lice (1.149-1.248)

bil ta človek. Dolgi zapor mu je bil razoral	lice	in izpadli so mu bili tudi lasje na glavi.Ni	A
Presečnikovih nekaj tednov, razžarilo se je obema	lice.	Prepričan sem bil, da sta se tega v resnici veselila	A
da bi ne opazil, kako si je obrisala mokro	lice.	Pa sem vendar opazil.	A
tako te bo sram.« Vsa kri ji je zapustila	lice.	Pogled pa, ki ga je proti meni obrnila, je bil	A
poljubita, kadar gresta eden od drugega. Recimo na	lice,	če ni drugače, na usta.Tako delajo prijatelji	A
roke okrog vrata in kako je pritiskala svoje	lice	k mojemu. »Tako sem se bala,« je zaihtela	A
sem dobro poznal, rdeče lise je dobivala na	lice	in tudi druga znamenja je imela, ki so kazala	A
zvezdi so se bleščale oči s tega obraza, in	lice	je imela, kjer se je kazala roža pri roži.	A
vi?« Ubogemu pisarju je šinila kri črez belo	lice,	ko je čutil pogled mladega dekleta. »Jošt Tolmajnar	A
njegovim srcem. Pisarju pa je zalila kri bledo	lice	in živahno je odgovoril: »To bi bila zame velika	A
se je leta 1821 pri nas godilo! In kako se je	lice	mesta od tedaj izpremenilo!Izginile so predvsem	A
žepa velik, moder robec ter si ž njim brisal	lice	in lase, kjer mu je od znoja kar kapljalo.	A
svetlost!« Bil je to krvav zbodljaj in bledo	lice	kneza Metternicha je še bolj pobledelo.Odgovoril	A
nekaj zamazala. Sklonil se je, ji poljubil rdeče	lice	ter izpregovoril: »Da se kmalu zopet vidiva	A
potem je mladi gospod imel nekoliko zateklo	lice.	Ali v listinah iz tistih časov se o tem primeru	A
mehko in prav sramežljivo pritisnil na svilnato	lice!	»Gospod cesar!« je zakoprnela, in prav čutil	A
‒ je s cesarskimi svojimi usti poljubil na	lice.	Pa reci, če ni to grozno!«	A
beli robec, da bi si brisala oči. »Poljubil na	lice!	« je govoril počasi za njo.Cesarju se je zašibilo	A
Karolina!« Pristopil je in hotel jo je poljubiti na	lice.	Pa se je z vso silo uprla: »Na lice ne, ne,	A
poljubiti na lice. Pa se je z vso silo uprla: »Na	lice	ne, ne, ne!« Cesar Franc je nato svoji soprogi	A
Pij vino!« »Niti kaplje« ‒ pesnikovo	lice	je bilo bledo kakor sveča ‒ »niti kaplje ne	A
predivji, Andreas, predivji!« Poljubila ga je na	lice:	»Danes je važen dan za Smoletovo hišo!Andreas	A
poljubiti na rdeča usta ali pa vsaj na deviško njeno	lice.	Ali zopet je postal srdit sam nase, ker se vendar	A
da bodem mislila nanj!« Kri ji je šinila v	lice	in v veliki zadregi je spravljala podarjeno	A
po stari navadi udarili, da ni prihitela na	lice	mesta oborožena javna oblast. C. kr. policaj	A
Da tedanje ljubljanske policije ni bilo na	lice	mesta, ni treba posebej poudarjati.Od tiste	A
vse gumbe!« Stari eminenci se je razvedrilo	lice:	»Bravo, bravissimo! Tako je prav, donna Margerita	A
zabave. Tu in tam« ‒ in tu se ji je razžarilo	lice	‒ »prihaja še celo knez Metternich!« »Stari	A
Izvlekla je nekje rutico ter si brisala razvneto	lice.	In zopet je ponovila: »Ali res?«	A
počasi, »ti si se izpremenila!« Kri ji je zalila	lice:	»Tiho bodi, tiho!« Škilè je nekaj časa žvižgljal	A
matere Špickramarice, da nista prihitela na	lice	prepira gospod Janez Bedenčič, tedanji šentpetrski	A
prečastiti?« Dagarin mu je nekaj časa ostro gledal v	lice:	»Sveti zakon je tudi zakrament!Božji zakrament	A
ti je govoril?« Od radovednosti se je napelo	lice	stari gospe. »Da me ljubi in da je za celo življenj	A
uspeha. Janez Sonce je dobil malo prasko na	lice,	in krvave kaplje so mu lezle po razbeljenem	A
navdušeno vsi. Razrahljalo se je ekscelenci strogo	lice.	Rad je imel Volk Engelbreht, če se mu je skazovala	A
Plavček, le poskusi!« Plavcu je udarila kri v	lice.	»Hudiča, ti mi zabavljaš v moji hiši	A
v bolečini spustil plašč, ki mu je zakrival	lice.	Tudi mu je bil odpadel klobuk, tako da se je	A
viteza, kateremu je v hipu zalila kri bledo	lice	in srd napolnil srce. »Gospodin, ali	A
je mladi dan izza gorovja pokazal rožno svoje	lice	ter poslal prve žarke v globoko Želimeljsko	A
oni lahkodušno. »Na obrazu se ji ne pozna, in	lice,	ličece ima, santo padre, ki mora sladko biti	A
sam cesar Leopoldus, smejal bi se mu bil v	lice,	češ cesar nosi zlato obleko in spremlja ga cela	A
kako je gospodu na konju kri zaihtela v belo	lice.	»Ha, ha, smo v skopcu in ne znamo ne	A
vprašal je cesar in skoraj se mu je zamračilo	lice.	Odgovoril mu je Janez Vajkard:	A
oči - kazal je tudi vitez Sonce bledo svoje	lice	in s svojimi pogledi je bliskal po pijani družbi	A
kolena in rdečica ji je čez in čez zalila zorno	lice.	V ti svoji sramežljivosti in tesnobi bila je	A
slaba vest, prijateljica?« Kri ji zdaj stopa v	lice,	da je kakor roža cvetoča. »Kako ti je ime?«	A
No, pa je vendar lazil in kri mu je šinila v	lice,	če je iz dalje ugledal bele rokavce ali pisano	A
ti!« dostavi vijolica. Bogomiru šine kri v	lice.	Usta so ravno tista, nosek tudi, in ti rumeni	A
zdravico. Od čela se mu uderó debele kaplje na	lice.	S servieto si hitro obriše obraz.	A
Malo je govorila. Ali v	lice	ji je bila prišla lahna rožna rdečica. Bogomiru	A
prikrite ljubeznivosti. Dekletu je gorelo	lice.	Pri oknu pa sloni Filip Tekstor.	A
sedi Filip Tekstor. Z rokama si je bil zakril	lice	in čelo; čez roki pa mu padajo v neredu črni	A
Gospodično pa pretrese strah. Kri ji zatopi	lice	in ne da se popisati srd njenega srca. To je	A
sicer skrivala, sramežljivo skrivala razburjeno	lice,	ali viri nam pripovedujejo, da se je potem,	A
svojo glavo, poljubil je pri tem vroče dekletovo	lice.	Ana pa se je bila že tako zelo vdala svoji usodi	A
Iz srca ji zakipi kri ter ji napolni mlado	lice.	Nem je stal Filip pred njo.	A
njim. Vstane in ji z debelimi prsti pogladi	lice.	»Čemu se plašiš, golobica?« vpraša boječe,	A
Poskušal je vstati. Vidno mu je kri zapuščala	lice,	da je bil takoj bled kakor stena.Odpiral je	A
privadila, da sem jo smel nekega dne poljubiti na	lice,	dasi je bila žena prijatelja mojega, bratranca	A
Strastno se je dvignila Meta. Vsa kri ji zapusti	lice.	Oči se ji široko odpró in v grozi in strahu	A
stežka zadrževala smeh, ki ji je silil na kipeče	lice.	»Vi ste že dalj časa tu, gospod Lesar?« vprašala	A
njim!« Bogomiru se je nehote vsilil smeh na	lice.	Opazila je to kontesa in dejala: »Vi, gospod	A
tudi starki sami je prihitela debela kaplja na	lice.	»Čemu bi jokali, srce moje!	A
sramežljivost izvabila nežno rdečico na divno	lice.	In ko je dvignila trepalnico, usul se je iz veličastn	A
vdano, 𠆪li mi je Bog res tako nesrečno ustvaril	lice,	da ne kaže tiste sreče, ki jo uživam zdaj!’	A
poljubovala roko, s katero ji je potem pogladil	lice.	‚Kako je, ljuba moja?’ vprašal je milostno.	A
te imam, ljubim te in zato ti hočem očistiti	lice,	da boš čeden, ker si v čedni družbi.Ali ne govorim	A
Nekaj časa sta si zrla oko v oko. Bledo	lice	se je Tekstorju zalilo s krvjo in sovražno so	A
se je siva megla in mu razkrila milobno njeno	lice.	Preobdalo ga je kesanje in sam sebi je očital	A
prijel njegovo roko ter jo položil sebi na vroče	lice,	potem pa šepetal predse: »Nun das süße Bild	A
jasnem steklu. Lahna zora ji je zakrila nežno	lice,	potem pa je spregovorila tiho, tako tiho, da	A
vedela. Poslednja kaplja krvi ji je zapustila	lice	in, da je imel le kolikaj srca, morala bi se	A
in časih je z vlažno svojo ročico pogladila	lice	moje. Bila je sama dobrotljivost in topla ljubezen	A
tičala v dragi kožuhovini. Mraz ji je bil razvnel	lice,	da je lahna rdečica pokrivala ji obrazek.Meni	A
Temna brada mu je obsenčevala od sonca zarjavelo	lice;	pod čelom pa so se mu žarile svetle oči.Opazivši	A
odkril glavo. Kontesama je zalila rdečica	lice	in v zadregi sta bili. »Vidite, to je	A
priložnosti takoj pograbil po orožju. Čez desno	lice	se mu je skoro do ušesa vlekla dolga brazgotina	A
je bil objel in že je hotel poljubiti njeno	lice	- kar mu nekdo položi roko na ramo.Plašno je	A
noč; vsako jutro pa si je z barvo nališpala	lice!	Nekega večera, ko sva ravno pri čaju sedeli in	A
vrgla robec na mizo, kri pa ji je napolnila	lice.	Ali �ni je ponavljal satirično:	A
našega otoka in kako se ji je privzdigovalo mrtvo	lice	iz hladnih valov! Sedaj pa sem stala	A
nekaj časa v daljo; potem pa se mu je zjasnilo	lice,	in sovraštvo mu je izginilo iz pogleda.Da, Lucija	A
se k bledemu obrazku ter poljubil mrzlo njeno	lice!	Hotel je predrzni ta čin brez dvombe še enkrat	A
hudobni duh premotil, da sem jo poljubil na	lice.	Od tedaj pa me hoče pamet čisto zapustiti.	A
Takoj je zopet obrnil od naju svoje ožgano	lice	in hotel se je obnašati, kot bi naju ne bil	A
nji ter je zopet položil roko na zgubano njeno	lice:	»Tiho, mati!Če bi vas kdo naznanil grajskemu	A
parkrat peljal Agato, da se je naplesala, da ji je	lice	kar gorelo. Govorili smo z gospodarji o različnih	A
besede, katere je hotel spregovoriti. Njegovo	lice	ni kazalo krvi in ustnice so se mu tresle, ko	A
uživali preveliko srečo, da so imeli v svoji sredi	lice	modrega in predobrega svojega novega gospodarja	A
/ Tu in tam se je še ulegel Agati mrak na	lice	in njeno oko me je časih spominjalo na poglede	A
zadovoljni z njim?« Takoj se je razjasnilo	lice	prelatu.Obrnil je obraz po družbi za sabo in	A
njemu, potegnil mu plašč od obraza ter zrl v	lice	‒ svojemu bratu.»Po glasu sem te spoznal, bogokletne	A
pred njim in brez usmiljenja zrl mu na upadlo	lice	in na globoko pod čelo vdrte oči. »Prebudi se	A
jutro okrog gorskih vrhov. Otajalo se je tudi	lice	zbujeni zemlji, in že sili po sončnih mestih	A
gledal in gledal ter ji tako izvabil na deviško	lice	rdeče rože deviške sramežljivosti. mKaj hočeš	A
da bi ne videl, kako ji je kri zalila deviško	lice,	ker bo morala sedaj prikrivati resnico in govoriti	A
mu ničesar ne odgovori, upre oko v nje bledo	lice:	mDalmatinova knjiga!In to v teh krajih in med	A
Bili so nekateri med njimi, ki so še gledali v	lice	vašemu bratu, preslavnemu Primožu Trubarju,	A
polglasno zajokala in si s solzami porosila deviško	lice.	mČemu točiš solze?l oglasi se proti nje pričakovanju	A
vrata, stoji pred njimi domača hči in nje bledo	lice	priča o bolesti in grozi, ki ji dviga kipeče	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  649 749 849 949 1.049 1.149 1.249 1.349 1.449 1.549 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani