klobuk (501-600)

imel je dolgo suknjo do kolen, na glavi širok	klobuk.	Spomnila se je Hanca, da sta že hodila nekoč	A
-- še bolj bi te imel rad, da bi nosila bel	klobuk	z rdečimi rožami, belo bluzo, svetle majhne	A
nerazumljiv strah. Odpel si je suknjo in si pomeknil	klobuk	visoko na čelo, da bi se ohladil.Zdelo se mu	A
ozrl se je nanj komaj postrani, pomeknil si je	klobuk	na čelo ter se napotil v polje.Mateja je zabolelo	A
razžarjenih licih se mu je poznalo, da je pil.	Klobuk	je imel postrani, roke je držal na hrbtu in	A
vse belih hiš. Oblečen je bil po gosposko,	klobuk	je imel malo postrani, lepi kodri so mu padali	A
ni do njegovih besed! Gosposki je bil, širok	klobuk	je imel, kakor reto, in žametno suknjico.Po	A
kričečih oblekah, s perjem in rožami nakičen	klobuk	na glavi, pahljačo v roki.Črni, capljajoči gospod	A
zibal se je z vsem životom in se je prijel za	klobuk.	Nato je zamahnil z roko, zavriskal je hripavo	A
razcefrane, suknja je bila ogoljena in posvaljkana,	klobuk	je bil vegast, čisto brez oblike; posebno so	A
pijan; kuštravi lasje so mu viseli na čelo,	klobuk	je bil izgubil, obleka je bila povaljana.Z obema	A
navsezgodnji večer že vesel; oblečen je bil slovesno,	klobuk	pa mu je visel postrani na kuštravih laséh.	A
črna in gola, na glavi pa je imela veseljaški	klobuk.	S silnimi koraki je šla od hriba do hriba, v	A
obleko, s pelerino in širokimi rokavi; tudi	klobuk	bi nosila.Otroke pošljem v Ljubljano, v šolo	A
dolg popotni plašč, na glavi je imela širok	klobuk	in pod klobukom rdečo rožo.Ker je bila pomlad	A
so ležale globoko in so bile drobne in blede.	Klobuk	in rameni si je bil pregrnil z vrečo, da bi	A
razumel nenadoma, zaloputnil je duri, zalučil je	klobuk	na tla in je omahnil na posteljo z razprostrtimi	A
dolga črna suknja mu je segala do kolen, svetel	klobuk	je imel na glavi.Še bolj napet in svetal je	A
bila nekoliko zanemarjena in obnošena, široki	klobuk	je visel globoko v čelo.Ker je bil obrnjen z	A
”Zbledlo se ti je, fant!“ Vzel je	klobuk,	zaloputnil je duri in je hitel na cesto. Toda	A
črn plašč; obraz je krila tančica; črn širok	klobuk	na črnih laseh. ”Bog z vami!“ je zazvenèl	A
ustnicah, ko je vzdignila tančico ter snela	klobuk.	Svež, mlad, poln je bil njen obraz; debele	A
navadna ženska je bila, ne posebno lepa, ampak	klobuk	je nosila in hodila je s toliko umetnostjo,	A
... Ni potreba ... plašč mi daj, Egon, in	klobuk!	...“	A
hlastnim korakom proti zidu, da bi snel suknjo in	klobuk.	Nenadoma pa je stisnil pestí, razprostrl roke	A
ter se nagnil čez Konrada; Stožer je zgrabil	klobuk	in suknjo in je pobegnil. Ko je stal na vrtu	A
široko, stopil je v izbo, vrgel je suknjo in	klobuk	na posteljo in je takoj zgrabil prazno steklenico	A
in zarumenela; na glavi je imel trd, okrogel	klobuk	z zelo širokimi, poveznjenimi krajci; na pragu	A
Velik in teman je stal Konrad med durmi.	Klobuk,	ves premočen in vegast, je imel potisnjen globoko	A
še, da se je svetila tvoja bluza in tvoj beli	klobuk;	in ko sem se ozrl vtretjič, te ni bilo.Ni te	A
Ni te bilo; ostala je še bela bluza in svetli	klobuk	je ostal; in tudi vroči pogled in tudi mehki	A
Imelo je lahkotno hojo, vitek život in ošaben	klobuk,	ki se je gosposko zazibal ob vsakem koraku.	A
v prejšnjih časih še beraču ne bil podaril.	Klobuk	je imel potisnjen skoraj do oči, gledal je zlovoljno	A
ne boš!“ Milan je stal sredi izbe, držal je	klobuk	na kolenih ter je poslušal s sklonjeno glavo	A
ugledala berača kraj ceste in da mu je vrgla v	klobuk	par vinarjev; a tedaj ni občutila prav nič tiste	A
suknjo, privihal si ovratnik ter si potisnil	klobuk	do obrvi. Stal je srédi izbe.	A
in slišal in srečal: kamen na cesti, prevelik	klobuk	na glavi neznane ženske, posvaljkani frak natakarja	A
tobak in pil močno vino. Vstal je in je iskal	klobuk	s tresočo roko. ”No?	A
Kačur, ko je sedel župniku nasproti. Vrtil je	klobuk	na kolenih in bil je zmerom bolj v zadregi;	A
Res ne!“ Kačur je vstal in je vzel	klobuk.	”No, kaj bi vam očital?	A
Kačurja v nerazumljivem strahu; prijel je za	klobuk,	toda sedel je in je ostal. Prinesla je vina	A
doteknil mokre krčmarjeve roke; nato je vzel	klobuk	in je vstal. ”Kam pa?	A
je pogledal v obraz z zlobnim očesom, vzel je	klobuk	in je šel. ”Le pojdi, le!“ je klicala žena	A
opotekel po izbi. Oblekel je suknjo in vzel	klobuk.	”Kam?“ ga je pogledala žena.	A
Globoko na tilnik si je bil pomeknil trdi, okrogli	klobuk	s širokimi krajci in se je oziral po pokrajini	A
nocoj!“ Prinesel mu je suknjo in mu je posadil	klobuk	na glavo ... Noč je bila hladna; nebo je bilo	A
je telo, zvije se, priklanja do pasu, visoki	klobuk	se dotika tal in vesel, srečen, uslužen smehljaj	A
ti meni dal?“ Oblekel si je suknjo, pomeknil	klobuk	na čelo ter pobegnil na ulice bled in trepetajoč	A
. / . / stran 127 . / Kačur si je pomeknil	klobuk	še niže na čelo in je hitel v krčmo. S tresočo	A
gladila obleko, pripravljala bluzo, krilo,	klobuk;	vroč je bil njen obraz in komaj se je ozrla	A
vsa v čipkah in žametnih trakovih, na glavi	klobuk	z dolgim peresom in bel sončnik v roki; gledal	A
sam - kaj prihodnost? Zdaj: gospod župnik! -	klobuk	do tal!Gospod župan! - glavo do pasu!	A
je ogrnil suknjo, nekdo drugi mu je posadil	klobuk	na glavo in stal je na ulicah. Jerin ga je	A
je Kačurju naravnost v obraz, odnesel mu je	klobuk	in mu je odpenjal suknjo. ”E!“ se je smehljal	A
toploto v srcu; umeril je korak ter potisnil	klobuk	sunkoma naprej.Ali bo stala na pragu, ali bo	A
Ves sključen je stal tam, majhen, ponižen,	klobuk	v roki, kakor berač. ”Le še enkrat da te	A
Zavil sem se tesno v svojo suknjo in pomaknil	klobuk	globoko na čelo do obrvi. In takó sem bežal	A
da si me srečal? Če je bilo naključje, vzemi	klobuk,	pojdi zbogom in ne ozri se name med durmi!Če	A
bi s tem drevesom? Ali naj si ga zatakne za	klobuk?	Junaško je in Petra Klepca vredno, če zamahne	A
zategadelj ne ugledam. Kakor človek, ki išče po izbi	klobuk	in ga ima na glavi ...Miren bi moral biti, hladno	A
takrat pisano, vihrajočo ovratnico, širokokrajni	klobuk	postrani na kuštravih laseh, suknjo odpeto;	A
ne vedel posla in poklica. Slabo oblečeni,	klobuk	postrani, roke v hlačnih žepih, obrazi pa veseli	A
črnega, zato ker se je bal, da bi kanila na rdeči	klobuk	kaplja njene ljubezni; zaželela si je uhanov	A
moja pot. Zakaj imela sem na glavi velik pisan	klobuk,	kakor jih takrat niso več nosili, in velike	A
ob ulici, so se zgenile plaho ... Ni bil njegov	klobuk,	preširok je bil, dasi je bil v poševni svetlobi	A
proti stropu; nogé je bil iztegnil daleč prédse,	klobuk	mu je čepel globoko na tilniku; njegov sivi	A
tesno obleko iz finega sukna, na glavi je imela	klobuk	s potočnicami in na rokah sive rokavice.In vse	A
stopila nanje; vzela je iglo iz klobuka in tudi	klobuk	s potočnicami je padel na tla; nato si je odpenjala	A
te bil prvikrat ugledal, je sedel na stolu,	klobuk	pomaknjen na tilnik, cigareto med zobmí.Tuj	A
ljubil: zakoprnim po nji, kakor mladenič, vzamem	klobuk	in se opotekam domov in ko odprem duri, ji pljunem	A
Njena slika visi v moji sobi. Širok bel	klobuk,	pisana jopica, belo krilo. Tvoje oči še niso	A
neznani ljudje, časih je opazila Francka čudovit	klobuk	na glavi gosposke ženske, bilo ji je, kakor	A
Vse bo drugače, kadar boš moja žena, Francka ...	Klobuk	boš nosila in ...“ Kakor je govoril, so mu	A
življenje si bova napravila, kadar boš moja ženka ...	Klobuk	boš nosila, Francka, in stran pojdeva odtod	A
trdo za roko, zaklenila je duri, vzela mu je	klobuk	z glave in ga je povedla k postelji kakor otroka	A
črna obleka s škrici, še zdaj je nosil črn, trd	klobuk,	čist ovratnik, dasi že malo razcefran, in kravato	A
sključen, s spačenim obrazom, potem je vzel	klobuk	in je šel in ga ni bilo do noči.Ko se je vrnil	A
bila vzela koga drugega, če si mislila nositi	klobuk!	“ Francki je bilo življenje strašnejše nego	A
je vračala v domačo izbo. Imela je na glavi	klobuk,	izpran in razcefran; tudi obleka je bila gosposka	A
kakor on žameten telovnik in na glavi širok	klobuk.	Stisnila sta si roke, pohitel je za njo in skočil	A
zavita v posvaljkane gosposke cunje, razcefran	klobuk	na glavi ... Izba bo čisto prazna, dišalo bo po	A
in zelo upala. Nosil je mehak, širokokrajen	klobuk	in fantastično zavozlano kravato.Meni ni bil	A
-- Vstal je ter se napotil k postelji po	klobuk.	Nad belo pogrnjeno posteljo je bila sveta podoba	A
obraz okrogel in vesel. Na glavi je imela	klobuk	z rdečim trakom, na rokah rokavice in v roki	A
”Skozi okno?“ ”Da; in držal se je za	klobuk,	da bi mu ga veter ne odnesel ... Moje stanovanje	A
rdečepisani sončnik in bi si urno popravila	klobuk	in bi šla.Pa me je vprašala, če imam fanta,	A
poslušala je samo še mukoma in zoprn ji je bil tisti	klobuk	z rdečim trakom. -- Pride in išče po vseh	A
izginil v gneči. Brade ni imel več in mehak bel	klobuk	je imel na glavi. Hotela je stopiti na ulico	A
strah je človeka tvojih oči!“ Franc je vzel	klobuk,	ki ga je bil položil na posteljo. ”Dobila	A
nebo. Šel je mimo okna človek in se je držal za	klobuk;	pihal je veter, najbrž je pihal od juga in je	A
bi se sedaj cmeril?“ V tla je gledal, vzel	klobuk	in palico ter je stopil proti durim. ”Kam	A
posvaljkan; na glavi je imel širok, nečimrno pomečkan	klobuk	in nosil ga je postrani. ”Servus, idealist	A
na hodnik z odpeto suknjo, kuštravimi lasmi,	klobuk	v roki.Hodnik je bil teman, skozi duri pa je	A
človek, ki je sedel pod njimi, zavit v havelok,	klobuk	potisnjen globoko v čelo; škropilo je tiho,	A
nebeško glorijo to gibko telo in široki, beli	klobuk	in pentljo v laseh in to tanko, belo bluzo in	A
in vendar je ona, kakor je imela ta široki	klobuk	in to belo krilce ... takrat je imela še sive	A
Glej, da bo čaj! Kje pa je Milena? Milka, snemi	klobuk!	“ Grivar je stal sredi izbe in bilo mu je kakor	A
naravnost. Privihral je mimo Bogomil Majer, široki	klobuk	se mu je tresel in zibal na dolgi glavi.Ozrl	A
Po zadnjih besedah županovih je vzel Mrva	klobuk	ter odšel na cesto.Noč je bila lepa in jasna	A
pleči in z glavo udaril vznak; tako mu je zletel	klobuk	na tla ter se z vetrom povaljal v prahu; bosopet	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani