kar (901-1.000)

dreves le zanje; vsak poje to, kar mora, ne	kar	hoče, katera pesem je lepote vzor? Nasladna	A
Materi I. Na steni slika tvoja ‒ to je vse,	kar	še imam od tebe ‒ to je vse, in šopek črnih	A
sladka prešlih dni. O da rodila bi jesen cvetic,	kar	jih rodi pomlad, na tvojo ljubljeno gomilo položil	A
/ stran 74 . / Da Bog naj milostni pozabi,	kar	je tvoj duh zagrešil kdaj, da naj te nékoč vsaj	A
rezni zrak, ni hlad le, ni tema in ne tišina,	kar	vliva v moje prsi čut sladak; to moč je govorečega	A
Sicer ne delajmo nikomur nič krivice, mi,	kar	nas je ‚minorum gentium’ molčimo, kakor tiste	A
Kaj videl bi, da se zapah odpre? To spet,	kar	skrito je človeškim dušam. Nič več?	A
odprl pekl�, pokazal grozni kraj. Vse res,	kar	pravi Jezus in že Job: Zmešnjava, jok, tema	A
stolpu baš deset hreščeč vojnikom ura znani,	kar	Vitovec, voditelj čet, ukaže tolpi nebrzdani	A
128 . / Mnogo žêli, žêli pravo, vse ti dam,	kar	hočeš le!« Haran nagne sivo glavo, tiho misli	A
mene poznajo dobro one. . / . / stran 133 . /	Kar	ti govoriš mi, bleda neznanka, tegà ne verjamem	A
poveljnik? Petkrat že smo zrli mlaj na nebu,	kar	se mesto trdno nam ustavlja. Vse tovore smo	A
Pa bodi! Z drhtečimi usti,	kar	čutim, povem naj danès. Moj duh bi od njega	A
vijolic mi ne siplje vonja. Kako pokaži dan,	kar	vzame noč? Tu pij krasoto, ki se ti odklepa	A
prazen up ne zibaj, da čas prihodnji ti povrne,	kar	ti pretekli čas je vzel! Po svetu hôdi kakor	A
duh in lik njegov. Naj smo tudi vse dosegli,	kar	smo upali nekoč, vendar ne bi radi legli v groba	A
in cvetlic, zapišem le sredi najdražjih oseb,	kar	terja od tebe življenja poklic. Veselo naravo	A
‒	Kar	pojdi in v valove skoči!« Živ ogenj blisne mu	A
»Jaz tudi mislim, da moliš premalo. Vse,	kar	imamo, deli nam Bog. Le njemu prošnjo, njemu	A
skoz okno v tihi hram. Bedel sem jadne duše,	kar	votlogromek jek začujem zunaj hiše: »Končan	A
strašna, da ti bi, Katinka, umrla, oko mi zalije	kar	potok solza, še tožba ne more iz grla. Pa saj	A
suh in stisnjen ko prga, in nekaj že let me	kar	naprej po nogah vedno spočitih trga. Pa kar	A
kar naprej po nogah vedno spočitih trga. Pa	kar	me tako peklensko jezi, je to, da vem zdaj še	A
podzemlje za mano; Tam doli ti bode marsikaj znano,	kar	znati je vredno samega zlata. Tam doli, tam	A
se zraka napije odvzgor. »Poglej, zdaj išči,	kar	naj ti bi hotel. zdaj žanješ sad radovednosti	A
zdanji mladi rod. Vse mu v dobrem je spomini,	kar	je lepega užil, to le zabi pri mladini, da ni	A
V teh majčkenih jamicah dveh je lepo, da je	kar	neverjetno; to je tako prijetno, da v njih sem	A
deklica, ti me ljubiš? Saj ni povedati greh,	kar	berem tak čisto, tak jasno v tvojih nedolžnih	A
jaz pa hodim sam, lepše dneve premišljujem in,	kar	tebe več ne čujem, več smejati se ne znam.	A
glas izvoljene device kot zamaknjena posluša.	Kar	se zgane kip v oltarji... Iz oči, ki v njih ljubezen	A
preroškem dvori so pesniki tam spodaj ob Parnasu.	Kar	modra Pitija v preroškem glasu naznanila nad	A
skednjà nikjer!... A ni-li moja sreča prah, pepel,	kar	njo plamèn oči je tvojih vzel?... Zdaj vem, zdaj	A
herbarij nežnih rožic mi postani! Pozabi,	kar	si ljubilo še lani! Kaj to drhtiš kot listki	A
zato, ker smem povedati v besedi tajno-skriti,	kar	bi ne smel drugače poročiti ni ljubici kedaj	A
drugače poročiti ni ljubici kedaj in ne ljudem. »	Kar	poješ, to je vse lepo in dično« tako dé ljudstvo	A
V obupu nemem zdihovalo si. O žena,	kar	tvoj pogled govori, ki speš z menoj iz šumnega	A
opisati skrivnosti moči ni. Samo to vem, da	kar	je bilo prazno, sedaj blesti nasproti mi prijazno	A
III S sliko to v srcu grem ljubo po loki,	kar	se ustavim: pred mano ribnjak! Toda ne ribice	A
Čas hiti in ne odlaša, staro izgubi veljavo,	kar	je novo, to je pravo, taka je usoda naša. Godec	A
skušenih očetov mladež, roga se in smeje temu,	kar	starina deje, kar je novo, je na glasi! Kje	A
mladež, roga se in smeje temu, kar starina deje,	kar	je novo, je na glasi! Kje ste časi, kje ste	A
storili, da so te ožalostili?« »Ker ne slušajo,	kar	svétje stari mož, ki skusil svet je.« A zaroga	A
Čas hiti in ne odlaša, staro izgubi veljavo,	kar	je novo, to je pravo, taka je usoda naša!«	A
vedno tiše, tišje starčevo je petje, tišje to,	kar	starec svétje. Umolknilo je igranje...	A
jih, ne govori, le v sveto luč strmi, molči...	Kar	pride k njej duhovnik mlad obhajat jo poslednjikrat	A
tak zgodaj, tak mlada devica, in je li res,	kar	pravi ta ljudska govorica, da kriv je on?...Ah	A
zmotile, a da ne morem jaz od njih, to je že	kar	od sile. Kako bi rad že bil vesel in delal kot	A
Krke, naslikal Amor lepe črne brke in zibko,	kar	je v zibki in pri zibki, lepo naslikal je, lokavo	A
zunaj, oj, oj, na cesti, ti pri moj Dunaj, luni	kar	dve sti gori v oblakih, da nikdar takih: ena	A
čeveljčke gledal in šolne in gledal in gledal, da je	kar	oslepel: Kaj takega nikdar, nikol ne! Šel k	A
ne bo je níkdar več. Ak bi živela vékomej,	kar	si mi b′la, ne boš naprej. Srcé je moje bilo	A
živi vesel v en dan; sej cesar dá pol hleba, in	kar	je treba. Doma povsod, doma nikír, obhódi dosti	A
deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse,	kar	nas je sinóv sloveče matere! V sovražnike ′z	A
sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók,	kar	ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast	A
dobro v srcu mislimo; dókaj dni naj živí vsak,	kar	nas dobrih je ljudi! V spomin Valentina Vodnika	A
biti lepši od neveste vaše.” Ni nevesti všeč,	kar	reče, mal′ odgovor ji dopade, lica spremeni	A
pred Prag ji vnesel bil ga v boj, al zdrav je,	kar	se ločil, ni pisal, ne poročil. Se kralj in	A
vse je vrste oprašála; al zanj ne ve noben,	kar	je jih vojska dám poslala. Armada komej je odšla	A
Hči, očenaš molive! Vse dobro je,	kar	Bog stori. de usmili se, prosive.” “O mati,	A
‒ “Za to,	kar	v meni zdaj gorí, gasila, obhajila ni! Al obhajilo	A
in podkev iskre kuje. . / . / stran 62 . /	Kar	je pod luno, oh, kako, kako je vse bežalo!	A
vdalo; al ljubih bilo je nji vedno premalo.	Kar	slišala moških okrog je slovét′, skušála jih	A
naj rosa pade nanj, naj sonce, luna, zvezde,	kar	so mu pevskih sanj préd vdihnile v življenji	A
gori.” O, res je, de bi tako ne bilo! vse res,	kar	dekleta morske pojó; obup mu zaliva srcé zvestó	A
za njo, le njemu prijazno se smeja oko. In	kar	mu obetate očesa njé, potrdijo kmalo besede	A
je služil dvakrat štir. Lohka bi s témi, in	kar	bo dobil še zraven, ženico, otroke redil. Od	A
ti domač jezik omíkan, učen. Stári Rimlján	kar	svetá je gospód, kár Grecija módra, z Láhi Francóz	A
Španijól, Némec in Albionec, Čéh in Polják,	kar	Rús in Ilír, kar ród naš slovénski slávnih izmíslil	A
in Albionec, Čéh in Polják, kar Rús in Ilír,	kar	ród naš slovénski slávnih izmíslil si bíl čása	A
ljuljko bomo rešetali, hranili dobro zrno, in	kar	zmanjka, iz svojih bomo to možgan dodali.”	A
jih moje žnablo balo?” Pisar “To govori se,	kar	na jezik pride, pogovor, ko na ušesa več ne	A
ne bije, ko zjutrejna megla se v nič razide;	kar	v bukvah je natisnjen′ga, upije, to, bratec	A
zlódi Cel svet posnemal kranjske bo puriste.	Kar	nočte vi umeti k svoji škodi, kar ne dopade	A
puriste. Kar nočte vi umeti k svoji škodi,	kar	ne dopade vaši slepi buči, častili bodo pozni	A
sovraži vse té muza sramežljiva. Poj rajši to,	kar	treba je pri hiši, za hleve treba, treba je	A
za hleve treba, treba je na polji, poj to,	kar	kmet in méščan s pridam sliši.” Učenec “Bog	A
petica da ime sloveče, de človek toliko velja,	kar	plača. Sem videl čislati le to med nami, kar	A
stran 99 . / Sem videl čislati le to med nami,	kar	um slepí, z goljfijami, ležámi! Te videt′, grji	A
Ne zmisli, de dih prve sapce bóde odnesel to,	kar	misli so stvaríle, pozabi koj nesreč prestanih	A
pojó Matjaže, boje krog hrvaške straže, mar,	kar	pevec pel Ilirje, mar Čebel′ce roji štirje,	A
me stezica, de jo ljubim. Ve že vsaka stvar,	kar	vedet′ in kar slišati od mene, in verjeti noče	A
jo ljubim. Ve že vsaka stvar, kar vedet′ in	kar	slišati od mene, in verjeti noče draga mi devica	A
brusijo jezike, in ti štejejo na prste pri kofeti,	kar	jih nisem, kar sem ljubil jih, device; al poslušaj	A
štejejo na prste pri kofeti, kar jih nisem,	kar	sem ljubil jih, device; al poslušaj mojo spoved	A
njih je ni kraljice? Préd dekleta so imele, al	kar	ti cveteš med njimi, vseh lepot nobena nima	A
dopasti več pravice. To pomisli, ne zameri, de	kar	sonce sem zagledal, od oči so tudi meni se uzdígnile	A
naših imenitne dela Očetov naših imenitne dela,	kar	jih nekdanjih časov zgodba hrani: kako Metúlum	A
vsa zgubljena, de vanje ne obrne več pogléda.	Kar	zvezd nebo deklet ima Ljubljana; rad ogledujem	A
teklo leto Je od vesel′ga časa teklo leto,	kar	v Bétlehemu angelcov hozana je oznanila, de	A
poezije Mokrócvetéče rož′ce poezije očitajo tó,	kar	se v prsih skriva. Srcé mi je postalo vrt in	A
harmonije; kjer poroseno od ljubezni čiste, kalí,	kar	žlahtnega je, žene zale, ko, ki budi dih pomladanski	A
jeznih mrzle domačije bile pokrajne naše so,	kar,	Samo! tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo	A
pokrajne naše so, kar, Samo! tvoj duh je zginil,	kar	nad tvojo jamo pozabljeno od vnukov veter brije	A
jih budile, omólknili so pesem sladki glási.	Kar	niso jih zatrle časov sile, kar raste rož na	A
sladki glási. Kar niso jih zatrle časov sile,	kar	raste rož na mladem nam Parnasi, izdíhljeji	A
nevesélo, ki jim kropív krdelo rejo vzelo, in	kar	nežlahtnih zéliš kal tam žene; al, ak v gredice	A
poje hvala se nje, ki mati božja je postala,	kar	znal, je vedno molil ′z misli prave. Ko znébil	A
odvrníti ni mogoče, ne brani jest′ in piti mu,	kar	hoče, z grenkótami ne sili več bolnika. Ko je	A
Slovence, de pravdajo se tí možje znabiti, za	kar	so se nekdanji Abderiti v sloveči pravdi od	A
Moskvičánov, Gorenjci moji! knjige mi berimo, in	kar	nam všeč bo, úzmat′ se učimo od bógmejov na	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani