kdaj (101-200)

pogleda skozi okno, Francki, ki gre za Nino:	Kdaj	si govorila zadnjikrat z Maksom? FRANCKA	A
reči, kakor sitne muhe: ali se vam je pripetilo	kdaj,	da vam je bilo do smrti hudo, ker vam je brenčala	A
sem sam ubog in slab in žal mi je, če sem vam	kdaj	kaj obljubil. NINA omahne, tiho: O, jaz	A
pravite o tem? Ali bi si bili mogli misliti	kdaj	kaj takega od tega dolgočasnega, mirnega človeka	A
zavpilo v meni: ona ti je življenje! Kar je bilo	kdaj	v tebi lepega, dobrega, plemenitega - vse ti	A
je ljubezen tisto, kar je v meni - če je bila	kdaj	ljubezen v meni.V meni je bolečina, ki gloje	A
Ne ti! VIDA: In če se v sanjah	kdaj	spomniš name, se bodo pozdravile najine sanje	A
spomnil na svojo čast? ... Ali sem se kazala	kdaj	drugačno, kakor sem bila v resnici?Ali nisi	A
Z bogom! ... Sploh pa se morda še	kdaj	vidimo. MLAKAR: Oprosti mi, Olga, nisem te	A
svobodna, svobodna! ... Ali si me videla že	kdaj	takó veselo, Ivanka?Kakó razkošno mi je pri	A
me, ljubica ... Ker te ljubim, nečem, da bi me	kdaj	zarad moje ljubezni sovražila.Če bi se imelo	A
zarad moje ljubezni sovražila. Če bi se imelo to	kdaj	zgoditi, pojdem rajši odtod brez tebe in uničim	A
Na svidenje, gospod doktor. Saj nas gotovo še	kdaj	počastite, kadar pridete slučajno v naše mesto	A
ker je vaša duša prepodla, da bi hrepenela	kdaj	po čem drugem, kakor po srebru in kadilu ...Vi	A
srebru in kadilu ... Vi niste sposobni, da bi	kdaj	koga ljubili; vi niste mogli zaupati nikdar	A
Odide na levo. JEREB: Bolán je še hujše, kakor	kdaj	prej ... hm; ne bo ga minilo zlepa. FROLÈ: In	A
politiko? OLGA: On se niti ne spominja, da se je	kdaj	brigal zanjo. Zdaj vidi samó še njene očí in	A
zdaj ne ozdravi več. VRANČIČ: In če bi se še	kdaj	rešil, ne ostalo bi od njega drugega, kot karikatura	A
on sam ga ne pové nikomur. BENVOLIO Ste li	kdaj	prašali ga o tem? MONTAGUE Jaz sam in drugi	A
Tam že prihaja, prosim, idite; če ljubil me je	kdaj,	mi zdaj pové, kaj mu je bilo leglo na srcé.	A
labod ni drugega ko vrana. ROMEO Če mojih	kdaj	očí pobožna vera takó zasmeje se v obraz resnici	A
da nežna ročica njena roko mi osreči. Sem li	kdaj	ljubil?Reci: ne! okó, doslej še nisi videlo	A
nama še samo poroke. . / . / stran 185 . / A	kdaj,	kako in kje se je zgodilo, da sva spoznala se	A
JULIJA O duša gadja pod očesom cvetnim!	Kdaj	stanoval je zmaj v tak lepi hiši?Razbojnik milosrčni	A
oddala vragu si za stanovanje? Ali je bila knjiga	kdaj,	vsa polna grdih stvarí, tak lepo vezana?O da	A
pozdrav. JULIJA O, ali misliš, da se vidiva še	kdaj	? ROMEO Gotovo, in o vsem trpljenju današnjem	A
ne upa sem nikoli več, in če bi vendarle se	kdaj	povrnil, bi storil to samo naskrivoma.No, če	A
Odide z dojko JULIJA Z bogom! Bog vedi,	kdaj	se zopet vidimo.Po žilah me spreleta truden	A
Gornikom. MATILDA Ščuki: Ali ste bili že	kdaj	v Parizu, gospod Ščuka? ŠČUKA: Lani sem bil	A
vam mora biti težko. Jaz mislim, da človek	kdaj	zahrepení po čem drugem, - po gorkoti, iskrenosti	A
bolj tuja od drugih ... KATARINA žalostno:	Kdaj	si mi dovolil, Anton, da bi skrbela zate?-	A
dopolni tvoja usoda, Matilda! - Sédi. - Ali si že	kdaj	premišljevala o svojem življenju, o prihodnosti	A
ni na svetu samó, da živi. - Ali si mislila	kdaj	na možitev? MATILDA: Dà, striček.	A
ravno v tej uri, ko stojim višje nego sem stal	kdaj	prej ... Gornik se mi je izvil iz rok?... Varate	A
Kdo?	Kdaj?	GRUDNOVKA: Tebi prvemu? GRUDEN: Par ljudi	A
ANDREJ Ali po sebi sodiš? RADO Ženo vprašaj,	kdaj	sem prišel domov. FRANCELJ Moja žena nama	A
(se norčuje): Amerikanko? Toliko je videla	kdaj	tvoja Šara Ameriko, kakor jaz.Jaz sem jo vsaj	A
se pravi nastavljati zanke, in da bo pomnil,	kdaj	sem zavoljo njega stresla gobe.(Pobira gobe	A
/ stran 66 . / ELZA Kaj si mar mislil še	kdaj.	(Prične ga nagosto otepati z metlo.)	A
Več pa celo ne? Zorislava, Zorislava,	kdaj	se ti omehča srce za mojo ljubezen?Zakaj me	A
povzdigneš se potem više, nego te tvoji ljudje sami	kdaj	izvoliti morejo. Samo privoli in naši prijatelji	A
Videla bi jo bila gospodična Veronika že bogve	kdaj.	Le stari gospod je siten.	A
štajerska grla. Poleg tega lahko tudi slišimo,	kdaj	mislite hčer možiti, kdaj nas boste v svate	A
lahko tudi slišimo, kdaj mislite hčer možiti,	kdaj	nas boste v svate vabili, ker svet govori, da	A
besedi, če ti jih je še kaj ostalo in če si	kdaj	znal ženskim slepariti.Kaj je bilo treba mene	A
moj bog, bi imela tožiti dovolj. Že ne vem,	kdaj	si govoril z menoj kakor z ženo; že ne vem,	A
si govoril z menoj kakor z ženo; že ne vem,	kdaj	sem iz tvojih ust slišala kakovo ljubeznivo	A
mojemu sinu mačeho. FRIDRIH Ko bi te bil le	kdaj	slišal še brez očitanja govoriti. ELIZABETA	A
srečna; a vendar popolnoma srečna še nisem. Veš,	kdaj	bom?Kadar me boš tudi pred vsemi ljudmi za svojo	A
ljubljena biti, je prevelika, da bi je moglo	kdaj	konec biti, kajne?In konec je ne bode, najine	A
za vas, ljubiti vas bolj, nego je katera hči	kdaj	rodnega očeta ljubila, samo njemu odpustite	A
On mi je naročil, naj ti pomagam, ako bodeš	kdaj	potrebovala moje pomoči. VERONIKA In ti si	A
je izdal. Samo to, Janko, prosim te, če si me	kdaj	‒ rad imel. JANKO Ne veš, pri čem me rotiš	A
Zares, moje maščevanje je večje, nego li sem ga	kdaj	upal doseči.Ona se potika po skrivališčih, bogve	A
Sin se ženi pri gostačih. (Sinu.) Nu,	kdaj	bo pa ženitovanje? Lojz.To vas nič ne briga	A
redim po vseh božjih in cesarskih postavah?	Kdaj	si stradala, kdaj vprašam?Zato je pijanec dober	A
božjih in cesarskih postavah? Kdaj si stradala,	kdaj	vprašam?Zato je pijanec dober, da te redi, kaj	A
Ampak tejle ženski bom pokazal. Pomnila bo,	kdaj	smo bili na Velesju na žegnanju. Košir. I	A
In tudi name ne. In če ni bilo	kdaj	kaj prav, ne zameri!Ali je meni hudo, ljudje	A
Odšli so. Bog vé, če jih še	kdaj	vidim.Star sem že. Košir.	A
dom sénčnati svoj. Čegáva je roka vsadíla In	kdaj	jim tó svéto drevó? Vaščanom tá vest se zgubila	A
naj bode súh, Da mir njegov imel bo duh! Da	kdaj	ne pride plášit te, Nocój še morda strášit te	A
okó ‒ Urékel očí ji je mladec, Ní znala, ne	kdaj,	ne kakó.« »Tí úroki zli iz očíj se Prikradejo	A
ne spomni hudih se dejanj, ki jih je storil	kdaj	v življenju! Nikar ga iz teme v temo na veke	A
/ Saj kdo bi pač na svetu vsem in kje in	kdaj	poznal tako, kaj se godi otroku v duši klečečemu	A
naj milostni pozabi, kar je tvoj duh zagrešil	kdaj,	da naj te nékoč vsaj povabi v kraljestvo mirno	A
Jezik molči in v sponah mi jeca.	Kdaj	mu nemile spone odkovem?Še eno pesem!	A
Še eno pesem!	Kdaj	iz srca globočine prizovem še eno pesem?	A
stran 93 . / Vi gnocala, vi glupci, starci vi,	kdaj	rešite vprašanje: kaj je lepo? Mi čakamo nešteto	A
koso, tiho vpraša nežno lice: ‒ ‚O, Manica,	kdaj	bodeš moja, kdaj?’ in vroč pogled odgovor je	A
vpraša nežno lice: ‒ ‚O, Manica, kdaj bodeš moja,	kdaj?	’ in vroč pogled odgovor je ženjice ‒. Ko lije	A
poslušal verno spev krilat. In vedel ni mladenič,	kdaj,	ni vedelo dekle, zakaj ljubezen kakor zarja	A
menihi zaslepljeni pijo iz njega rešnjo kri. Če	kdaj	menih je usta zmočil zares s krvjo, kaznuj me	A
ponosnih, v srdu svójem zbranim kliče svojim: »	Kdaj	ukloni se nam drzna Kaba, kdaj odneha Abdalah	A
kliče svojim: »Kdaj ukloni se nam drzna Kaba,	kdaj	odneha Abdalah poveljnik? Petkrat že smo zrli	A
/ Srce samotno Srce samotno, ne ugibaj,	kdaj	sreče svit se ti odgrne! Nikar te prazen up	A
prirasti na nebo, ako te, slovenska govorica,	kdaj	pred svetom zatajim plašno! Sladka materina	A
človeškem zadnjem domu spomenik edin zelen, zasajena	kdaj	in komu, ne pove napis noben. Veter duje in	A
je svet za njo. . / . / stran 54 . / Misel	Kdaj	z resnico se sprijaznim, da srce samó si praznim	A
Glej, ura se bliža ‒ ločila se bova, in bogve	kdaj	vidiva spet se in kje! Za naju je ena resnica	A
zdelo, da tvoje srce čisto in pobožno sprejame	kdaj	me neveselo. In vendar tvoj pogled mi kaže in	A
kadar te zagrabi sreča kriva, ime izreci moje	kdaj	pa kdaj, »še bije« ‒ tiho zase šepetaj ‒ »srce	A
zagrabi sreča kriva, ime izreci moje kdaj pa	kdaj,	»še bije« ‒ tiho zase šepetaj ‒ »srce, ki v	A
se je gnetel ljud naprej, in jaz sem v blatu	kdaj	obtičal, o, to pljuval je fej in fej, o, to	A
pokoja, iz nje mogočni sili dur. Kdor je občutil	kdaj	ljubezen, ki je ne zmaga sama smrt, vihar mu	A
»Moj Bog!	Kdaj	prideva vendar v izvor!« »Potrpi,« dé starec	A
ljubiva, da se še vidiva, ljubica, upaj, morda še	kdaj	ali morda ne prideva nikdar več skupaj... Morda	A
morda ne prideva nikdar več skupaj... Morda še	kdaj	bom gledal ti v lice v sladkem zavzetju... ali	A
prešiniti in v drugem drug želé izginiti. A	kdaj	živita dobri duši skupno? Ah, zamori ju to življenje	A
Glej, menil sem, da mogel bi živeti brez tebe	kdaj,	brez svojega Boga; a naj li rastejo vonjivi	A
starec in tlesknil ob dlan: »Ho, hčerka, od	kdaj	pa je to - samostan? No, to ste, no to ste dekleta	A
kam?... Poslušaj, poslušaj, da ne bojo solzé	kdaj	na tvoje srcé kapljále, nevsahnjene solze kesanja	A
mi takih, da bi se spominov v grozečih vlakih	kdaj	strášila kakor strel svitlih v oblakih, da jókala	A
bi brez trupla okrog se vrtela, ne vidi se,	kdaj	de pod noga udar′, plesala sta, ko bi ju nosil	A
sile. Ak sklene me s teboj krst, Bogomila!	kdaj	bo zakóna zveza me sklenila?” Bogomila “Odločeni	A
rojake, ak bi ne bil dajal tvoj meč podpore,	kdaj	vgásnila bila bi kriva vera, bi vdova ne bila	A
vroče me prešine, od vsega, kar sem	kdaj	čutila, je ni milejše bolečine. Pridi	A
da bom premalo po tvoje te ljubila,	kdaj	pa kdaj, in ti me ljubiš po svoje, ne	A
bom premalo po tvoje te ljubila, kdaj pa	kdaj,	in ti me ljubiš po svoje, ne silno,	A
želeti da bi mene s sladko silo zvésto srce	kdaj	ljubilo, a sedaj je srce tvoje večno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani