martin (801-900)

hipoma narasli v hudournik. »Kaj naj ti dam,	Martin?	« je vprašala Tončka in Tine je željno vzel tudi	A
bleščal napis v prav takšnih zlatih črkah:	MARTIN	DERNOVŠEK, šofer, 27 let. Okoli krste	A
popolnoma neznanim pošiljateljevim imenom:	Martin	Volk, Našice v Slavoniji. Nu, vsekakor	A
Naslov:	Martin	Volk, Našice v Slavoniji, poštno ležeče.	A
VI. Ko je tisto leto sveti	Martin	po stari navadi krstil vino, še ni pritresel	A
BEBEC	MARTIN	K nam se časih prikaže visokorasel, krepak	A
sopel je lagotno, še požvižgaval je. ”Kako,	Martin,	“ sem se mu čudil, ”kako da niste vojak, silni	A
”Odprite, ljudje božji!“ V vežo je stopil	Martin.	Otepal si je suknjo in škornje, šklepetal je	A
bil sila utrujen. ”Kod ste hodili, popotni	Martin,	ob taki uri in v teh zametih?“ Mencal je	A
sama za pečjó, vino je bilo pred nama na mizi.	Martin	se je nagnil k meni; govoril je tišje, zamolklo	A
gospod Vavra --“ * Na divanu je slonel	Martin	Vavra.Poleg njega je sedela tista ženska, ki	A
koprnenja; nisi ne Lionardo, ne don Alfonso, niti ne	Martin	Vavra.Zadovoljen si, da imaš svoj vsakdanji	A
kostanjev. . / . / stran 236 . / ”Ali ni bil	Martin	Vavra?“ sem vzkliknil. ”Bil je nekoč Martin	A
Martin Vavra?“ sem vzkliknil. ”Bil je nekoč	Martin	Vavra, zdaj pa je španski kralj Alfonso ...Ukvarja	A
V tistem hipu pa se je spomnil, kako je ubil	Martin	mladega psa.Tam zunaj ga je ubil, ob potoku	A
lepe velike oči je imel in črno pego na čelu.	Martin	ga je ubil in ga je vrgel v potok, in ker je	A
bil zaprt... Ali Tone je videl, ko je zamahoval	Martin	s kolom in je kričal od silne groze in je bežal	A
pisano plahto, ki mu jo je bil prinesel rajni	Martin	iz turške vojske za spomin.Na plahto je položil	A
pa se je prigodilo, da je prišepal mimo gluhi	Martin;	vseh nadlog je bil poln, pa ni maral umreti	A
Dvoje izb je bilo v hiši. V eni je sedel gluhi	Martin	ter žvečil tobak, v drugi je bilo dvoje starih	A
dac. Pisar je nesel fanta najprej k Martinu;	Martin	pa je pljunil črno slino ter je porinil obadva	A
obadva preko praga in je zaklenil duri; zakaj	Martin	ni maral gostov, kaj šele nepoklicanih.Nato	A
žurnalist. Kako je sedèl tam blagorodni gospod	Martin	Skočir, o!Njega samega so videle moje oči.	A
na častnem mestu, čestit in češčen, je sedel	Martin	Skočir.Obraz okrogel, svetál, luč sama.	A
za naš narod večjih zaslug, ali Haeckel, ali	Martin	Skočir?To je bila tisti večer moja velika in	A
meglen prepad; in pred mano, tam daleč, je sedel	Martin	Skočir v črni suknji in srebrnobleščeči ovratnici	A
na mojo nevrednost in nesposobnost. Tam sedi	Martin	Skočir: kdo je med nami, ki bi se čutil vrednega	A
dne ni toliko Anastasius von Schiwitz kakor	Martin	Skočir; in drugače tudi ne more biti, zakaj	A
drugega plačila, nego tiho hvaležnost. Kaj je bil	Martin	Skočir pred petimi, šestimi leti?Martin Skočir	A
bil Martin Skočir pred petimi, šestimi leti?	Martin	Skočir in drugega nič, človek kakor jaz in kakor	A
strogim očesom nehanje nemirnega sveta. Ne tako	Martin	Skočir. Ko je dovršil nalogo svojega poklica	A
iskal. Klical ga je skrivnosten glas, toda	Martin	Skočir ni vedel natanko, odkod in kam.Deloval	A
vsakega odličnega rodoljuba, krepko razvito. Toda	Martin	Skočir ni bil zadovoljen; ne, on ni bil zadovoljen	A
iznad števila ter zablešči v posebni slavi.	Martin	Skočir ni še spoznal, kam ga je klical skrivnostni	A
temotnem arhivu, med prašnimi listinami je sedel	Martin	Skočir in je premišljeval o davnih, maloslavnih	A
ime: Anastasius von Schiwitz. Vztrepetal je	Martin	Skočir, zableščale so se njegove oči; v tistem	A
imenitno razodela, kakor v tistem trenotku, ko je	Martin	Skočir odkril sled in spomin Anastasiusa von	A
vedel odgovora, da se ni ob pravem času prikazal	Martin	Skočir ter posvetil z žarko plamenico v pozabljen	A
Znano mi je to ime. In prišel bi bil	Martin	Skočir in bi razodel, da se je rodil Kette na	A
Schiwitz na Slovenskem. To je dokazal nepobitno	Martin	Skočir, ki je razkril pred nami vse življenje	A
dolgem in trudapolnem proučevanju je dognal	Martin	vse poglavitne črte življenja tega našegaslavnega	A
von Schiwitz je bil Slovenec, naše gore list.	Martin	Skočir sicer ni mogel dognati, če se je von	A
velezaslužni, v vseh stvareh natanki in vestni rodoljub	Martin	Skočir odkril anekdoto, ki vam je vsem znana	A
slave in obenem slave Martina Skočirja. Ampak	Martin	Skočir ni miroval; prebrozgati je hotel življenje	A
čemu se je bil prekrstil, ni mogel razodeti	Martin	Skočir) von Schiwitz je bil poklican na dvor	A
von Schiwitz immerdar!“ -- Jaz ne vem in celo	Martin	Skočir ne ve, kaj je mislil s tem vzklikom;	A
mislil s tem vzklikom; toda moja misel je in tudi	Martin	Skočir je o tem prepričan, da je mislil Anastasius	A
drugi je vzbudil v nas to veliko čednost nego	Martin	Skočir?Kdo je pokazal z dolgim prstom na zasluge	A
vsem prostranem svetu? To, gospoda moja, je bil	Martin	Skočir!O, Martin Skočir!	A
To, gospoda moja, je bil Martin Skočir! O,	Martin	Skočir!Ti živi spomenik slovenskega imena!	A
koliko se jih bo še rodilo za tabo! V tebi, o	Martin	Skočir, in v tvojem delovanju je domovina; in	A
napijem tebi, napijem domovini! Bog te živi,	Martin	Skočir!--	A
Mislil sem namreč, da zasluži plešasti pisar	Martin	(pisar pri advokatu Gorjancu in drugega nič	A
naredila! ... No, saj se še kaj vidimo poženi,	Martin!	“ Malomarno se je doteknil klobuka, Martin	A
Martin!“ Malomarno se je doteknil klobuka,	Martin	je švrknil po konjih in voz je zdrdral na oni	A
KRIV�CA Ob šestih zvečer se je vračal	Martin	Sobotka od dela; v soboto je bilo, natanko prvega	A
dní. In tako se je tudi zgodilo, da je izgubil	Martin	Sobotka službo in dom in da je stradal z ženó	A
sneg, sem stopil v krčmo. V krčmi je sedel	Martin	Sobotka, suh in bled, obraz teman, čemeren,	A
je razodeval uporno moč. ”Kaj se je zgodilo,	Martin	Sobotka?“Pokazal je s prstom na časopis.	A
pogovarjal z Bogom v sladkem materinem jeziku ...	Martin	Sobotka je strmel name. ”Ali je resnica,	A
”Tako je!“ sem odgovoril.	Martin	Sobotka je vstal in je oblekel suknjo.Ves mlad	A
tiho, neprestano; jesenski tritedenski dež;	Martin	obraz je bil moker, od las ji je kapalo v lica	A
tam za vrbami, tam, kjer je tako temà ...“	Martin	pogled je bil tih in resen, odgovorila ní, tudi	A
oblakih ...“ Tudi ob tej besedi ga je blagoslovil	Martin	svetli pogled ... Zapihal je veter preko izbe	A
ZBRANO DELO Štirinajsta knjiga	MARTIN	KAČUR / SMRT IN POGREB JAKOBA NESREČE / ALEŠ	A
NESREČE / ALEŠ IZ RAZORA DZS 1970	MARTIN	KAČUR ŽIVLJENJEPIS IDEALISTA PRVI	A
PRVI DEL I Rosen in blaten je prišel	Martin	Kačur v poštno gostilnico. ”Ali pojde kmalu	A
Kdo pa ste?“ . / . / stran 15 . /	Martin	Kačur se je čudil, stopil je skozi duri, ki	A
vzdignil takoj in se je poklonil. ”Jaz sem	Martin	Kačur, imenovan za učitelja v Zapolju in bi	A
farne cerkve in z mirnim srcem je stopil vanj	Martin	Kačur.Šel je po stopnicah in je pozvonil.	A
Kačur se je poklonil. ”	Martin	Kačur, učitelj!“ Župnik ga je premeril z	A
dopoldne je bilo, pozno v novembru, ko je romal	Martin	Kačur iz Zapolja v Bistro.Nebo je bilo nizko	A
so gledale mrko, umazane so bile in sajaste.	Martin	Kačur pa ni videl ne sivega neba, ne megla,	A
izginil z njenih ustnic. . / . / stran 28 . /	Martin	Kačur je videl lepoto njenih oči in njenih lic	A
”Kako čudno je vaše ime! Kačur in še	Martin	zraven!Pesnik bi se ne smel nikoli tako pisati	A
pogledala mu je v obraz in se je zasmejala. ”	Martin	Kačur!“ ”Jaz sem!“ je odgovoril Kačur; kri	A
Kačur je odprl okno. ”	Martin!	Zakaj pa si šel!“ je klicala njegova žena s sladkim	A
razprostrtimi rokami preko ulic. ”Kaj si ti,	Martin?	Primi se me pod pazduho ... težko hodim ... en liter	A
težko hodim ... en liter ga bova še spila! ... E,	Martin,	star sem, star!“ ”Pojdite spat, oče!“ je	A
dekret. Tam pa je bilo zapisano, da je imenovan	Martin	Kačur za učitelja zapoljskega pod edinim pogojem	A
Pa pokrijte se!“ ”Gospod župan... moje ime je	Martin	Kačur, učitelj... šele včeraj sem prišel v ta	A
ni opazil, da je osahnila bilka na stepi ...	Martin	Gradar je študiral medicino.Hodil je k predavanjem	A
katero je treba kljub temu posebej poudariti.	Martin	Gradar se ni brigal za ženske; zaljubljen ni	A
A časih se je prigodilo nekaj čudovitega.	Martin	Gradar se je sklonil, njegove oči so se zasvetile	A
jagnedi so vztrepetale. II Ko je romal	Martin	Šobar ob tihi noči proti svojemu samotnemu domu	A
»Jaz pojdem odtod.« Začudil se je	Martin	Šlibar in se je nasmehnil. »Kaj bi ne	A
Franc in če bi luč trepetala, umirala, videl bi	Martin	režečo lobanjo pred seboj. »Ne mislim	A
veš, da razstavijo naši umetniki na Dunaju?«	Martin	se je zamislil.Kakor da bi se bila zgenila mrtva	A
Zamenjal si jo ti in zamenjal sem jo jaz!«	Martin	je vzdignil glavo in je ugledal pred sabo režečo	A
»Brez verzov!«	Martin	se je začudil. »Nič več literat?«	A
rad bi si izkoval svoj meč!« Nasmehnil se je	Martin;	ozrl se je morda za trenotek po cesti, ki jo	A
»Blagor ti, ki si slišal!«	Martin	je sklonil glavo...Tja v leni mrak se izgublja	A
drugi od mene. Celo mojemu očetu je bilo ime	Martin.	Ako boš dalj časa občeval z mano, se boš navadil	A
privoščila v plačilo telesu, ki jo je nosilo. »He,	Martin	Krošnja,« je viknil Jurca, ko je prišel k sebi	A
krošnje, da človek v resnici ni vedel ali govori	Martin	ali krošnja. »Pod njim se ni zlomila	A
ko pes.« »Lačen pa, lačen,« je resneje dejal	Martin.	Krošnja je kljubovalno molčala.	A
je presekal nežne misli krošnjarju: »Hej,	Martin,	ali je res, da s hišami kupčuješ?«	A
ko sta v slogi gospodarila na Peči. Krošnjar	Martin	pa je z lačnimi očmi gledal skozi okno, kjer	A
dobil pravdo Jurijev sin, je prišel krošnjar	Martin	na Peč in posodil obema denarja.In potem je	A
ugovoru od strani malega Lipeta je prišel na Peč	Martin.	Tako je zavladala na Peči krošnja in se utolažila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani