martin (401-500)

zareči; tudi gospod postane lahko berač«. Mežnar	Martin	je bil svoje dni v mestu bogat trgovec, pa je	A
sva prišla na travnik, sta Ravničar in grobar	Martin	Kapun klečala pri drugem topolu in ga žagala	A
Obrnil se je h grobarju in rekel: »	Martin,	dajva!« Žaga je spet zapela.	A
»Zdaj pa še zadnjega.	Martin,	kar dajva?Še nocoj jih morava oklestiti in razžagati	A
so očeta odgnali, prizibal k hiši Zajezarjev	Martin	ter med dvema bzikoma svoje rjave sline mirno	A
po Andrejeve cunje sem prišel.’ Res je, da	Martin	nima srca niti za pol človeka, res je, da je	A
Lahko si misliš, da nisem takoj našla odgovora.	Martin	pa me je še enkrat sunil in še globlje. ‘Sam	A
Krokar mrliški, ali zdaj že žive pokopavaš?’	Martin	me je pogledal izpod čela, bziknil slino in	A
prvo noč me je v snu kar nenadoma presunilo: ‘	Martin	je grobar! Ali ni to znamenje, da se oče ne	A
glavo. - Pod zemljo jih spravlja Zajezarjev	Martin,	ki je grobar.Jaz pa prav narobe: koritce jim	A
odmaknili svečnike in cvetje. Grobar Zajezarjev	Martin	je trdo zakorakal k maminemu vzglavju, se ozrl	A
hudo kri, pa ste zelo dober človek, Lužnikov	Martin	ima tudi hudo kri, kakor pravijo, pa je zelo	A
želel, da bi se ves polomil in pobil. Toda	Martin	je bil trmast in močan; Rože niti izpustil ni	A
mimo hiše stražmojster Dominik Testen, orožnik	Martin	Urbanja, Šmonov Izidor in tesar Podzemljič.	A
- Ne! ... - se je zdaj prvič oglasil	Martin	Urbanja. Bil je bled in se je tresel, kakor	A
- Ne! - je skoraj kriknil	Martin	Urbanja in spustil pest na mizo. Vojaški	A
Dominik Testen se je držal mrko in užaljeno,	Martin	Urbanja pa je bil bled kot stena; po visečih	A
vojakov, pred njo je krevsal krivonogi grobar	Martin	in opletal z zakajeno lučjo, za njo je šel še	A
Justino so nesli štirje priletni vojaki. Grobar	Martin,	ki je bil brez svoje luči, ker je bila Justina	A
kobacala na tla velikan Podzemljič in grobi grobar	Martin.	Mama je prihitela na prag in bogve zakaj	A
Če jih je še kaj ostalo, - je surovo zahripal	Martin	in potegnil konjsko odejo z zapravljivčka.Prikazala	A
zazijali vanjo. - Mmmja... - se je prvi oglasil	Martin.	- Baba je mislila, da češka gospoda ne segnije	A
cinka, je hudič težak!... - je zarobantil grobar	Martin.	- Le kdo jo bo nesel?	A
- Ti boš nesel moje orodje.	Martin	je pobral svojevrstno pločevinasto škatlo, v	A
voljo in se skobacala na voz. Podzemljič in	Martin	sta sedla na krsto, Cene je pognal, voz je zaškripal	A
bil visok in navpično odrezan, so Podzemljič,	Martin	in Žef poskakali z voza. - Ha, kaj pa	A
nič se ne boj! - je mrzlo zaropotal grobar	Martin.	- To bodo noge tistega Čeha, ki so ga ustrelili	A
policijskem oddelku zbudil iz lepih, toda mučnih sanj	Martin	Jakončič ali Martino Giaccogna, kakor se je	A
dekleta. »Najbrže so švigala ječmen,« si je rekel	Martin,	»zdaj pa te presnete koze nage ploskajo po vodi	A
zaprl oči in se vrnil z njimi v svoj mlin. Ta	Martin	Jakončič je bil človek med šestdesetim in sedemdesetim	A
nalezejo kakšne bolezni, ker so vsi premočeni.	Martin	Jakončič pa je bil ves ponižen in majhen.Ko	A
Šolane otroke, pametne otroke!« se je zavzel	Martin.	»Kdo pa ima danes službo, če je pameten in pošten	A
rekel. »Kar se pa mlina tiče,« je nadaljeval	Martin,	»priznam, da sem sam kriv.Zakasnil sem se.	A
umazano roko. »Traparija!« se je razkoračil	Martin.	»Če se kdo tako rekoč žrtvuje, da bi našel kruha	A
ki so igrali »moro« in se neznansko drli.	Martin	je hotel še nekaj razložiti, toda potepuh se	A
požvižgaval predse. Ko je pozvonil zvonec, je	Martin	prvi planil pokonci. Potegnil je nase svoje	A
cigarete in se potem niso več zmenili zanje.	Martin	pa se jih je razveselil.Stopil je k njim in	A
PRAZNA PTIČNICA . / »No da,« je rekel	Martin,	»brez žrtev ni zmage in nobeno seme ne rodi	A
svoje stvari in ven!« je rekel ječar Martinu.	Martin	je stopil k svoji postelji in ko je povezoval	A
se mu kaj ne pripeti, ko bo zagledal okove.«	Martin	Jakončič ni slišal smeha, ki je sledil potepuhovim	A
18 . / II V jetniški pisarni se je	Martin	Jakončič spet podpisal v veliko knjigo; podpisal	A
žalostnih in veselih ur. CIRIL KOSMAČ ko se je	Martin	Jakončič oddahnil od prvega strahu, ga je vprašal	A
detektiv, »domov se peljete.« »Kako?« je osupnil	Martin.	»Domov?	A
samo do postaje, da vam kupim vozni listek.«	Martin	je hlastno pograbil dokument in ga spravil v	A
branjevki, kupil škrnicelj grozdja in mu ponudil.	Martin	je vzel in se zahvalil.Potem sta šla po Solkanski	A
zahvalil. Potem sta šla po Solkanski cesti,	Martin	Jakončič visok in tenek, detektiv debelušen	A
doma iz teh krajev, na Tolminskem, kamor gre	Martin	Jakončič, tam pa še nikdar ni bil.Zdaj je tukaj	A
ne imel mlina, bi bilo tako,« je odgovoril	Martin.	»Toda mlin je zdaj gotovo zapuščen.	A
Kaj pa je drugi sin?«	Martin	se je zmedel in nekaj zamomljal.Potem je pa	A
rijatelje. Detektiv je prikimal in priznal, da ima	Martin	v marsičem prav.Martin pa bi še kar naprej razlagal	A
prikimal in priznal, da ima Martin v marsičem prav.	Martin	pa bi še kar naprej razlagal o vsem tistem,	A
bilo veliko in njuno slovo je bilo ganljivo.	Martin	je stiskal sivolasemu detektivu roko, krepko	A
vlak zažvižgal in puhnil oblak belega dima in	Martin	Jakončič je pograbil svojo culo in prazno ptičnico	A
čez solkansko polje in zavil v Soško dolino.	Martin	Jakončič je sedel v praznem kupeju, pod pazduho	A
sanjah, o vojni in o povratku v domačo vas, toda	Martin	se ga ni zapomnil, in če je kdaj zapel, je zapel	A
daleč za ovinke. Po njivah je cvetela ajda in	Martin	Jakončič se je spomnil, da nabirajo čebele zadnjo	A
»Zakaj po gmajnah,« se je vprašal	Martin	Jakončič naglas, in si je prav tako na glas	A
vas, pa čeprav je star, razcapan in ubog. In	Martin	Jakončič je bil star, romal je v sedmi križ	A
je raslo veliko drevo, ki je dajalo senco.	Martin	Jakončič je šel s pogledom od hiše do hiše,	A
doma ji ne bo ničesar manjkalo.« In tako se je	Martin	Jakončič v mislih povrnil k svojemu mlinu.Ko	A
prostori: mlin sam, kuhinja in izba. Ko je	Martin	odrasel, je spal na podstrešju.Postlal si je	A
šklopotanju velikega mlinskega kolesa. Toda	Martin	se zdaj ni več spominjal te podobe, zdaj bo	A
Kje bo denar dobil za vse te stvari, po tem se	Martin	ni spraševal.V svojem življenju je sezidal že	A
je zarevsal.	Martin	je padel iz svojih visokih sanj, postal je nenadoma	A
je zarevsal miličnik in izginil. Ko je	Martin	stlačil papirje v žep, je začutil kocko sladkorja	A
Toda Pipi se ni oglasil. Zdaj se je	Martin	spomnil, kako je njegov škorec žalostno umrl	A
Toda, kaj zato. Zdaj gre	Martin	Jakončič na deželo in tam se ptičev ne manjka	A
. \/ IV Ko se je vlak ustavil, je	Martin	Jakončič dvakrat na glas prebral napis na postajnem	A
pisano pogledal izpod košatih obrvi - in ker se	Martin	Jakončič ni zganil, se je župnik po nekaj korakih	A
kovčkom zadel v njegovo ptičnico; zdaj se je	Martin	zganil, okrenil se je in se nasmehnil, toda	A
kakor bi pravkar pogoltnil brzojavni drog.	Martin	pa je obstal kakor pribit.Šele po dobri minuti	A
pitalizmu in drugim »zmajem«. Vse te govore je znal	Martin	Jakončič skoraj na pamet, ker mu jih je kasneje	A
»Jajc res nimam,« se je nasmehnil	Martin,	»ampak mislil sem, da je Pipi še živ.«	A
razcapano mestno obleko in se zibaje v bokih odšla.	Martin	je spet obstal in se znova zjezil na samega	A
treh so tekle reke, s severa je pihal veter, in	Martin	Jakončič se je nasmehnil v popoldansko sonce	A
Četrtinko črnega, sem rekel,« je trdo ponovil	Martin.	In njegov glas je bil tako gospodovalen, da se	A
vratih kakor bi hotela paziti, da ji ne uide.	Martin	je naredil globok požirek in si s hrbtom roke	A
krasen dan.« Gostilničarka je nekaj zamrmrala,	Martin	pa je vstal od mize in stopil k steni, na kateri	A
Gostilničarka je začudena vstala.	Martin	pa se je okrenil k njej in dejal: »Dobra	A
ustanovim orkester, jo bom kupil,« je ponovil	Martin	in obesil kitaro na steno. Gostilničarka	A
s tisto ptičnico?« ga je vljudno vprašala.	Martin	se je zlecnil, poskočil k mizi, prijel ptičnico	A
»Saj, saj,« je plašno ugovarjal	Martin,	»to že vem, ampak do doma imam komaj dve uri	A
kitaro s stene ter začela brenkati in prepevati.	Martin	je plačal in šel.Gostilničarka je stopila na	A
bela cesta. In po tej cesti se je zdaj zibal	Martin	Jakončič in skoraj na vsakem ovinku bral tablico	A
vasi prepričani, da je hišni posestnik. Toda	Martin	Jakončič se je rodil pod srečno zvezdo: svojih	A
Ali jih pri vas nimate?« Zdaj pa je ostrmel	Martin	Jakončič.Ozrl se je; fantalin se je bil ustavil	A
potok; mrzla voda je tekla po žlebu iz lubja.	Martin	si je zmočil glavo in se napil.Ko se je dvignil	A
so jima visele po obrazu in smejala sta se.	Martin	se je zleknil v senco, da bi premislil še o	A
krošnjarji, pisana cula, prazna ptičnica - in	Martin	Jakončič se je ustavil.Tesnoba se mu je dvignila	A
Globoko v strugi je tekla reka in se vrtinčila.	Martin	se je dobro spominjal, kako je kot otrok s strahom	A
življenjem - in prav tam se je nameraval utopiti tudi	Martin	Jakončič nekaj dni, preden je zbežal od doma	A
Toda ta zgodba jih ni ganila. Potem je segel	Martin	v žep in jim razdal vse svoje bogastvo: dvajsetico	A
ogrnile plete in stopile po cesti za njim.	Martin	pa se je resno zibal na svojih dolgih, suhih	A
financarje. Pri koritu je pastir napajal živino,	Martin	je pristopil in pobožal mlado junico po širokem	A
pobožal kravo prav po istem mestu, kamor je bil	Martin	položil svojo roko.Vse vraže izginevajo počasi	A
kmetje ne bodo še tako kmalu iznebili. Ko se je	Martin	okrenil, je stopil k njemu miličnik, ga premeril	A
»Že tretjič,« je rekel	Martin	sam zase in segel v malho svojega črnega suknjiča	A
»Jernej!« je vzkliknil	Martin,	ko ga je spoznal; bil je Cestar, skupaj sta	A
»Da, kar čez noč,« je rekel	Martin.	»Nesreča ne spi.	A
»Res,« je zamrmral	Martin,	»po poklicu sem bil pristaniški težak, toda	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani