licu (301-400)

kolenih, in debela solza ji je pritekla počasi po	licu,	zdrknila mimo ustnic ter padla na roko, vroča	A
se sklonil ljubeznivo in bi pobožal Metko po	licu	ter bi izpregovoril: ”Uboga Metka!Revica tvoja	A
nasmehnil, iztegnil je roko in je pobožal Metko po	licu.	Vztrepetala je od sreče in je pokleknila, da	A
zaskelele oči in že se je prikazala solza na	licu.	”Fant, ostani potem malo pri meni!“	A
. / . / stran 312 . / ... Solze so tekle po	licu,	in ko je vzdignila obraz ter se ozrla proti	A
je vso ogrnil temni plašč in začutila je na	licu	mrzlo jeklo mečeve ročnice. ”Nisem vredna	A
rokavici in bil je neprestano po ogoljenem desnem	licu,	tako da mu je lil pot curkoma z obraza.Grivar	A
kakor se časih nenadoma prikaže na okamenelem	licu	davne, pozabljene preteklosti. Opoldne, ko	A
prikazal tisti prešerni smehljaj na okamenelem	licu	davnine.Grivar ga je videl, spoznal ga je in	A
na prsa -- kaj si storil? Pega je na njenem	licu,	omadeževane so njene roke, gobavo je njeno telo	A
števila ljudi je bilo, glava ob glavi, lice ob	licu;	poznal sem vse.Ne po imenih, le napol po obrazih	A
kakor siv las na glavi in v bradi, kakor guba na	licu.	Vsak korak do spoznanja in odrešenja je bil tako	A
roko in jo je tako pobožal še enkrat, spet po	licu	dol in po podbradku in še po drugem licu; zdaj	A
po licu dol in po podbradku in še po drugem	licu;	zdaj je bila roka kakor od žameta. Spravil	A
obraz, ki se ji je smehljal, in čutila je na	licu	njegovo toplo roko.Samo hip in izginilo je in	A
zdelo se mi je, da jih poznam dodobrega tudi po	licu	in srcu.Zdaj pa mi je očito, da sem blodil med	A
od vrha do tal, nazadnje pa me je pogladil po	licu	s tisto roko ... tako kožo ima, kakor da bi nosil	A
ter je vprašal šele čez par trenotkov: ”Po	licu	te je pobožal?“ Držala je strok med prsti	A
Zagledal se je v bradavico na kontrolorjevem levem	licu	in si na tihem ponavljal: ”Kako to, da pušča	A
na posteljo; tresla se je po vsem telesu, v	licu	ni bilo več kaplje krvi in njen glas je bil	A
”Tatinek!“ -- Začutil je drobno roko na	licu.	”Kaj bi rad, Janjek?“	A
robida ter ga oprasnila nalahko po roki, po	licu.	Samo časih;, zgodaj je še bilo, prestrašil bi	A
če se je prikazala kaplja krvi na roki, na	licu.	Neznana mu je bila dežela; pusta je	A
druge. Tako, s to zadnjo mislijo v srcu in na	licu	in s temi sklenjenimi rokami so se napotile	A
bodi tako! Nič takih besed, ki bi švrkale po	licu	in po srcu.Roko mi daj, saj si me časih rada	A
si nisva videla v oči; pritisnila sva lice k	licu	- na njenem sem začutil gorke solze. ”V nedeljo	A
kanila kaplja na njen obraz in je zdrknila ob	licu	kakor solza. ”Nocoj sva govorila, kakor govore	A
nego kdaj poprej; ko sem ga videl tik ob svojem	licu,	me je izpreletelo kakor sočutje in nerazumljiva	A
dolino človek, nikomur poznan, ne po imenu, ne po	licu.	Samo Peter, je rekel, da je; drugega nič.	A
še v spominu, so megleni, nedoločni, podobni	licu,	ki ga ugleda človek v sanjah in ne vé, kdo da	A
Človeku se je zdelo, da ga vsaka beseda po	licu	boža in da mu lije medico v usta. Še slajši	A
ramo, krivil je hrbet, privijal se mu mehko k	licu	in vratu. ”Kaj ti si, prijatelj?“ se je razvesel	A
toliko nespameten, da je udaril Gašperina po	licu.	Ta je vstal, bil je nenadoma ves teman in je	A
Berta je odložila delo, in solze so ji tekle po	licu.	Nikoli še ni bila videla njegovega obraza tako	A
mlajše sestre; mnogoteri se je poznalo na ozkem	licu	in na zamolklih očeh, da je bila solza njena	A
In vsakdo je razodeval na mrtvaško spačenem	licu,	v osteklelih, zakrvavelih očeh podobo neusmiljenega	A
so se ji začele megliti in kmalu je tekla po	licu	debela solza ter kanila naposled na uro, ravno	A
bilo, mraz mi je z vlažnimi rokami tipal po	licu,	dihal mi v dušo plahost in strah.Svetniki so	A
odrešenju. Na nobenih ramah bremena več, na nobenem	licu	bolesti, grenkobe v nobenem srcu ... Oj oko	A
kaže svetu nagnusne pljunke na svojem svetem	licu!	Nič se ne boj!	A
Hanca je pokleknila k nji in jo je pobožala po	licu.	”Ker si otrok,“ je rekla.	A
zato je šel!“ Spet jo je pobožala Hanca po	licu.	”Tudi mene je imel red, moj zvesti fant,	A
brado in smehljajočim obrazom. Pobožal jo je po	licu,	pomežiknil je in je šel dalje. Mana se je prestrašil	A
tej besedi, misli, v tem smehljaju na tujem	licu	se je mahoma razodelo vse, kar je tostran in	A
Tujec se je nagnil k njemu in ga je pobožal po	licu.	”Odloži to butaro in pojdi z menoj!“	A
spravlja nadenj s sekiro. Toda Husič pritiska k	licu	cev, molče, neopažen meri ... mušketa zagrmi	A
slišen je bil njen glas. V njenem bolno cvetočem	licu	pod belo nunsko pečo je podrhtevalo v zadržanem	A
se bile kakor vsesale v rdeče pege na njenem	licu.	Nekam zamišljeno je rekla: »Da, naša najboljša	A
razvnele, materinska ljubezen ji je sijala na	licu.	Takrat je gospodična Mercedes dvignila svoj	A
solze so ji zavrele v oči in drkale po belem	licu.	Strmela je mrtvo skozi okno: »Uboga mati!	A
življenje. Videl je sanjav nasmeh na njenem	licu	in bilo mu je je žal.Deklica pa se je smešila	A
Zunaj se je začelo polagoma mračiti. V belem	licu	mučenice sestre Anaklete se je vnelo nekaj medle	A
pisane in bolj žive iz dneva v dan. V svojem	licu	je čutila umerjeno toploto septembrskega sonca	A
Bolestno je zadrhtelo v bolnem Anakletinem	licu:	»To so vrabčki, jelite?« »Da, vrabčki, toda	A
obraz, vsaka gubica, vsaka dlačica na njenem	licu	kakor bel, popisan list pred tujimi očmi.Sram	A
ubogo’, je zadrhtela nekaka trdost v njenem	licu.	Vedela je pač edina, kako se je zgodilo, da je	A
. /\ .. stran 78 . \/ Videti ji je bilo na	licu,	kako zelo ljubi mlado kandidatinjo, kako ji	A
Hop! Eno po	licu.	Joj, ven spustila, smuk gospodična Mercedes.	A
poleti pozno v večer večerna zarja. Te rože na	licu	niso bile pomladne.Mogoče se je zasmilil ta	A
na Lipeta. Žalosten smehljaj mu je ležal na	licu.	Anici se je zdelo, ko da ga razume:	A
prijazni smeh ji je igral na zdravem in mladem	licu.	In Tomaž je čutil, da čaka žena nanj in se pridušil	A
z Lipetom. Lipe je opazil strah na Aničinem	licu,	obrnil se naglo.V hipu je prešel izraz sreče	A
ko je Lipe odkoračil z nevidnim nasmehom na	licu,	češ: »Ta je komaj čakala, kar gorke mi je stisnila	A
zdajci Anica vsa iz sebe in udarila taščo po	licu.	Zdelo se je, ko da je Katra prvi hip odrevenela	A
bilo zgodilo. Njemu pa je igralo na resnem	licu	toliko usmiljenosti, da je niti s smehljajem	A
Sedaj pa je ležala globoka žalost na njegovem	licu.	»Prosim,« je rekla.	A
se je hitela domov. Z vihrajočo rdečico v	licu	je prišla k Juriju.Pri njem je bila mati, z	A
smehljaj, ali je bil jok, ki je blodil na njenem	licu?	Skoro omahnila je k odru in pogledala možu v	A
samo zdi? Odkod te rdeče pege v dekličinem	licu?	»Koze, koze!« je drgetaje šepetal Luka	A
desno. Nekak prezirljiv smeh ji je ležal na	licu	in hitela je, da jo je orožnik komaj dohajal	A
ljubezni in s svojo trdo, težko roko. Govoril je	licu,	ki je bilo neskončno dobro samo njemu in je	A
in dvignila oči k njegovemu lepemu, bledemu	licu.	Vonj njene zdrave polnosti in krepke ženske polti	A
dvignil roko s trepetajočimi prsti k njenemu	licu.	Trudna, neodločna strast je dihala iz njegove	A
Bilo je lice, ki je neskončno dobro govorilo	licu	vikarjevemu, a vsem drugim grozilo z izrazom	A
dognati, kako poslej. Solze so mu začele teči po	licu;	brisal jih je krčevito nerodno. Potem je planil	A
ista bolest, ki se je odražala na razpelu in	licu	tolminskega vikarja, ko je bil vsnul ... Tri dni	A
umiril. Nekak zmagoslaven nasmeh mu je vzigral v	licu.	Prikriti ga je hotel s tem, da si je šel z roko	A
ljubčku ustnice s poljubi. Lice sta tiščala k	licu	in gledala preko tolminskih hiš dol na grobišče	A
zbogom, srček!« Ljubico je imel v mislih in na	licu,	ko je šel skozi Volče. Otroci na cesti med hišami	A
Vikar je opazil zahrbtno misel v njegovem	licu	in iskal, kaj bi bilo.»Z očmi se pogovarja z	A
volčanskega. Ni mogel doumeti, ali je v Menezeisovem	licu	glupost, jeza ali osuplost.Vendar je bil čudno	A
bil čudno telesno vesel te izredne spremembe v	licu	svojega nasprotnika. »Glej,« mu je šinilo skozi	A
med srenjo in ni našel. Iskal je na tujčevem	licu	in ni videl.Hotel je učiti, pa je začel karati	A
otrnil, neroda nerodna, in se mu je oko polilo po	licu	kakor gnojen polž.« »Ali je umrl?« je vprašal	A
Pa je otrnil v leso in se mu je oko polilo po	licu	kakor gnojen polž.« Okrenil se je.	A
Jaz?« Neumna dobrovoljnost v dijakonovem	licu	je ugasnila. Oči so mu sinile hudobno in začele	A
sklonil in začel tolči s plosko roko po tem	licu,	po očeh, po ustih, po ušesih.Pijanec je hlastal	A
ali je bilo res? Strahovito si me okrcal po	licu	in ušesih.« »Sanjal si,« je odgovoril vikar	A
tuje matere dete in je sladko tipala po mlečnem	licu	in pela svetlo uspavanko: »Meum est propositum	A
bom spravil sam na cesto.« Pobožal jo je po	licu.	Umaknila se mu je.	A
upravičen dovolj, da sam ukrepa. Z nekako muko na	licu	je poslušal grof svojega pravnika, čigar beseda	A
župnik iz naslonjača. V bolestno vznemirjenem	licu	mu je igral odsev lojeve sveče. »Lucija!«	A
Župnik se je začudil njenemu prečudno bledemu	licu.	»Kaj je, Lucija?« je vprašal.	A
dvignila svoje otroške, zmedene oči k bratovemu	licu	in rekla: »Gospod župnik, ne vem.«‒ ‒ ‒	A
sklonjena in čita. Svit lojenke igra v njenem	licu.	Opojno sladek je mrak njenih oči, topel trepet	A
ne znam.« Prijazen nasmeh mu je vzigral na	licu.	Župnik se je sklonil po njegovo roko, kimal krčevito	A
iztegnila roko kakor v obrambo in ga opraskala po	licu.	Zaklel je in jo začel suvati v lice, v obraz	A
se ozrl po starcu, ki mu je ležal na rumenem	licu	izraz zadnjega miru in brezmejne vdanosti.	A
nizek starec s sivo brado, ki jo je le po enem	licu	bril kakor javni spokorniki in prosjaki tistih	A
drobnega, sušičasto rumenega vrstnika, ki edini po	licu	in nravi ni sodil med svoje stanovske drugove	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani