Kako li boš videl visoko zvezdíco skoz steklo prozorno, a z motno zenico?...
IIIStarec in ptica Čas hiti in ne odlaša, staro izgubi veljavo, kar je novo, to je pravo, taka je usoda naša. Godec stare korenine teši svoje bolečine z glasi tamburice; vbira strunice srebrne, poje pesmice žalobne v sivo brado, v velo lice grenka solza se mu vtrne: »Dosti živel sem na sveti, dosti sem užil radosti, dosti moral sem trpeti, dosti skušen sem - zadosti.