo	in trd grom je zadrdral prek Velikega jezera	A
gosto z zvezdami posuto temnomodro južnjaško	nebo,	od sonca obsevane ravnine in junake, katerim	A
Najraje se je skrila. Čez	nebo	se je razlila večerna zarja in Argo se je že	A
bilo niti ozkega krajca lune. Je bilo jasno	nebo	gosto posuto z zvezdami. Ostrorogi je svojega	A
temna, kajti lahki oblaki so prevlekli že zvečer	nebo.	Oficirji na pošti so se bili naveličali igrati	A
Zjutraj zarana ‒ za Volčjakom je zarja rdečila	nebo	‒ prignal je Slabotinov pastir čredo ovac na	A
se fant skrije. Bila je temna noč, akoravno	nebo	popolnoma jasno. Pavlek ni dolgo čepel za grmom	A
D I H L J U D I Na večer tistega dne se je	nebo	pooblačilo in, preden je sonce utegnilo skriti	A
noči kot samoten premišljevalec zrl v jasno	nebo,	kjer je neštevilne tisoče zvezd migljalo, ljubi	A
zvezda utrne, kako se čudovit žarek ulije čez	nebo,	pa le za en hip, za en trenutek? Gotovo si videl	A
tega ne moreš. Tudi človeško srce je kakor	nebo.	Gibljaji so v našem srcu, ki pridejo in zginejo	A
je stal Sova, roke v žepu, pred gradom in v	nebo	gledal; pa ne da bi bil molil, ampak gledal	A
ki je bil tem hujši, kolikor jasnejše je bilo	nebo,	primoral je tudi žival pomikati se v zakotja	A
glasu nima, da bi koga priklicala na pomagaje.	Nebo	se pooblači, tema nastane.Ostra burja pripiše	A
človek, ki se mu ne mudi. Baš se je rumenilo	nebo	v zatonu, bil je lep pogled.Vstane in se ozre	A
Rojar z veseljem kakor vnovič rojen ogledoval	nebo	in živahno okolico, vendar so to veselje kalile	A
ne bode dotaknil brez kazni, nedolžna kri v	nebo	vpije.« »Ha, ha!« zasmeje se divjak, »slabo	A
Petru seveda ni bilo lahko, hudodelstvo je že v	nebo	vpilo: »Prodal si ne samo telo svojega sinovca	A
tudi vse drugo vedeti, da je otrok umrl in v	nebo	nesel nedolžno dušico, ali pa da so ga neverni	A
tleh svojo brav, opazoval je z veščim očesom	nebo,	ogrnil svoj dežni plašč iz lipovega lubja čez	A
. / ŠESTNAJSTO POGLAVJE Drugi dan je vedro	nebo	in jasno sonce delalo milijone bleščečih demantov	A
oddahnil, ko je stopil iz veže na dvor pod jasno	nebo	in mu je znova zadonelo na uho ptičje petje	A
rožicami, belimi, rumenimi, rdečimi in sinjimi kot	nebo.	Pod Pečmi pa so kimali petelinčki.	A
mu je. Povprašal je le, ali se ne bo mračno	nebo	sprevrglo v oblačno.Vedel je namreč, da se ob	A
jok je ni mogel iztrgati njegovim krempljem.	Nebo	se je znova začelo oblačiti.Čedalje bolj hitro	A
se je videlo za njim in nad njim samo jasno	nebo.	»Traa-taaa!«	A
na njivah, kakor podrhteva v soparici jasno	nebo.	Žita so valovila po polju, in mak in plavica	A
Pa jih ne bom - ne bom - ne bom.«	Nebo	je bilo narahlo omreženo z oblaki.Po njih se	A
grad, Babji zob in Črno prst in nad vsemi to	nebo	z barvami na platno, tako, kakor sedaj vse vidim	A
njim in nad njim so cvetele očnice, kakor da je	nebo	nasulo zvezdic po skalah. Počasi in varno se	A
so se neba dotikale visoke Kamniške gore.	Nebo	je bilo od ponočne plohe kakor umito in ozračje	A
niti poskušal ni doteči tropa. Pogledal je na	nebo,	če ne bo začelo grmeti: »Ne kaže nič.Morda drobnica	A
Veter je pretrgal megle in razganjal oblake.	Nebo	se je jasnilo, obrazi ovčarjem se niso.Mračno	A
Zaželeni dan pride. Lepega poletnega jutra je bilo,	nebo	jasno, sonce je veselo vzhajalo, kakor bi se	A
hodá na tla in dene komolca za vzglavje. Zre v	nebo,	enkrat poškrtne z zobmi, trikrat se prevali	A
zopet povrne, ko zagleda gorko sonce in jasno	nebo	nad seboj in gladko stezo čez travnik: tako	A
brezskrbne sreče mi je bilo naglo konec, kakor bi v	nebo	pogledal.Bilo je leta 1811. pred pustom, ko	A
tjakaj do šumeče Save. Tudi luna je priplula na	nebo.	Tiho je sijala po nočnem zraku zdaj čista, zdaj	A
nobene razen tebe. Ti moraš moja biti, če se	nebo	vrhu naju podere in če se ves svet zoper mene	A
na vratovih konjičev; na vzhodu se je žarilo	nebo,	z velikih topolovcev ob cesti pa so vstajale	A
čutil, da je moral ven iz zaduhle sobe pod milo	nebo	na čisti zrak.Pa ne samo to ‒ govoriti je hotel	A
opravilu ven iz temne cerkve ‒ tu zunaj pa je	nebo	tako čisto, tako jasno, in pomladansko sonce	A
Slovenski narod’ pripravljen, ki povzdiguje v tretje	nebo	vse današnje igralce in igralke, pevce in deklamatorje	A
ter neprestano in molče gledal ven; kam: ali v	nebo	ali proti gradu ali na pot, tega sam ni znal	A
hladna večerna sapa mu je pihala v vroče lice.	Nebo	je bilo jasno in mesec, ki je stal že visoko	A
vstanejo ter se napote izpod drevja pod milo	nebo.	Guvernanta se je počasi zavijala v širok robec	A
ugovora. - Ko so se razhajali, žarilo se je	nebo	na vzhodu in hladen vetrič je valil lahko meglico	A
stran 30 . / Temna brezmesečna noč je bila, pa	nebo	vendar jasno in brez števila zvezd se je lesketalo	A
pogledoval na desno in levo in gor v jasno poletno	nebo:	vedel ni, kaj bi pričel.Domači so odhajali na	A
Olga je imela vedno izgovor. In na to jasno	nebo	privlekel se je danes prvi črni oblak. Glede	A
Olga ni odgovorila. Bila je temna noč in	nebo	oblačno; po senožeti pod vrtom glasili so se	A
tudi lahne omotice. Bližalo se je že jutro in	nebo	se je na lahko jasnilo na vzhodu, ko je dospel	A
po travi in grmičevju. . / . / stran 11 . /	Nebo	je bilo čisto kakor ribje oko in še vrabci,	A
/ VI Jutro drugega dne je bilo še jasnejše	nebo	nego prejšnji dan.Gorkota, ki je vedno naraščala	A
dne, ki je bil prinesel zopet sonce in jasno	nebo,	teta Amelija preko ograje, za katero je bila	A
velik sivozelen prostor in nad njim dvigajoče se	nebo.	Ko bi rasle med tem borovjem smreke in rastlo	A
In drugega dne sva šla zopet čez travnik,	nebo	je bilo oblačno. »Glej, kako žalostno povešajo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani