martin (501-600)

»To ne,« je ugovarjal	Martin,	»saj sem plačeval najemnino.« »Saj pravim	A
misliš zdaj,« je vprašal Cestar, ko se je bil	Martin	zamislil. »Prav, kaj mislim,«	A
»Prav, kaj mislim,« je odgovoril	Martin.	»Delati bom začel, saj mi je mlin še ostal«	A
Tamle je.«	Martin	je videl ob vodi staro podrtijo, malo nad njo	A
CIRIL KOSMAČ . / je bila žaga.	Martin	je ostrmel, pogledal je zdaj v mlin, zdaj v	A
bil jaz že zdavnaj to zamislil,« je povedal	Martin	in začudeno zamajal z glavo - in potem se ga	A
Saj veš, kje je na Pologu?«	Martin	je prikimal. Ko sta stopila iz pisarne	A
52 . / VII	Martin	je vedel za pot, ki je peljala na Polog in je	A
polici, dobrih deset minut iz vasi. Kolikokrat je	Martin	kot otrok zahajal tja, tam so najprej dozorele	A
ubrisali po strmi stezi. Kolikokrat je tudi	Martin	tako tekel.In zdaj je bila ta kmetija njemu	A
tistega starega velikega oreha, pod katerim je	Martin	preležal toliko večerov, ni bilo več.Star oreh	A
Ferjan, treba ga je posekati in spraviti. Če se	Martin	kdaj vrne, mu ga že plačam, sicer pa lahko tudi	A
kasneje je izginil in nihče ni vprašal, kam.	Martin	je pokljukal, in vrata so se vdala.Vstopil je	A
katero so odlagali vreče, je bila še tam - in	Martin	je sedel za hip.Kolikokrat sta sedela na tej	A
zaškripal, se je v kuhinji zganila drobna žena.	Martin	je rekel svoj dober večer, žena pri ognjišču	A
odprla omaro, odrezala kos kruha in mu ga dala.	Martin	ni iztegnil rok.Še nikdar v svojem življenju	A
mu nastavili nož na prsi in povedal, da je on	Martin	Jakončič, ki se je zdajle vrnil in bo živel	A
ne ve; moža naj počaka, saj bo kmalu prišel.	Martin	je čakal na skrinji, v srcu ga je zaskelelo	A
Z glasnim šumom je zvrnil koš v kot.	Martin	se je dvignil in pozdravil. »Kar počakajte	A
je rekel trdo. In	Martin	je umolknil. Ko so povečerjali, si je	A
»Počakajte! To je	Martin	Jakončič,«je dejal in se ozrl na ženo.	A
»Saj bo ...,« bi rad	Martin	nekaj ugovarjal, toda Pologar je samo z roko	A
»Saj nisem tat,« se je zgrozil	Martin.	»Ali sem kaj rekel,«	A
»Nemara,« je odgovoril	Martin,	stopil v hlev in legel v listje, ki mu ga je	A
KOSMAČ . / A bolj ko vse to je bil zanimiv	Martin	Jakončič. Bil je njihov vaščan, ki se je pred	A
prispevala. In Cestar mu je razložil, da bo	Martin	prejemal od sina 50 lir, občina pa bo prispevala	A
materi v hribovsko vas. Tistega dne, ko se je	Martin	vrnil, ljudje niso tako naglo polegli kakor	A
propadanju ljudi, ki so šli od doma. IX	Martin	Jakončič je obstal pred kupom listja, ki mu	A
dopovedati, da so tudi oni ljudje,« je nadaljeval	Martin,	kakor bi pridigal, in se ozrl po hlevu, če je	A
PRAZNA PTIČNICA Tako tudi	Martin	Jakončič.Ko je pred dobrimi štiridesetimi leti	A
zvezdah, o vojni in o vrnitvi v domačo vas, toda	Martin	se ga ni zapomnil, če je kdaj zapel, je zapel	A
in nesel dalje. Pretekla so štiri leta in	Martin	Jakončič še ni imel pohištva.Domotožje je počasi	A
Drugače pa je življenje teklo dalje.	Martin	je še naprej prenašal težka bremena na svojem	A
CIRIL KOSMAČ . / Tako je	Martin	lepega dne ostal sam.Kar je bilo pohištva, so	A
razpravljali o revoluciji in o težkih časih.	Martin	je vedel o tej stvari največ povedati.Skoraj	A
umakniti se je morala novi cesti. Takrat je bil	Martin	brez strehe.Ernest je bil zaprt zaradi žeparstva	A
njim, Gilda je bila neznano kje - in tako je	Martin	ostal popolnoma sam.Toda vse to bi bil prestal	A
zadnje leto kaj pogosto dogajalo. Zato se je	Martin	skrival po Starem mestu, potikal se je po ljudskih	A
Bernard in povedal, kako je z vso stvarjo.	Martin	ga je s sklenjenimi rokami prosil, naj ga nikar	A
CIRIL KOSMAČ . /	Martin	bi bil rad povedal o svojih drugih grehih, pa	A
osmih dneh uklenili na verigo in odpeljali.	Martin	se je vrnil na vas s sanjami o velikem mlinu	A
začudil, da je ta mlin resnično bil. Zdaj je	Martin	ležal v listju in je na mlin že popolnoma pozabil	A
Ko so drugo jutro petelini v prvo zapeli,	Martin	še ni spal, ko so zapeli v drugo, ga je hlapec	A
slane še ni in živina gre lahko na gmajno.«	Martin	se je dvignil, se naslonil na komolce, pomencal	A
pravi sv. Pavel in naš gospodar tudi.«	Martin	se je počasi skobacal iz listja, se pretegnil	A
»Vem,« je prikimal	Martin,	vzel prot, ki ga mu je molil hlapec in stopil	A
hlapec in stopil za kravami. In zdaj je bil	Martin	pastir.Pred tednom dni se mu o tem še sanjalo	A
strani. Ko je prišlo do Grivčeve hiše, se je	Martin	zganil, vstal, da bi šel, pa se je ponovno vsedel	A
priženete domov, da boste potem pazili na otroka.«	Martin	je sklenil, da bo povedal svoje mnenje, toda	A
pazi na otroka, ki se bo vsak čas zbudil.	Martin	je stopil v veliko prazno izbo.V kotu velika	A
noči zmerom zaprta. Zibel je bila pri peči,	Martin	je obstal pred njo in ni vedel, kaj naj počne	A
bi se on jezil z njimi, to je njeno delo. In	Martin	se ni potegaval; otroke je jemal v naročje samo	A
Otrok je še huje zavreščal.	Martin	se je preplašeno umaknil in začel z nogo zibati	A
naročil, naj se vrne, ko bo prvič zvonilo. In	Martin	se je vrnil. Ko je napojil in priklenil, mu	A
»K maši?« se je začudil	Martin,	»kako, k maši?« in je stopil iz hleva, da bi	A
cerkvenih zadevah. PRAZNA PTIČNICA in snažil čevlje,	Martin	je stopil predenj in stresel hlače, ki jih je	A
Pologar, mu obrnil hrbet in izginil v hišo.	Martin	se je vrgel v hlev in nekaj premišljeval, potem	A
pride kaj na vas, da se bodo kaj pomenili. In	Martin	je obljubil. In tako je začel zahajati	A
»Hiša?« je odgovoril	Martin.	»Sesula se je, to se pravi, da so mi jo sesuli	A
sedel? Zaradi politike,« je počasi odgovoril	Martin.	»Hm, zaradi politike?	A
»Saj, saj - - « je bil	Martin	v zadregi. »To je huda stvar,«	A
»Ja, ja,« se je veselo razvnel	Martin,	da je pogovor zašel drugam. »To je hudič.	A
Toda ker Kovač ni dal nobenega odgovora, se je	Martin	dvignil in šel. Tako je zahajal na vas	A
sam s svojimi lažmi, je povedal Cestar. Toda	Martin	se je tudi temu privadil, kajti zaradi vsega	A
970508202005 .. . / pticnica.80 . \/ XI	Martin	se je sprijaznil s svojim položajem, hodil je	A
še osemnajst let, ko je zanosila z Martinom,	Martin	jo je popihal in ostala je sama.Take zgodbe	A
zaključila svoje življenje, če se ne bi vrnil	Martin,	in ji zagrenil zadnje dni njenega življenja	A
popoldne pa je prišla kar nenadoma na Polog.	Martin	je bil sam v izbi, muhe so brenčale nad sadjem	A
posneta ob priliki romanja na Sv. Goro pri Gorici.	Martin	jo je snel, poganjal z nogo zibel in gledal	A
dotikala sta se z rameni. Ah, res, je začel	Martin	ponavljati svojo željo, če bi imel denar, bi	A
dan, po jajca sem prišla, kje je gospodinja?«	Martin	je vstal, krilil s fotografijo po zraku, odpiral	A
je bevsknila in stopila v vežo.	Martin	je planil za njo. »Lahko bi se kaj pomenil	A
je trdo odgovorila in stopila na klanec.	Martin	je stopil za njo, tiščal fotografijo k sebi	A
Zima je šla h kraju, prihajala je pomlad - in	Martin	Jakončič je postajal nestrpen.Ni postajal nestrpen	A
pa ga je nagnal domov, naj pazi na otroke.	Martin	se je s sklonjeno glavo vračal po kolniku, tu	A
kakor sanje, ki jih ne bo nikdar dosegel.	Martin	se je počasi sesedel k mizi in se zastrmel skozi	A
bo poletje - in spet bodo vsi na polju, samo	Martin	bo sam v temni izbi, pazil bo na otroke, gradil	A
Otrok se je nasmehnil, in nasmehnil se je tudi	Martin.	Zvil je usta v trobento in zatrobil:	A
970508203660 .. . / pticnica.92 . \/ II	Martin	Jakončič se ni varal v svojih pričakovanjih	A
poletnem plašču in z malim rumenim kovčkom v roki.	Martin	skoraj ni verjel svojim očem, pomežiknil je	A
si roke - in minilo je precej časa, preden je	Martin	prišel do sape. »Vse vedo, vse vedo	A
»Kaj, župnik?« mu je	Martin	užaljeno skočil v besedo. »No, kaj pa	A
»Tresem, tresem, kdo se trese?« je mencal	Martin.	»To pravim samo iz previdnosti; saj veš: na	A
»Eh, to je pa pametna misel,« je poskočil	Martin.	»Župan ve, da je Bernard detektiv, in tudi drugi	A
petelinov,« je dejal, »to je pa tvoj sin, kaj	Martin?	Bernard, če se ne motim?«	A
»Seveda, seveda,« je ponovil	Martin	in veselo trepljal Ernesta po ramenu. »Da to	A
»Res je, ne godi se mi slabo,« se je	Martin	obrnil k Ernestu. »Toda to je moja zasluga.	A
pogledal, če gre vse v najlepšem redu. Ernest in	Martin	pa sta sedela v gostilni še vse popoldne, jedla	A
»Kako pa z otrokom?« je vprašal	Martin.	»Živ je živ, prav tako kakor Berta.	A
večeru jima je vino že precej zlezlo v glavo.	Martin	se je odhrknil in zapel.Potem sta zapela oba	A
tržaške in slovenske pesmi. Ernest je basiral,	Martin	pa je pel tenor, ki je bil še čist, samo v višinah	A
In ustregla sta jim.	Martin	je prijel celo kitaro v rok in zabrenkal.Cestar	A
preveč prijazen, za tatu predobro oblečen.	Martin	je bil ošaben, ker so ju gledali, oziral se	A
»Da, kam pa zdaj?« se je vprašal tudi	Martin	in pogledal v tla. »K meni na Polog že ne moreš	A
»Mjaa,« je zajavkal	Martin,	»zdaj je razpadel.Po smrti mojega očeta so ljudje	A
ja, prav imaš, hahaha,« se je zakrohotal tudi	Martin.	»Pa še danes bi se dalo kaj narediti, če bi	A
Vprašal sem kar tako,« je dejal	Martin	in si ogledoval hlače in čevlje. In	A
njegovega srca - in ko ga je vprašal, če spi, se	Martin	ni oglasil.Naslonil je tudi sam glavo na steno	A
bi se moral Ernest vrniti iz ječe in ko se je	Martin	selil iz hiše, kjer je stanoval, in se vračal	A
Tisti dnevi so bili grenki.	Martin	jo je ves preplašen obiskal v porodnišnici in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani