Sklanjal se je čez otroka, njegove dolge lasé je bil ovil okoli levice, z desno pestjó je bìl kakor v taktu po hrbtu, po razgaljeni rami, po upognjeni glavi. Za mizo je sedel na okornem stolu mlad človek, kadil je cigareto in je gledal malomarno za dimom, ki se je vil proti stropu; nogé je bil iztegnil daleč prédse, klobuk mu je čepel globoko na tilniku; njegov sivi, zabuhli obraz z majhnimi, vodenimi očmi je bil čisto živalski. Obadva sta molčala; samo iz njenega grla se je izvil časih tisti tenki glas, ki je prihajal kakor iz daljne daljave, iz drugega sveta ...