lice (1.301-1.400)

da ti ga pokažem.« Poljaku se je razvedrilo	lice;	bil je do zdaj precej resen in nemiren. »Ali	A
ter pobirala je urno pot navzdol proti vasi; v	lice	pa je bila proti navadi malo rdeča.Pred njenim	A
bilo od bolesti in strahu grozno razvlečeno	lice	‒ Bojčevo.Pajdaši ga v naglici niso čuli kričečega	A
njenih besedah tuge poln izraz prevlekel materino	lice.	»Ne, ne, Rezika,« reče stara gospa, »kako morem	A
onega zločinstva!« Solze so se udrle materi čez	lice,	ko je končala svoje pripovedovanje. In tudi	A
Kaj pa je vendar?« sili oni, zopet malo bled v	lice.	»Jaz sem kar po naključju prišel danes proti	A
visela. Tonček je zrl srpo v tla in le rumeno	lice	njegovo kazalo je o čutu, kateri ga je pretresal	A
čakali, ali je dovolj eno leto?« Šepec pokima,	lice	se mu razjasni, pristopi, da bi gospodu roko	A
vodi, pravilen nosek, majhna usta in rdečebelo	lice,	celo obličje pa okroglo, zrcalo nedolžne, vesele	A
železo zdaj gorko, spremenil je svoje temno	lice,	omečil glas in dejal: »Jaz tako govorim s teboj	A
Pa kakovo je našel! Bledo v	lice	in na očeh se ji je poznala prečuta in preplakana	A
bila pokonci skočila, mala rdečica ji je lepo	lice	pobarvala in oči so zopet vzplamenele. »Stojte	A
skozi eno okno svit upirajoč na bledo upalo	lice	mrtve stare Šepčeve matere, skozi drugo pa osemdesetletnega	A
cesti. V vzhodu je mesec pokazal svoje polno	lice.	Čez nekaj časa zagleda majhnega dečka s cajnico	A
Kvas videl obleki popolnoma primeren obraz.	Lice	je kazalo kosti, katere so imele voljo in nagon	A
neskrbna in malomarna melanholija, katera je bledo	lice	še veliko lepše delala in skoro morala vsakega	A
naj molči o tej reči. In res se je Martinkovo	lice	čisto spremenilo, ko je slišal gospoda s Poleska	A
iz vasi vzel, ne?« Krivcu se naenkrat vedro	lice	zresnobi. »O Franceljnu se jaz nimam kaj meniti	A
vedel kaj. »O, navsezadnje vam še rdečica v	lice	udarja.Že vidim, da sem vas še zalotila, ko	A
da se ji je glasek malo tresel, da se ji je	lice	malo oživilo, oko hotelo pobesiti se ‒ in, prijatelj	A
gleda na mlajše svojega spola, ki imajo glajše	lice	in še vse zobe v čeljustih.Ta primera ‒ ki se	A
In nakremži se Krjavelj in se namrda, nabere	lice	v čudovite gubance, razvleče usta na široko	A
veseli pozdravili gosta, samo desetemu bratu je	lice	zatemnelo; usedel se je tja h godcem, vgozdil	A
prijetna čut mu vse ude spreleti, oko se zbistri in	lice	od veselja ‒ na klopci vidi Manico sedeti s	A
je bilo to vse še nekako novo. Zardela je v	lice	in se veselo nasmehnila.»Ti, Manica,« pravi	A
gospod graščak,« dejal je šolmošter Zmuzne in si	lice	brisal. Našli so res krvave sledi in nekaj odstrelje	A
njej ter jo prijel za podpazduho. Od jeze mu je	lice	gorelo. »Kaj to pomenja?	A
povedal.« Stari je poročevalca debelo pogledal in	lice	mu je malo zardelo. Rekel pa ni nič, ampak šel	A
graščak. Marijan pade na stol nazaj, pokrije	lice	in se zjoka. »Mrtev je!	A
starega gospodarja, ki mu je jeza rdila upadeno	lice.	»Katera je tista moja nehvaležnost, ki sedem	A
Bil je mož dolg, močne postave. Trhlo	lice	in upadene male oči so kazale, da so ga v prejšnjih	A
Meni?« povzame naglo Sova in vstane s stola.	Lice	se mu čudno spači.»On bi meni kaj prizadel?	A
prejšnjih let, videla bi bila, kako je sinu	lice	zatemnelo, kako je nevolja, nesreča in srd bralo	A
in opravlja.« Zgubani Peter je naredil kislo	lice	po tem predgovoru. »Predle pa je bil prišel	A
srd, zasveté se ji na pol brljave oči, trhlo	lice	zardi, vzdigne palico in z glasom hripavim žuga	A
dejal je mož in jo je preobrnil. Ganila se ni,	lice	je bilo bledo, usta in oči odprte in ‒ o! ‒	A
opletene roke na prsih, ustnice sklenjene, trhlo	lice	bledo, telo brez duše. Molitve so bile že minile	A
hiši, stopil k param, poljubil mater v velo	lice	in zjokal se, da so ž njim jokale vse matere	A
molčita. Čepé gleda Jožek nekaj časa v obledelo	lice.	Potiplje roko.	A
na uho pošepnil, naj leže za mejo na trebuh,	lice	v dlani podpre in dolgo leži; kadar pa nazaj	A
povsem različen in je dobil celo prijateljsko	lice.	Doktor je bil zgovoren in beseden, ni mu zmanjkalo	A
jutranje sonce je posebno ljubko osvetljevalo	lice	pod belim slamnikom gospice Line. Nekdaj je	A
Lisec je imel na jeziku izgovor, čutil je, da mu	lice	žari, a nobene besede ni mogel izustiti, od	A
tihim, oprezujočim glasom. Lisec ji pogleda v	lice.	Njene velike oči so bile vprašujoče vanj uprte	A
morda je res dremal. Lisec mu ni mogel v celo	lice	videti. Obrne se in prisede k drugi mizi, da	A
magnatu podoben potovalec in dobrodušno civilno	lice,	ki je bil lahko, kar si hotel, najbrž pa lastnina	A
nedosegljiva, ker ji ni mogel gledati v presvetlo	lice,	a sedaj se mu je bližala v vsej istinitosti	A
pogleda dečka in, videvši objokane oči in solzno	lice,	vpraša ga: »Zakaj si se pa jokal?« To vprašanje	A
in močen. Obraza ni bil lepega; podolgasto	lice	in čez mero velik nos sta ga kazila; vendar	A
milostni gospe?« Pri tem vprašanju je zopet vitezu	lice	zardelo. »Pri nji nimaš nič opraviti; meniti	A
je sem ter tja lahno zganil in da je obledelo	lice	včasi nekaj zardelo. Zaslišijo se v tem trenutku	A
Glas se ji je pri tem vprašanju tresel in lepo	lice	je čisto izgubilo rdečo barvo, kajti vest ji	A
vzklikne ženska in pade na sedež ter pokrije bledo	lice;	v vsej strahoti in grozovitosti ji stopi njena	A
poznalo, da ni gospodar te borne bajte. Bil je v	lice	bled in zelo shujšan, očitno znamenje, da je	A
gorko, zunaj je hladno.« Gospodu se je bledo	lice	nekaj razjasnilo; zakaj dekle se mu je bilo	A
glavo in vedno bledejše je postajalo njegovo	lice,	vedno živahneje so se mu svetile oči. »Kje je	A
otročjih let, grajska hči. Solze so ji bile zmočile	lice	in lahko obleko; vendar, ko je noč razgrinjala	A
naenkrat sklonil se pokonci in staro, trhlo	lice	je zažarelo. »Za Boga!« rekel je in jezno ob	A
bil mogel bolj ustrašiti. Kajti spoznal je to	lice,	podolgasti obraz, obleko, velikansko postavo	A
strani ga srečamo. Spremenil se ni dosti, samo	lice	se mu je še bolj zgubančilo in lasjé so mu skoro	A
Tudi se je pri najmanjšem šumu plaho ozrla in	lice	je vselej še bolj zabledelo. Že precej pota	A
da se je nalašč potuhnil: razvedrilo se mu je	lice	kakor še nikdar popred, segel je bratu v roke	A
pripogibali svoja ramena k tlom, sedela je druščina v	lice	zagorelih in zaraščenih mož okrog ognja.Črni	A
sulicam naproti, kateremu je sonce na bojišču	lice	zarjavilo, kateremu je sovražnik nekatero rano	A
vpil in da je dobil bolj zagorelo in rjavkasto	lice.	Na turški meji proda cigan dečka Turku, ki je	A
gospoda Petra Kozjaka, videl bi bil, kako je	lice	njegovo zdaj bledo, zdaj zeleno prihajalo; noge	A
svojega doma!« In pri teh mislih omrači se	lice	potrtemu, žalostnemu očetu, zdanjemu zapovedovalcu	A
ni drugače. Debele solze so padale starcu na	lice,	ko je videl dolgo zaželenega pred seboj, ravno	A
kazaje na starega Marka, govori: »Tu stoji, v	lice	mu poglej in videl bodeš očeta svojega lice	A
lice mu poglej in videl bodeš očeta svojega	lice.	«In obrne se k očetu, rekoč: »Gotovo je tukaj	A
mu šine v zarjavelo, že malo nagubančeno suho	lice	in oko mu divje iskri. »Kaj si rekel?«	A
človeku segajoče, sicer pa nekako zarjavelo gladko	lice,	kakor se je zdelo, da pristoji temu obrazu.	A
zdeli,« reče gospodinja možu; a ne pogleda mu v	lice,	nego igra se z oglom miznega prta. »Kje si jih	A
zatisnile same, glava pa je začela siveti in	lice	je postajalo še bolj podolgasto in nabrano.	A
sreče, potem se ti hočem samo smejati v ljubo	lice,	da, smejati in veseliti se te in dobra biti	A
licu, drugo vidno oko je pa strmelo vanj in	lice	njeno je bilo bledo in tem nelepše, ker po njeni	A
raztrgani, suhi, razmršeni, a mladi bolni ženski v	lice,	bile so na pol glasno, s tresočim se glasom	A
skrbjo in začudenjem gleda v žareče hčerino	lice	in misli, da se ji meša v glavi. »To je za otroke	A
odmevalo, držala so se zdaj vedno resno; celo	lice	je imelo nekak otožen izraz in, kadar jo je	A
Po kaj?« A tudi on	lice	spremeni in hiter odgovor na svoje si vprašanje	A
odpre, z voza stopi samo brat. Nenavadno resno	lice	ima, temno gleda, gospe ne pozdravi. Moralo	A
Ne gane se.	Lice	je bledo, na prsih obleka krvava, roko ima obvezano	A
stric, »saj nima kosti! Vino ti dá bolj rdeče	lice	in veselo srce.Pa semkaj k Petru sedi, da rečemo	A
ognjenimi očmi se pripogne k nji, da bi ji videl v	lice.	»In ko bova odplesala,« pravi dalje	A
svojo tovarišico še precej zgovorna, dasi v	lice	bledejša nego kdaj. Ko vidi fajmoštra	A
hčeri pogledala v obraz in videla, da je mlado	lice	v teh kratkih dnevih upadlo; ko je solzo ugledala	A
bi umrla!« reče možu. Smrekarju se nagubano	lice	spremeni in strahoma vpraša: »Kdo?	A
Poslednji se je poznala še bolezen, kajti	lice	ni še imelo nekdanjega rdečega cveta.Odkar se	A
tudi skozi okno, pa se hitro obrne; zardi se v	lice	ter upogne k šivanju.V snegu zunaj je stal Smrekar	A
jele so se zadelovati in zmerom bolj okroglo	lice	sem dobival.Ljudem sem se znal prikupiti od	A
krčmarju Rebrniku?« Tako je govoril oče in resno	lice	se mu je še bolj pooblačilo. »E, kaj!« zareži	A
vrati stoji lepa Mica, krčmarjeva hči, rdeča v	lice	ko rak, in da mu silno miga in kima bliže priti	A
tiho po izbi in pogleda z malimi, globoko v	lice	vtisnjenimi očmi po pričujočih, kakor bi že	A
odgovoril nobene besede. Pobesil je glavo, v	lice	je obledel ko smrt, ugriznil se je v spodnjo	A
svetilnico predse v sneg in se spogne čezenj.	Lice	Pečevo je bilo bledo, zmrznjena kri se mu je	A
pa stopi v tem trenutju Francè Štivrnikov, v	lice	bled in krvav po obleki. Vendar nihče ni poslednjega	A
zlata?« reče lepi graničar. Reza ne odgovori,	lice	ji zardi in hiti dalje.Peč ji je na strani in	A
imel suho, od hrasta odtrgano poleno. Bledo	lice,	stisnjene ustnice in ognjeno, nemirno oko, celo	A
Franceta. Bil je jako postaran, rjav in suh v	lice,	pod nosom obraščen, oči je imel zatisnjene,	A
poje nož po krožniku. Zanimivo je gledati to	lice,	na katerem se pozna, da stotnikovi zobje in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani