martin (301-400)

časih rado straši Ob cesti téj.« Pa bil je	Martin	svoje dni voják vam, Na straži stal, Po noči	A
sósed Vid ‒ na rami Mejník nosèč! Pa bil je	Martin	svoje dni voják vam, In ní se bal; ‒ Kakó nocój	A
ta radovanja, več mi za bučnost ni ... in sveti	Martin	odganja svoje bele gosi. Pred vsemi svetimi	A
Bratec moj ... Kadar pa pride sveti	Martin,	on ga bo krstil, jaz ga bom pil. Bratec moj	A
mo prešali, pili ′mo vince. Prišel bo svet′	Martin,	z mošta postal′ je vin′, žegnal ga bo Martin	A
Martin, z mošta postal′ je vin′, žegnal ga bo	Martin,	jaz ga bom pil! [ Prlekija ]	A
Še danes morate zmetati!	Martin	naj odpravi konje!Po vrsti oba voza!	A
Štefan vina sem obljubil...	Martin,	ti govedo, vajeti so se zaplele pod kopita;	A
ljubeznivost. »Ampak potem - potem bi najbrž nagnal	Martin	mene.« Ona se začudi in ga pogleda z	A
»Ho, ho... čakaj, zvečer se zavrtiva.	Martin	nama zaigra na orglice.« Star kosec	A
pred kosilom še en voz. »V senco jih priveži,	Martin,	in priskoči malo, da se obrnete hitreje!Le tudi	A
Mislil sem, da boš opoldne že doma s tem vozom,	Martin.	« »Stric so prepočasno dremali,« se namuzn	A
ne pozabite, da sem z vami zmenjena za danes.	Martin	nama zaigra... Huj, bo Tona zopet piskala!«	A
pomežikne nagajivo družbi: »Nič me ne gledaj,	Martin!	Ali se hočeš mene bati?	A
za norca me ne boste imeli.« »Beži, beži,	Martin,	ti govedo pustno!Kdo pa vpraša zate?	A
Rebcu, česar ta ne more prav verjeti. »Ali je	Martin	doma?« jo vpraša oče nepričakovano. »Družine	A
Srdito mrmrajoč se obrne v vežo: »	Martin,	naprezat pojdeš!Kar takoj!	A
Le vrišč in šunder večajo.	Martin	brzda konja, ki se plaši.Kravji hlapec in svinjska	A
zamahne s palico in zakliče preko vseh: »	Martin!	Ob osmih imej napreženo!	A
Pa se iztrže sanjam in stopi k oknu: »	Martin!	Martin!« zakliče na dvorišče.	A
»Martin!	Martin!	« zakliče na dvorišče. Ko ni odgovora	A
Kako, da je vse tiho?... »	Martin!	Martin!	A
»Martin!	Martin!	Strela božja, ali je vse izumrlo?«	A
Do poldneva hočejo končati. Ob enajstih se	Martin	vrne iz trga in zvozi še zadnjo mrvo. - Ponoči	A
počaka v trgu Drozgov konj in da se odpelje	Martin	s Čelharjevim domov.A sosed nima miru in zopet	A
je roman ‘L'été 1914’, ki ga je napisal Roger	Martin	du Gard.V tem romanu, ki sem ga sicer prebral	A
najkrajši poti, he, he! Če sem še Lužnikov	Martin,	bodo še pred mrakom tam, he‐he!...Ti nam ta čas	A
»To je vendar jasno! Ker se Lužnikov	Martin	in njegovi vojščaki niso vrnili s svojega betlehemskega	A
bi pomislil. Mislil je samo na to, da bi ga	Martin	in njegovi pajdaši ne prehiteli.Ta misel je	A
- Ne, s te strani ne smem! S te strani bo	Martin	pripeljal svoje krote, in če bodo videli sled	A
sekiro. - No, zdaj pokadimo še eno, - je rekel	Martin.	- Potem ne bomo, dokler jih ne pošljemo v Betlehem	A
Ne boste več...- -	Martin,	lahko bi tudi nam privoščil požirek, - se je	A
Temnikar. - Moja pravi, da nismo, hehe! - je rekel	Martin.	- Niste! - je odločno odkimal Temnikar	A
je nisem vzel. In če bi jo bil vzel, bi bil	Martin	lahko moj sin.In zdaj... zdaj bi ga čakal s sekiro	A
spreletelo. - A vendar, kaj bi storil, če bi bil	Martin	res moj sin in bi zdaj stal na drugistrani?	A
resnica!... - Miha, zdaj pa naprej! - je ukazal	Martin.	- Zakaj pa jaz prvi? - se je uprl hripav	A
zakaj potem stokaš? - je posmehljivo vprašal	Martin.	- Ali se zdaj že na pol mrtvih bojiš?	A
oboroženi. - Seveda so oboroženi! - je prhnil	Martin.	- Toda nocoj je sveti večer.	A
z njim. - Seveda bomo videli. - je pribil	Martin.	- Privlekli se bomo prav do jame.	A
je ponovil Temnikar. - Tako! - je odrezal	Martin.	- Zdaj pa naprej in nobene besede več!	A
veljal tudi zanj. - Tišina! - je rezko zasikal	Martin.	- Tišina! - je ponovil Temnikar.	A
kvišku. Komaj deset korakov pred njim je stal	Martin	in strmel vanj kakor v prikazen. - Aaa	A
- Temnikar! Ali ste znoreli? - je zakričal	Martin.	- Stojte!	A
pognal naprej. - Stojte! - je spet kriknil	Martin	in spet sprožil.Očitno pa ni mogel vzdigniti	A
zahropel Temnikar in se pognal še hitreje. Zdaj je	Martin	v grozi izbuljil oči, kakor bi se mu bližala	A
jeklenem klinu, ki ga je zabijal v skalo.	Martin	je divje jeknil. Temnikar je skočil	A
Temnikar, pustite me!... Pustite me!... - je zavreščal	Martin	ter začel divje opletati z nogami in rokami	A
/ - Temnikar! - je v smrtni grozi kriknil	Martin	in se ga krčevito oklenil.- Padla bova!...	A
Zvonovi so zvonili.	Martin	je nemel sredi celice in sprejemal udarce.Ko	A
zvoni ..." Tisto jutro se je kraški cerkovnik	Martin	zbudil še pred zoro.Kar vrglo ga je iz postelje	A
udarci. Zvonjenje je umiralo v polmrak, ko je	Martin	stopil za cerkveno obzidje, da počaka dné.	A
Ob strani so v krivih vrstah rasle murve.	Martin	se je zamislil.Zaslišal je grmenje topov in	A
Potem se je stresel in umrl.	Martin	se je prestrašil svojega glasu.Zamahnil je z	A
Martinovem krampu. „Vstali so!" je vzkliknil	Martin	in skočil z zidu.Spustil se je nizdol po gmajni	A
V gostih curkih je lila luč na Kras.	Martin	je kopal.Visoko je dvigal težak kramp in ga	A
Na smrtni postelji mi je dejal: ‘	Martin,	kramp zgrabi pa koplji.Nikar ne misli na Ameriko	A
Desetega drži Tona na prsih."	Martin	je kopal in govoril.Z razoranega štiridesetletnega	A
* Kmalu bo poldne.	Martin	bo zadel kramp na rame, šel k cerkvi in bo zvonil	A
krampom na rami bo šel vsak proti svoji bajti.	Martin	bo šel in bo zvonil. Čez brdo gre pet	A
„Stoj!"	Martin	se strese. Samo za hip.	A
znamenja, klicati na upor!" „Upor?" je zastrmel	Martin.	Roke so mu omahnile ob telesu.	A
se je je krčevito držal za prsi, in vpila: „	Martin,	Maartiiin!" Krik je usihal med bori	A
Krik je usihal med bori in brinjem.	Martin	se je vil v železju in prosil: „Pustite	A
padla na belo cesto in se zgubila v prahu.	Martin	se je sunkoma okrenil, da so zarožljale verige	A
„Pojdi in zvoni poldan ..."	Martin	in orožniki so izginjali za obronek.Na bajonetih	A
je med kamnolome; bližali so se Nabrežini.	Martin	je začul ostro pesem dlet.Dvignil je glavo.	A
pet fantov iz sosednje vasi. „O, kaj pa ti,	Martin?	" ga je ogovoril eden izmed njih. „Zvonil	A
znamenje tem požigalcem", je zarohnel sodnik.	Martin	je mirno gledal v sodnika in dejal:	A
Nič ne vem, ničesar nisem zakrivil!" je ječal	Martin.	Sodnik je pogledal ječarje.	A
„Podpišem. Nič ne vem!" je dejal	Martin	in žuljava roka se mu je tresla, ko je zvil	A
obstal na rimski postaji. Nepretrgoma se je vozil	Martin	dva dni in eno noč.Nepretrgoma so bile roke	A
Dva je objedla gosenica.	Martin	je takrat mnogo premišljal.Ni vedel, ali bi	A
poletne noči je nevihta odnesla gosenico.	Martin	je preštel liste in rekel:„Zdaj jih je še pet	A
Nečesa se je strašno bal. Da bi on,	Martin,	bruhnil kri.Ne, tega ne.	A
In vsi so vedeli:	Martin	zvoni." *	A
Med zidovi je mraz.	Martin	sameva. Tih je.	A
„To vam pošilja žena!" „Žena!" je zamrmral	Martin	in strmel. „Primi!" je velel ječar.	A
„Primi!" je velel ječar.	Martin	je počasi stegnil roki in prijel v levico majoliko	A
je vse to poslala in mu napisala pismo: „Moj	Martin!	Liter terana ti pošiljam za nocoj, da	A
Takrat se skoro zmerom zjočem. Še nekaj,	Martin.	Enajst nas je zdaj doma.	A
smo zdravi. Zadnji, ki ga še videl nisi, je	Martin,	kakor si ti, moj Martin.Vsi te težko pričakujemo	A
ga še videl nisi, je Martin, kakor si ti, moj	Martin.	Vsi te težko pričakujemo in vsi te pozdravljamo	A
in vsi te pozdravljamo ..." V desnici je držal	Martin	pismo, v levici majoliko terana.Bil je miren	A
Tla so se potapljala.	Martin	se je stresel.Dvignil je majoliko in jo približal	A
pismo. „Najmlajši, ki ga še videl nisi, je	Martin,	Martin kakor ti, in cerkovnik bo.Zvonil bo,	A
„Najmlajši, ki ga še videl nisi, je Martin,	Martin	kakor ti, in cerkovnik bo.Zvonil bo, zvonil	A
Dà, dan - - - dan - - - !"	Martin	je govoril pridušeno.Ustnice so mu trepetale	A
Že zvoni - - - zvoni, zvoni."	Martin	je spet vpil in begal po celici: „Nobenega	A
Črepinje so zdrknile ob vratih na kamenit prag.	Martin	se je stresel in okamenel.Roke so mu padle mrtve	A
970918121112 .. . / cerkovnik.211 . /\ . /	Martin	je onemel. Vrata so se odprla.	A
V celico je stopila truma ječarjev.	Martin	se je zdrznil in planil proti oknu. Tam se je	A
na posteljo. * Še dolgo v noč je	Martin	vpil.Proti jutru pa se je pomiril in zaspal	A
Odprli so mu vrata.	Martin	je stopil na mračen in tih hodnik.Čez ograjo	A
čredo. Padli so Jožef Krivec, Ivan Kuštrin,	Martin	Lapanja, Franc Hvala, Andrej Klemenčič in Anton	A
pride dandanes mladina s takšnim življenjem."	Martin	Jaconcic ne razgraja nič več; tako je kakor	A
pokojnino, „če se svet kako ne zasukne." Toda	Martin	Bernarda ne mara.Rajši ima Ernesta.	A
likovanje z najvišjega mesta. - itd. itd. Sicer bi	Martin	lahko stanoval pri Bernardu, toda moral bi se	A
Sin, no, seveda, žepar je. Toda kaj more on,	Martin	Jaconcic, za to?Ali ga je mar on učil te obrti	A
v katerem je črno na belem, da je Jaconcic	Martin,	preddelavec, daroval za delavski sklad 20 kron	A
nekoliko manj in potic in vsega. Kruljavi mežnar	Martin	bo imel obilo posla s snaženjem cerkve, z zvonenjem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani