nova beseda iz Slovenije
istini pa po svoji lastni izkušnji in volji. | Gernau | je jahal in hodil okoli in po vseh bližnjih | A |
deževnega dne v početku julija, ko je ležal | Gernau | v ateljeju svojega prijatelja na starinskem | A |
spraviti na platno;« ‒ tako govoreč preloži | Gernau | svoje ostrožene pete in pogleda po strani na | A |
torej hudoval nad menoj!« . / . / stran 55 . / | Gernau | pri teh besedah zopet preokrene nogi in navidezno | A |
Kaj meniš?« Vinko, malo čuteč, kam meri | Gernau, | potegne s čopičem po paleti in vpraša, na smešno | A |
Pomisli, kaka Juno bi bila to.« | Gernau | je govoril to, močno pušivši svojo cigareto | A |
Kratek molk nastane. | Gernau | povzame zopet prvi besedo: »Pa naslikaj kaj | A |
omenjeni nalogi?« »Ti si pa danes jako čuden, | Gernau; | ali te je deževno vreme tako poetičnega naredilo | A |
odgovarja Vinko, položivši svoje orodje iz rok. | Gernau | sede na svojem ležišču. »Jaz te ne umem,« pravi | A |
ter si kakor skrivnostna sfinga,« odgovarja | Gernau. | Oba molčita nekoliko časa in slikar meri pot | A |
Naenkrat obstane pred baronom. » | Gernau, | ti si močno zaljubljen!« izusti počasi in z | A |
nespametna misel?« Tako besedovaje se je zviral | Gernau | po svojem ležišču, kakor da mu ne bi bilo možno | A |
»Da, enak v enakih slučajih! Le molči, | Gernau, | že tvoji odgovori so mi dovolj.Zaljubljen si | A |
vedno bolj se od kriva tvoja srčna bolečina!« | Gernau | vstane in koraka na tihem žvižgaje proti oknu | A |
zaničevanjem bi ti dejal: butelj! ‒ Pojdi, pojdi, | Gernau | ‒ če hočeš, naslikam te ko Toggenburga na platno | A |
in njeno ime!« »Le čakaj!« pravi na kratko | Gernau | in bobna venomer po oknu. Vinko vzame zopet | A |
»Posel z Žerinj je prinesel pisma.« »Ah ‒ | Gernau, | glej!Povabilo za jutri k izletu na Ravne,« pravi | A |
danes doma, Vinko?« vpraša čez nekoliko časa | Gernau. | »Da, delati še hočem in potem imam Andreju še | A |
»Prav ‒ pa ne kraljici,« dostavi smejoč se | Gernau. | »Sedaj pa izjaham še pol ure!« | A |
zaupanja v svojo lastno moč?« vpraša smehljaje se | Gernau. | »Samosvestno zaupanje! | A |
Rogulin,« reče in zavije pogovor na drugo stran. | Gernau | je uprl srpo svoj pogled v prijatelja. Kmalu | A |
in potem se je delila družba v obe kočiji. | Gernau | je vzel voz, v katerem se je bil s prijateljem | A |
grofica Veronika je prisedla k njemu. Vozil je | Gernau | sam. Grofica Amelija in baronica sta povabili | A |
razval; od tod je treba peš korakati kvišku. | Gernau | je vozil z iskrimi Rogulinovimi konji in je | A |
glasen, nagajiv krik je zadonel za vozom. | Gernau | je bil srečen.Pustil je dirjati konja, kolikor | A |
na katerem je stala stara razvalina Ravne. | Gernau | je bil že voz zavil k bližnji gostilni, kjer | A |
tako urni ste!« kliče že na dvajset stopinj | Gernau, | ki je bil s svojo družbo došel bliže. Teta Amelija | A |
razgovoru ter med različnimi igrami, katere je uvel | Gernau, | potem ko so se vsi že naveličali občudovati | A |
Rogulin jo spremi. | Gernau | si je rezal umetno palico in ostal pri teti | A |
je bila v istini že pripravljena za odhod in | Gernau | se je bil namenil, sklicati vso družbo. »Kako | A |
Na potu domov je bila družba nekako tiha. | Gernau, | ki je vozil zopet grofico, ni bil tako dobre | A |
prihajata oba tako pogosto, pa menila je le, da se | Gernau | bolj trudi za grofico.Na Rogulina ni mnogo mislila | A |
nakrat obraz in zakaj ga pogleda tako srpo. In | Gernau? | Ta je bil vedno stari. | A |
povprašala, ali skoraj zopet pride. »Za vraga, | Gernau, | ti si zaljubljen, ti moraš biti zaljubljen, | A |
ogledovat okolico; kajti odšel je bil peš. In | Gernau | na to ni vedel boljšega, nego osedlati konja | A |
tedni modrovali. Glasni, nakratni »hoj, hola, | Gernau! | « iz ust vseh treh tukaj nenavadnih pivcev nagnil | A |
komandirani v ta kraj. . / . / stran 81 . / | Gernau | je posedel pri njih in razložil jim vzroke svojega | A |
dolgčas vam ne bode, prijatelji,« dejal je | Gernau | in prijel potem kozarec ter trčil na dobro voljo | A |
je stal baron, bila sta v stran obrnjena. | Gernau | je stoprav v tem trenutku prišel do premišljevanja | A |
strah, da ga ne bi iztaknila! Tako je meditiral | Gernau | v prvem trenutku.Potem pa ni mislil več ‒ čepel | A |
prikazal postaren kmetski mož z malho na rami. | Gernau | ga je spoznal, saj sta se že parkrat menila | A |
da mora že pozno biti, in vstala sta počasi. | Gernau | je globoko vzdihnil in potisnil se še bolj za | A |
Odšla sta medtem počasi po stezi, tako da | Gernau | zadnjih besed več čul ni. Čez nekoliko časa | A |
polglasno: »Dober nos . / . / stran 86 . / imaš, | Gernau, | boga zahvali, da se nisi še blamiral!O ti vražji | A |
dva oficirja od tistih, na katere je v jutru | Gernau | naletel, v grad na stanovanje in tudi za te | A |
treba mnogo pripravljati. Pozneje je došel tudi | Gernau | na pohod in grof Walden, ki je že čul o novih | A |
njegovega imena je bila Veronika navzočna in | Gernau | je obrnil za trenutek pogled v njo ‒ pa imela | A |
dva oficirja precej dovolj za zabavo, imel je | Gernau | tudi mnogo prilike ‒ opazovati in premišljevati | A |
poslovili. Tuja oficirja sta šla še k Zabrdniku in | Gernau | ju je spremil do tja, potem pa takoj odjahal | A |
suh sorodnik, grof Sori ‒ ali kako,« nadaljuje | Gernau, | »ki mi ni posebno po volji in ki se celo popoldne | A |
znamenju, ki je bilo všito v robčevem oglu. » | Gernau! | « vzklikne in plane kvišku. Ta preloži po stari | A |
pokonci spel, in mu poda svoji roki: »Odpusti mi, | Gernau, | da sem ti to razmero zakrival! Vem, da ni bilo | A |
hodi potem zopet molče po sobi gori in doli, | Gernau | pa se zlekne nazaj na ležišče ter, novo cigaro | A |
Bog ‒ kakovi obrazi bi bili to, ha, ha, ha!« » | Gernau! | « ustavi ga slikar, »nikar ne smeši tega, kar | A |
nikakršne pravice, vleči jo k tlom ter smešiti jo.« | Gernau | je potem hladnokrvno pušil svojo cigaro in nekov | A |
prijatelj,« dejal je čez nekoliko časa zopet baron | Gernau. | Vinko obstane. »Zakaj? | A |
po kratkem molku nadaljuje mirno: »Pa čuj me, | Gernau, | povem ti resno besedo.Ti imaš svoje misli o | A |
noči pa, ko je že vse spalo po gradu in tudi | Gernau | navzlic vsem skušnjam prejšnjega dne, sedel | A |
žerinjskega holma. . / . / stran 97 . / Vinko in | Gernau | sta bila pozneje dospela, ko sta zvedela v gradu | A |
grofinja Walden, sedele so v senci kraj travnika. | Gernau | se je pridružil kot vajen strelec takoj svojim | A |
več dni se mu je poznalo, da ga nekaj teži, in | Gernau, | ki je bil naenkrat postal skriven, pa tem bolj | A |
imela tako tehten razgovor, nista več menila. | Gernau | ni hotel začeti, a Vinko se ga je ogibal.Veroniki | A |
Vinko se ga je ogibal. Veroniki nasproti je | Gernau | ostal stari; slikar pa od onega dne, ko ju je | A |
zobe in hotel burno odgovoriti, a tu pristopi | Gernau | ter povabi Rogulina, naj on ustreli nekajkrat | A |
Devetkrat v desetih strelih,« odgovarja smejoč se | Gernau | za onega. »Potem hranite svojo bojazen zase | A |
hotela brž domov. . / . / stran 105 . / Vinko in | Gernau | sta bila s svojimi tovariši hitro preko holma | A |
je bil, ko je pristopil k družbi pred gradom; | Gernau | je zapazil to, pa ni omenil nič, nego napravil | A |
zapazil to; pa šel je izpolnjevat dano povelje. | Gernau | je bil doma in, kakor si je sam dejal, danes | A |
praporščaka, ki je bil došel v paradni opravi. » | Gernau! | « reče slikar, mu nasproti stopivši. Resni ton | A |
s tem gospodom prirediti.« Sedaj je razumel | Gernau. | Obraz se mu je hotel sicer malo podaljšati pri | A |
kmalu gotova in po odhodu oficirja je poiskal | Gernau | prijatelja. Našel ga je v parku. | A |
malenkosti preskrbim jaz popoldne!« odgovori | Gernau | in si odreže šibico z bližnjega grma. »In kdaj | A |
Po nekoliko korakih Rogulin postane. » | Gernau, | « reče z zamolklim glasom, »tvoje besede so se | A |
drugo, skoro prijetnejšo naklonila ‒ dvoboj.« | Gernau | je molčal. »Grof zahteva zadoščenja, ker sem | A |
besedah doktorjevih vstopil. Bil je baron | Gernau. | »Kaj pa vi? | A |
»Ali jih bodete hranili za muzej?« ‒ vpraša | Gernau. | »Ha, ha, ha!« meni doktor in si veselo prižiga | A |
»Vi ste bili na univerzi, doktor?« vpraša | Gernau. | »Bil, bil!« | A |
nisem bil nikdar!« »Umen ali neumen,« meni | Gernau, | »to me ne briga, to svobodno opustiva!A videli | A |
so čudne reči!« »Pustiva to, doktor,« reče | Gernau | resno, »stvar se stori tudi brez vas!Pa saj | A |
sta se potem bolj natanko. Ko je čez pol ure | Gernau | odšel, stal je naš doktor še dolgo s povešeno | A |
ono stran proti gozdu, kjer je nekdaj srečal | Gernau | prvikrat grofico Veroniko. Po jablanah, ki so | A |
ležal nekdo na tleh in poleg njega sta klečala | Gernau | in doktor Rakec; nekaj stopinj oddaljen pa je | A |
Kajne, to je vaše delo, ubijalec!« Tu pristopi | Gernau. | »Baronica ‒ mirni bodite,« reče ji mehko, »on | A |
Eden oficirjev odide po voz, ki je bil blizu. | Gernau | se obrne k Ani: »Vi morate domov, baronica! | A |
stisnjeni ustni sta pričali o notranjem boju. | Gernau | ji ponudi roko in potem sta molče odšla po ozki | A |
razpotju pod žerinjskim gradom se je poslovil | Gernau: | »Vi ste bili danes po nesrečnem naključju priča | A |
govoril je med zobmi, pa tako, da ga je čul | Gernau, | ki se je bil ravno vrnil: »To so storili na | A |
je trdil, da le njegovo znanje ga je rešilo. | Gernau, | ki je svoj dopust podaljšal, skrbel je okoli | A |
prvič vstal. Slab je bil sicer, da ga je moral | Gernau | podpirati, ali vendar je čutil neko zadovoljnost | A |
oknu in užival gorki svit jesenskega sonca. | Gernau | je stal zraven njega. »Dobro si se izrezal, | A |
sebi ‒ zato naj bode i oni odpuščeno in vsem. | Gernau | je bil danes jako besedoželjen.Govoril je venomer | A |
odšla?« vpraša Rogulin v tla gledaje in hladno. | Gernau | se je za trenutek pazno ozrl vanj.Skriven, malo | A |
prevzel, hodila je tudi tako bleda okoli,« meni | Gernau | dalje ter pogleda zopet po strani prijatelja | A |
gospoda zopet na nogah. . / . / stran 146 . / | Gernau | se je napotil malo ven na sprehod in ostala | A |
če se pripravlja kakor bolnik na obhajilo.« | Gernau, | za odhod pripravljen, prišel je s svojim prijateljem | A |
in pohodnikov ni bilo in, odkar je vzel baron | Gernau | slovo, oglasil se je le še doktor Rakec enkrat | A |
spremljevalca. . / . / stran 170 . / »In ti, | Gernau, | « reče, obrnivši se k staremu svojemu in našemu | A |
je že nisem celo leto!« Vinko je čakal, da | Gernau | še kaj poreče.A ta je molčal. | A |
ona mala baronica?« »Aha,« meni zategnjeno | Gernau, | »te tudi še nisi pozabil? Tista mala baronica | A |
katera res ni bila, kakor je dejal hudobni | Gernau, | mnogo večja zrasla, zopet stare tete kakor tedaj | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |