Šel je skozi ozke, toploprijetne, ljubeznivomračne ulice. Skoraj ni srečal človeka; zakaj taka je v Ljubljani postava, da bodi kristjan v krčmi, ne na cesti, kadar se nagne sonce za hrib. Le časih se je prikazalo dvoje tihih senc, tesno objetih; zaspanec bi pogledal in bi rekel: ”Saj je le eden!“