licu (401-500)

kep. »Spravite,« je velel z vidnim gnusom na	licu	in verjel, da ne bo tako kmalu s slastjo jedel	A
zaradi obraza, ki je bil vsakteremu grozotnemu	licu	bolj podoben kakor človeškemu.Ničesar ni bilo	A
pojasnila. Radetič je obsedel z medlim nasmehom na	licu.	Delmestri je nato mencal, da se bo pozneje ugotovilo	A
Alegorija stopi k njemu in ga lahno udari po	licu.	Igralčeva mimika izvabi nato gledalcem dokaj	A
strupenih oči v nekakem spačenem in posinjelem	licu.	»Je doma, je,« je zaklical mesar Melinc iz Tolmina	A
stran 326 . / Nema žalost se mu je zrcalila na	licu.	Nekako nestrpno je odmaknil knjigo in segel po	A
ostala z vnuki. Zato je tolikanj gub na njenem	licu,	zato je njena beseda trda, kakor bi govorila	A
okrenila in udarila z dlanjo Mohorja po tolstem	licu:	»Da boš poznal babo hudičevo ...«	A
opažali grozne stroje in katerim se je kazalo na	licu,	da jim ni veliko do tega, ali dobé deset palic	A
solze se utrinjajo kaplanu Primožu po velem	licu.	Ihte dostavi: »Ni mi do življenja, vendar da	A
observancije« naposled zadovoljno obtičalo na nje	licu.	»Ta bodi gospodinja na Vrhniki!« vzklikne župnik	A
Heleni pa se je razširil čaroben smehljaj po	licu	in šepnila je: »Se da tudi drugače urediti.	A
Meta.« Nekaj rdečice se ji je prikazalo na	licu,	vendar stvari ni več omenjala. Dospevši	A
očesu utrnila prav drobna solza ter ji lezla po	licu.	Obrnila se je čisto od mene, da bi ne opazil	A
pa ne!« Že jo je grabila jeza in na vsakem	licu	se ji je nabrala rdeča lisa. »Ne jezi	A
Debela solza se je utrnila Ferdinandu po tolstem	licu:	»To mi zmeraj pripovedujete!Da sem star, da	A
obrazom, da so ji kar kaplje lezle po svetlem	licu.	»Ne zamerite, gospod Urban!« je hitela, »ne	A
gorko zaušnico, tako da se mu je na tolstem	licu	napravila bela lisa in da mu je prišlo orjaško	A
solzo, ki se mu je iz očesa utrnila po rjavem	licu!	Metternich se obrne sedaj k pruskemu zastopniku	A
nikar ne pozabi!« Že so ji tekle solze po suhem	licu.	»Sitni ste, mama!« je zastokal ter se izvil	A
pomagajte!« Carju je bilo vse jasno in na vsakem	licu	se mu je hipoma nabrala temnordeča lisa. »Kje	A
Sedaj mu je kraljeval sladek smehljaj na	licu,	prav kakor bi gledal pred sabo odprta nebeška	A
chimia’!« Rahel smeh se je prikazal na resnem	licu	učenega gospoda. »Vi tedaj tudi ne verujet	A
vzdihovali še v sponah vraže in teme. Smehljaj na	licu	protonotarja ni ostal skrit mladeniču.Ohladivši	A
se je prikazala velika pleša in pa na desnem	licu	dolga brazga, v kateri se je nekdaj kopala turška	A
spoznal in spoznal sem ga tudi po razburjenem	licu,	ko se je za trenutek proti meni obrnil.Potem	A
ali beseda mu je zastala v grlu in po bledem	licu	se mu je udrla debela solza. »Lahkot	A
Aricagi. »Častno znamenje nosite na svojem	licu,	polkovnik,« in tu je pokazal na brazgo, ki se	A
kakih trideset glav. Bralo se mu je razoranem	licu,	da ga morita strah in skrb.Klobuk je bil izgubil	A
obraza še tisto malo krvi, ki jo je imel v velem	licu.	Roka na mizi se mu skrči v pest.	A
nanjo!« Razširi se mu vtis sreče po bledem	licu,	potem pa vstane ter vzklikne navdušeno: »Vi	A
zidu pa so kakor lešnik debele solze lile po	licu:	»To je knez, to je pravi knez!« ŠTIRINAJSTO	A
Govorica takoj utihne, in marsikomu se je videlo na	licu,	da mu vest ni prav po godu.Zapusté obednico	A
Prideš v leta. Tista mehka kožica na	licu	se izgubi, izgubi se tudi svetlost las in šibkost	A
hip seji je grozila izliti mala ploha solz po	licu.	»Le jokati ne!« razsrdi se notar, »saj je dosti	A
sedaj poljubil tisto jutranjo zoro na tvojem	licu,	ali če hočeš še bolj poetične podobe, da bodem	A
je stopala s svojo nožico. Pot ji je lil po	licu,	na glavi pa so se ji razdrle kite, da so se	A
Nejevoljno si je z ročico pogladila čelo. Na	licu	pa se ji je prikazala rdeča lisa.Potem je izpregovor	A
Kontesa Serafina ni odgovorila takoj. Na	licu	izginila ji je rdeča lisa in obrazek ji je postal	A
tankem obrazu, da se ji je ulila rdeča kri po	licu	in suhih čeljustih.Koliko je prejokala ta mučena	A
storilo, ko je opazil, kako silijo solze po mojem	licu.	Očetu se je obraz raztegnil, ker je prejkone	A
njeno drobno roko ter jo pritiskal k svojemu	licu	in prav nič se ni sramoval.Ubogemu dekletu je	A
Duševna razvnetost se mu ni kazala na bledem	licu	niti ob prihodu niti pri odhodu.Za svojo vero	A
bolnikovih jo premaga bolest in k njegovemu	licu	ji omahne glava.In nje lice se pritiska k njegovemu	A
obraz in bilo mu je, kakor da mu padajo iskre po	licu.	mDvigni glavo, deklica!l izpregovori naposled	A
opazil deviške sramežljivosti na nje nedolžnem	licu	‒ mnekaj bi že vedela, gospod, in to bi vam	A
se Janez zave, tleskne mu nje krepka roka po	licu	in ga premakne iz ravnotežja, da pade po deskah	A
mu utrne iz očesa in počasi zleze po rjavem	licu,	katero sta razrili pijača in nesreča.‒	A
nesla plast sena, potipal sem jo nekaj po rdečem	licu	in dejal: mPolonica, počakaj no malo!l Ali bila	A
človek je bil to in zdravje mu je kar cvetelo na	licu.	Napasen in spitan se mi je zdel kakor puran,	A
bolj. Sanjsko debela solza ji je spolzela po	licu	in razkužila že pomodrelo rano. »Bravo!« je	A
se ni upal dvigniti oči, vsem so po zaraslem	licu	drsele vroče solze, zakaj še nikoli niso slišali	A
se mladcu solze srečnice udrle po začudenem	licu.	»O hvala Bogu in vam, na vekomaj vam bova hvaležna	A
tiho rekel in skril solzo, ki mu je drsela po	licu.	»In prav lepo si se pognal zame.«	A
nadalje vkup vsi.« Trlepu so solze zdrsnile po	licu;	sklonil se je nad opatov prstan in brž odšel	A
skrije glava pod odejo. Tudi po Zakotnikovem	licu	drsijo debele solze.Zakaj joka?	A
72 . / Mani se je razlila po lepem, solznem	licu	radostna rdečica od same sreče in zadovoljnosti	A
Ko je tako govoril, so se mu tresli živci na	licu;	tako na rahlo so drhteli, da jih ne bi bila	A
se ji je umaknil hudobec, na lepem, zdravem	licu	je zacvetel miren, čist smehljaj. Mehak smehljaj	A
ti v brajdi!« se je radostno nasmehnila, na	licu	se ji je prižgala mlada, čista rdečica. »O,	A
šepeti so se snubeče sklanjali k njenemu zdravemu	licu	in so jo omamno in prijetno ščegetali v drobno	A
stekla. Usmiljen smehljaj se je zibal na njenem	licu.	»Dijak, moja zvesta senca!	A
ji je vselej umrl vabeči smehljaj na zardelem	licu,	preden je zagorel tudi v prosečih in bodrečih	A
je užgal blažen smehljaj na njenem cvetočem	licu,	se je zavrtel svet okoli njega.ndauu-1756	A
tiha otožnost, ki se razliva po njegovem resnem	licu.	Še hujše pa jo je skrbela jasna zavest, da se	A
nasmehnila: njegova kocmasta brada jo je šegetala na	licu	in vratu in njegova ljubezen ji je bila zlata	A
pomoči.« Glava se mu je spet pobesila k ženinemu	licu.	V tihem, nežnem pomenku sta dolgo tako ždela	A
Na dvorišču je neodločno postal. Po	licu	so mu drsele debele solze.Stopil je sem, stopil	A
oče ne bi bil!« je Janez zatulil, po zardelem	licu	so mu bušile za lešnik debele solze.»Take žalitve	A
malo, pa bi mu sedem vrst solzá teklo po mladem	licu.	»Kako malo si zaupaš, a jaz, glej, te v mislih	A
desetega brata, ki so mu tihe solze vrele po	licu.	»Ti ... si ... njen, Lucijin ‒ sin ... ?« je grčal	A
vstal, da odide, in je potisnil topolasto bučo k	licu	in ji spregovoril kakor človeku: »O, moja brenka	A
nasmejala, da so v gladkem, lepem, pak zagorelem	licu	naredile se nepopisno ljubeznive jamice in so	A
Vernazz, nego Brnjač!« Sprememba na Grogovem	licu	bila je grozna; obledel je kakor stena, oči	A
zapuščen, kakor bi se po njegovem divjem, goratem	licu	lahko sodilo. V glažuti že imelo je dokaj delavcev	A
stopi znancu malo bliže. Poznalo se mu je na	licu,	da ga to spoznanje jako veseli. A obraz tujčev	A
čita naglo. Radosten izraz kazal se mu je na	licu.	Nevesta gledala ga je pazno.	A
Vtem sta se vrnila k družbi. Poljak je imel na	licu	zopet prejšnjo zdravo barvo, tako da nihče kake	A
rane na čelu, dajala je grozen obrobek bledemu	licu.	»Ti si!« vzkliknila je Mozolka polglasno in	A
pripo . / . / stran 7 . / mogla, da so gube po	licu	in po čelu še bolj na videz prihajale. Lasje	A
22 . / In solza je pritekla stari majki po	licu,	solza veselja, zakaj mislila je: »Saj ima vendar	A
plečih in nekateri kodri po suhem, začrnelem	licu.	Oko je bilo svetlo in bodeče, usta je vedno nekako	A
Komaj pak je to izustil, čutil je rdečico na	licu,	rekel je preveč, a beseda je ušla in, čeravno	A
solze uderó po debelem, od sonca zarjavelem	licu.	Med poslušalci je tudi Leon.	A
‒ prenaglo nagnjenje. Solze se ji uderó po	licu.	‒ Tecite iz oči, solzice, ve grenke, bridke tolažnice	A
neprijazno oko vas ne vidi, tecite po belem	licu	in tolažite! V zgodnji pomladi se obleče bela	A
nekaj le bolj tiho sedela, rdeča čez in čez po	licu.	Govoriti ji po sreči ni bilo treba mnogo, zakaj	A
krčevito za stol in prejšnja bledota na njenem	licu	se je bila umaknila nenaravni rdečici. Morda	A
glave pokonci. Priletnemu Mihu so se grbe na	licu	pomnožile in barva se je v zeleno spremenila	A
polahko se Martinkove oči razmočijo in po rjavem	licu	prileze debela solza in kane v velo travo na	A
dolgi lasje so mu nagajivo padali po grbavem	licu,	na katerem je bila vtisnjena vedno vesela in	A
klop. Bil je žalosten, kakor se mu je bralo na	licu.	Šibovec, ki ga je bil menda kje v meji za kratek	A
Lovretom kaj opraviti imel, in barva po lepem	licu	se ji spremení in oči pobesi v tla.Sklene pri	A
puško ob tla. »Kaj vam je, da ste krvavi po	licu?	« vpraša ga Benjamin. »Divja koza ga je brcnila	A
naj ima kazno ali nekazno ime. Po imenu in po	licu	jaz ne sodim ljudi.Pa to pravijo ljudje, da	A
pravim, jokal, da mi je sedem vrst solz teklo po	licu,	kakor da bi se rajnice matere ali moje Urške	A
vse! Šele ko so pritekle po lepem bledem	licu	bleščeče, vroče solze, oznanjevalke nečesa neizrekljivega	A
ji uderó debele solze po velem, nagrbančenem	licu.	Sin je tiho strmel predse.	A
točila solze, ki so ji zmrzovale na strhnelem	licu,	klicala zastonj v temo in sneg ime svojega edinega	A
kjer je imel palec odrezan, in cedila se po	licu	materinem in po mrtvaških prtih. Jamejo ga tolažiti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani