jaz (1.601-1.700)

mislili, da sem vas bil povabil zato, ker bi	jaz	sam rad govoril z vami. MAKS: Zdelo se mi	A
MAKS: Zdelo se mi je. Toda	jaz	nisem prišel zategadelj, temveč, da bi se poslovil	A
MAKS: O čem barantava? KANTOR:	Jaz	nisem stiskavec; toliko me poznate, dragi gospod	A
kupčiji. KANTOR: No, dobro - le privijte ceno,	jaz	se vdam.Rad bi se otresel te reči, kakor sitne	A
enkrat: ne silite, da bi se omazal pred vami.	Jaz	vas ne sovražim, glejte, jaz ne sovražim nikogar	A
omazal pred vami. Jaz vas ne sovražim, glejte,	jaz	ne sovražim nikogar.Morda bi vas imel celo rad	A
ste prišli v sobo, sva stala na temle prostoru	jaz	in vaša hči.Ko bi bili prišli za minuto pozneje	A
To sem nameraval. KANTOR: Ali veste, da	jaz	tega nočem?Brutalno: Nočem, prijatelj!	A
Ali veste, da se igrate zelo nevarno? Glejte,	jaz	nočem, nočem plota, nočem vesti, nočem nog vkovanih	A
nočem plota, nočem vesti, nočem nog vkovanih!	Jaz	nočem! Ker jaz nisem tiholazec, sramežljiv,	A
Jaz nočem! Ker	jaz	nisem tiholazec, sramežljiv, bojazljiv, omoraljen	A
sramežljiv, bojazljiv, omoraljen tiholazec.	Jaz	moram naprej, zatorej s poti, prijatelj!	A
vstane: Kdo mi sname krono z glave? MAKS:	Jaz.	KANTOR se nalahko dotakne njegove rame,	A
norišnico vas bodo vtaknili! - Ali veste, kdo sem	jaz?	Kantor, kralj na Betajnovi!	A
vendarle treba, pa naj že bo, kakor je božja volja.	Jaz	sem se že od nekdaj ukvarjal s stvarmi, ki sem	A
mora posrečiti; pa če jih sto pogine zraven.	Jaz	nisem kriv, premislite, če mi je pot zastavljena	A
vidite s treznimi očmi, ne veste še, kdo sem	jaz.	MAKS: Preudaril sem do dobrega in mislim	A
MAKS: Samó z Bogom, Ninica.	Jaz	sem sam ubog in slab in žal mi je, če sem vam	A
kdaj kaj obljubil. NINA omahne, tiho: O,	jaz	sem vas čakala ves večer, ves čas... o!Séde in	A
da vas imam rad in da mi je pri srcu hudó...	Jaz	sem vam obljubil, Ninica, ko sem bil še vesel	A
zakričalo takrat, Ninica, tako bom zakričal	jaz...	morda še nocoj. NINA se vzpne k njemu, mu	A
dene roko na ramo, krog vratu: Maks, o Maks,	jaz	vas imam rada, nič se ne bojte... MAKS se osvobodi	A
Francka odide. SODNICA Kantorju in Bernotu:	Jaz	upam, da bomo kmalu spet tako zbrani, pa ob	A
Sanjalo se ti je... Ti nisi hodila nikoder in	jaz	nisem hodil nikoder.Oba sva bila tu gori v sobi	A
meni. Nič nisi naredil... no, Francelj, tudi	jaz	ti nisem nič naredil.Pocukaj me malo za brado	A
KANTOR: Lažeš, Francka, lažeš!...	Jaz	ti povem, zakaj se me ogibaš, zakaj mi od predsinočnjim	A
pogovorila... FRANCKA si zakrije obraz: Oče,	jaz	pojdem stran, za zmerom... KANTOR glasno, strahoma	A
Vse zase in za svojo oblast! Ali	jaz	hočem, da se ti, Francka, veseliš naše oblasti	A
Francka, veseliš naše oblasti in našega bogastva.	Jaz	hočem, da me ljubiš, Francka, da se smehljaš	A
roki - veseli bogastva in življenja. FRANCKA:	Jaz	ne maram bogastva... strah me je tega bogastva	A
pozabiti, oče! KANTOR: Ne bodi neusmiljena,	jaz	sem tvoj oče, usmili se!... Če pojdete zdaj vsi	A
Bog s tabo, Francka... In... glej...	jaz	sem tako slab, tako čudno mi je pri srcu... stoj	A
stoji pri oknu, stopi korak naprej, odločno:	Jaz	sem ga ubil. SODNIK vstane razjarjen: Človek	A
domislil na cesti, pa se mu ni hotelo vračati...	Jaz	sem bil tisti večer sam pri vas, ali ne morem	A
razpora med njima. Stopil je v sobo razburjen in	jaz	sam sem ga prašal, kaj se mu je pripetilo.	A
Kdo ga je ubil? KANTOR tišje nego prej:	Jaz!	SODNIK skrajno začuden, zavpije: Kantor	A
ga je torej Bernot ubil in nihče drugi - ne	jaz	in nihče drugi ne? SODNIK: Bog mi je priča	A
storili, oče? KANTOR: Ej, Francka, kaj da sem	jaz	storil?Vdal sem se v božjo voljo, Francka!	A
Vdal sem se v božjo voljo, Francka! FRANCKA:	Jaz	pojdem, oče, ne jezite se nad mano! KANTOR	A
ljubezen; če vzamete s sabo vse moje srce -	jaz	ostanem...Ne rabim več ljubezni od nikogar.	A
Ali si bila pri durih, ali si slišala?	Jaz	moram po svoji poti dalje, ni greha tako velikega	A
spotakniti obenj. Če nočete z mano, ostanite zadaj,	jaz	pojdem po svoji poti - moram. FRANCKA: Oče	A
pojdeš? - Ubožica, Francka, poslušaj če bi ti	jaz	zdajle rekel: ”Francka, pojdi in ne vrni se	A
hudodelstvu, gospod Kantor? KANTOR: Kaj hočem,	jaz	ga nisem ubil -  julis-1512	A
ŽUPNIK: Bernot! - in tako miren, dostojen mož;	jaz	sem ga imel rad, čeprav je brezverec. PRVI	A
KANTOR: Sédite, prijatelji! ŽUPNIK: Ampak	jaz	le ne vem - saj se mi je zdelo, kakor da bi	A
boste volili, za koga boste govorili po fari.	Jaz	dobro vem, da jih je mnogo, ki me ne marajo	A
dolgem, dolgem spanju ... DIONIZ zamišljen:	Jaz	sem si izmislil konec tej zgodbi ... Lepa Vida	A
In če jutri ne? DIONIZ: Dočakala jo bova ...	jaz	jo bom dočakal! DAMJAN: Zakaj ste jo izpustili	A
golobnjak, toliko bolj silijo k soncu. Tudi	jaz	sem bil tak golob, ko sem prvikrat pobegnil	A
brez nehanja ... DIONIZ zamišljen: Tudi	jaz	bi romal križem po svetu ... ali vriskal bi ...	A
gre; kaj tisto, kedaj in kam! POLJANEC: Tudi	jaz	pojdem, prav kmalu pojdem.Vse že čutim, da so	A
Kaj je ona meni? Kaj sem	jaz	nji?To se pravi: iskal je nisem, našel sem jo	A
Pogledal sem pa sem rekel: kaj je ona meni, kaj sem	jaz	nji?In sem šel v krčmo ... DIONIZ: Kje si jo	A
Tako bi se na pragu vrnil, kakor sem se vrnil	jaz	... Luči, luči, toliko te strašne luči, da mi	A
POLJANEC: Rekel si: ”Kaj je ona meni, kaj sem	jaz	nji?“ - pa se oziraš proti durim in roke se	A
lahko smejal in bi rekel: kaj mi je ona, kaj sem	jaz	nji?Pa bi zatisnil oči in vse bi zavpilo v meni	A
se mu sanjalo! . / . / stran 78 . / DIONIZ:	Jaz	jo slišim, v svojem srcu jo slišim.Zdaj je prijela	A
Vrni se, Vida, v paradiž! Tudi	jaz	pojdem, kamor drži pot ...Le roko mi daj za prijazno	A
Ne zbogom, Vida! Če pojdeš v deveto deželo,	jaz	pojdem s teboj! POLJANEC: Zbogom!	A
Če pojdejo tvoje lepe sanje do samih zvezd,	jaz	pojdem z njimi! VIDA: Zahvaljen za to verno	A
POLJANEC: Ali ne spiš? DIONIZ: Ti ...	jaz	pojdem ... jaz sem jo našel ... jaz jo vidim ... daleč	A
POLJANEC: Ali ne spiš? DIONIZ: Ti ... jaz pojdem ...	jaz	sem jo našel ... jaz jo vidim ... daleč ... daleč	A
DIONIZ: Ti ... jaz pojdem ... jaz sem jo našel ...	jaz	jo vidim ... daleč ... daleč ... daleč ... V	A
ničesar več ne čutim. Komaj še vem, da sem	jaz,	da živim, da hodim živ človek med živimi ljudmi	A
Prijatelj, čemu si me klical?	Jaz	sem zdravnik, pa ne šaljivec, da bi te z burkami	A
zehajočemu umiranju, ki je zdaj naš delež!	Jaz	verujem v to drugo življenje - odkod drugače	A
odrešenico! DOLINAR: Kako bi jo pozdravil,	jaz	bolnik, o Bog, kako bi ji pogledal v tiste sončne	A
Prišel bi bil k meni in bi rekel: ”Zbogom,	jaz	sem pesnik, hrepenenje me je obsenčilo, lepa	A
oznanilo je ... Zakaj nisi vesel, kakor sem	jaz	vesela, ko nama je zasijalo jutro, tebi od vzhoda	A
ur, štejem že minute, ko pojdem na pot tudi	jaz.	In vesel sem, kakor si ti vesel.	A
POLJANEC: Ali si ti govoril? MRVA:	Jaz.	POLJANEC: Zdelo se mi je, da sem govoril	A
Mati na desno. POLJANEC:	Jaz	pa mislim, da je pred menoj še tisoč let življenja	A
soncu ves - in vsenaokoli vesoljnost, večnost,	jaz	sam večen.Tal ni pod nogami, telesa ni.	A
oči ... brat, od srca sem jo ljubil! MRVA: Tudi	jaz	sem jo ljubil. POLJANEC: Ali ne čuješ njenih	A
POLJANEC: Ali ne čuješ njenih korakov?	Jaz	jih čujem ... daleč iz daljave ... tiho zvone, kakor	A
MATI: Sanjaj! Tudi	jaz	sem trudna ... POLJANEC tišje, kakor za zagrinjalom	A
sem koprnela po njem. PRVA SOSEDA: Tako sem	jaz	koprnela po sinu, ki ni prišel. DRUGA SOSEDA	A
séde: Vsaj toliko me imaš rada, kakor brata.	Jaz	pa ti rečem, da te imam rajši; rad te imam brez	A
Ti že ne, motovilo pijano! NOTAR županu:	Jaz	bi pa le rad vedel, kakšna je tista ženska in	A
Dacar, kaj si naredil? DACAR ogorčen:	Jaz	nič, nocoj nič! NOTAR: Tam je bil učitelj	A
počenila v senco in tiho čakala! Tako bi bil	jaz	storil in tako ti je bil dán ukaz, učitelj Šviligoj	A
učitelj Šviligoj, neróda! ZLODEJ skesan:	Jaz	sem nedolžen. UČITELJ: Resnično, Konkordat	A
Rodoljubi!	Jaz	vem, da vas je greh vpregel in da vas drži na	A
človeka; slab sem. ZLODEJ takisto: Tudi	jaz	sem slab. ŽUPAN ženi: Prinesi brinjevca	A
stare reči!... Ampak, človek neznani: ali sem	jaz	pijan, ali si pijan ti? PETER: Nobeden, rodoljub	A
kraljica; stópi v kmečki hram in je kmetica. -	Jaz	pa sem popotnik. JACINTA: Povej mi, dragi	A
povrneva se z glorijo nebeško v pekèl! JACINTA:	Jaz	nečem prej, ne maram prej, ne pojdem prej, dokler	A
Nič ne razljutil, le spomin je bil! Jacinta,	jaz	sem bil nekoč umetnik. JACINTA: Že mnogokrat	A
čednost skoraj lepša od greha! PETER: Tudi	jaz	si ogrnem kuto!-	A
in tlačani. Nikar mi ne zameri, če so bebci:	jaz	nisem jim ne oče in ne jerob...Z močnim glasom	A
ŽUPAN: Kaj pa ti tukaj, dacar? DACAR:	Jaz?	Pipa mi je ugasnila, pa sem prišel malo ognja	A
PETER: Zato ker nisi Peter; Peter sem namreč	jaz!	POPOTNIK skrije obraz v dlani in zajoka	A
šentflorjanska! DACAR skesán: Kaj bi rekel	jaz!	Kdo me še pozná, to tresko shujšano in čemerno	A
je sajast, ga dimnikar ne bo umival! DACAR:	Jaz	pa vprašam: v kakšnem oziru sajast?Vprašam,	A
da obadva ljubiva to domovino, ti na izhodu,	jaz	na zahodu, ti tod, jaz ondod, in da je najboljše	A
domovino, ti na izhodu, jaz na zahodu, ti tod,	jaz	ondod, in da je najboljše, če se nikoli ne srečava	A
POPOTNIK: O gospod! - Pa kako bo meni, pa kam bom	jaz,	kadar se odpeljete s to lepo gospó Jacinto?	A
vroče! Hladnó je že zunaj in pijani so; in tudi	jaz	sem pijana! PETER: Služi, hlapec, služi gostom	A
vrže plašč pred Petra: Zvezde bi padale name,	jaz	bi plavala k njim! PETER Zlodeju: Gosli	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani