Ako bi se mi na vojni kaj primerilo nepričakovanega ‒ saj menda me razu meš ‒ pustil bom oporoko v kloštru stiškem: oskrbuj ti mojemu sinu reči, dokler ne doraste.« Bodisi da se je Petru res iskrica dobrega namena v srcu zbudila, bodisi da ga je ganilo in presunilo, ko je videl, da ga vendar še nekaj čislajo, ali pa da se je nalašč potuhnil: razvedrilo se mu je lice kakor še nikdar popred, segel je bratu v roke in obljubil, da mu bode zvesto skrbel za blago in sina. »Prosim te torej, pusti svoje učenosti, skrbi za moje in svoje imetje; saj dokler bom jaz kaj imel, tudi ti pomanjkanja ne boš trpel.