dol (901-1.000)

obokane obrvi, napotili se počasi na desno stran,	dol	k drobnemu ušescu, pol zakopanemu pod težkimi	A
ter zdrknili pijani in polnočno razposajeni	dol	preko ozke, okrogle, bele bradice - najlepše	A
najlepše, belobleščeče skalice na svetu -,	dol	na vrat, na rame, na polne rame, na kraljevski	A
zvonovi od bele cerkve svete Trojiče na holmu...	Dol	po široki, dolgi cesti, v gneči ljudi, mimo	A
rdeča kaplja... Ozrl sem se z modrim očesom tja	dol,	kjer je bilo veselje na prodaj, da bi si poiskal	A
v dolgem belem oblačilu po stopnicah gor in	dol	in iz izbe v izbo.In naposled se je domislil	A
se mu je začelo izprehajati po hrbtu gor in	dol.	”Fi, to bi bila sramota; pa že rajši ne kandidiram	A
in tiho splezala na okno. ”Janez, z lestve	dol!	“ je rekel umetnik. Črna tatova pa sta vzela	A
ostal sem ob steni in sem gledal skrit po cesti	dol.	Prihajala je hitro, malo sklonjena, rdeča	A
tako pozno ...“ Pričel sem hoditi po sobi gor in	dol.	In prihajale so mi na pamet raznovrstne bedarije	A
mokri mravljinci hiteli neprenehoma gor in	dol	in po vsem životu.A jaz sem razprostiral roke	A
od lâs, če so lepo počesani in namazani, pa	dol	do čevljev, če se lepo svetijo.In misli si,	A
takó da so ljudje gledali za mano; bežal sem	dol	v mesto in potem še dalje, uro daleč, v drugo	A
korakov v stran, tista velika črna kučma. Od čela	dol	lije kri, čez obraz lije, na oči, v lase, v	A
je vilo izpod udrtih, brezbarvnih oči globoko	dol	v redko, razmršeno brado.Prsti njegovih rok	A
jetrnic in kolača. Hodil sem po sobi gor in	dol,	stopal k oknu in poslušal; vsak trenotek semodprl	A
Kar vstane sosedova Tinica in pokaže z roko	dol	na Klanec. ”Kaj se tam tako kadi?“	A
Ilija in iz vseh deseterih prstov mojih lije	dol	zlato bogastvo v širokih pramenih!Švrkni, voznik	A
malo pokratkočasim... Tudi jaz, glej, si želim	dol,	ali ne upam si več; preveč bi bil žalosten in	A
ti pisal, kako se mi je godilo; kmalu pridem	dol	in zapisano mi je vse na obrazu.Tam bom legel	A
lepe ljubezni... Ne prišel bi rad po beraški	dol,	ne prosil bi rad vbogajme za ta svoj trudni	A
branila... Zdaj pridi, vitez, Franc Riba, stopi	dol!	Zgenilo se je na obzorju, prikazala	A
nasmehnil topo; tako mu je bilo, da bi pljunil	dol,	poslovil se z odurno psovko...Viharja ni bilo	A
boječega poželenja ter zdrknil počasi globoko	dol	med njene skrite grudi ...Noč je prihajala in	A
Ves večer sem hodil pod njenimi okni gor in	dol;	čemu je bilo tegatreba, to je vprašanje.Nebó	A
-“ Opazil je, da jo je razžalil: od senc	dol	se je pokazala lahna rdečica na njenih licih	A
spoznanje: spomnil se je trenotka, ko je gledal	dol	po lepi zeleni ravnini in zdaj, ko je videl	A
Nerodno je, gospod doktor, če moram vsak trenotek	dol	na blatno cesto ter se ubijati ...“ Advokat	A
”Posetite me, prosim, kadar pridete spet	dol	v žalostno domovino ...In bodite uverjeni: kolikor	A
zunaj. Če sta pogledala s holma nad mestom	dol	po drevoredu, po cestah, se je vse lesketalo	A
sveže, živo, hladno zelenje. Če je pogledala	dol	na mesto, je bilo sovraštvo v njenih očeh: gosta	A
Dovršil je že svojo pot. Na vrhu je in tako gleda	dol	s hladnim očesom in vse se mu zdi majhno, nerodno	A
so omahovale in zdrsnil je z višine globoko	dol.	Kot da bi bil sanjal ves jasni pomladanski dan	A
ateljé, in slišala je, kako je hodil gor pa	dol	s trdimi koraki.Kadar je bil ljubezniv, ni bilo	A
nizko po zemlji. Dovršil je spomenik ter poslal	dol	natančno skico.Dobil je ostali denar in plačal	A
je osamljen in siromašen, kako je bil zdrsnil	dol	v vagabundstvo ternašel tam ljubeznivega tovariša	A
Ali nikogar ni bilo, in ti si hodil gor pa	dol	in ko si se spravil nad ilo, si gledal debelo	A
Ko sta se poslovila pred gostilnico, je hitel	dol	po temni ulici z drobnimi, nerodnimi koraki	A
na praznik slavnostnega odkritja, da ne more	dol,	ker ima opravkov preveč in bi zamudil vsako	A
pred mostom. Na mostu je postal ter se ozrl	dol	na zelene valove, ki so hiteli pod njim v neskončnost	A
Kdo je govoril? -	Dol,	filister, dol! Lucija se je privila	A
Kdo je govoril? - Dol, filister,	dol!	Lucija se je privila k njemu, vitka	A
poslušati in da ga sovraštvo ni prevpilo. ”Stopi	dol,	poklekni prednjo, kar v lužo poklekni!Sijajno	A
Ne bo jih več! ”Tja	dol	stopi!Poljubi ji premočeno krilo, posebej pa	A
glavo nezadovoljen in zelo užaljen. Od holma	dol,	od ceste sem je zadišalo neprijetno, kakor po	A
Zdi se mi, da me je nekdo poklical -- od hriba	dol,	od gozda sem.Kaj si ti, Dioniz, moj zlati fant	A
izprašuj, zakaj! O, tudi moje srce hrepeni tja	dol;	sladkosti pijano si želi grenkobe.Toda greh	A
Glej, tam se svetijo hiše, vabijo: stopiva	dol!	-- Bled si; kaj se bojiš?	A
človek trpi zaradi njega. Kaj ni mogel stopiti	dol	v dolino šentflorjansko in kakšen zlodej ga	A
Kuštravi lasje so mu viseli na čelo, od očesa	dol	pa se je vlekel preko lica tenek krvav curek	A
počasi in v širokih kolobarjih je pribrenčala	dol	in je brenčala okoli njegove glave.On se je	A
in jabolko se je pomikalo neprestano gor in	dol.	Bobnarica bila kozava in ni imela ne obrvi, ne	A
kako grmi? ... Kamenje se je usulo s klancev	dol	...“ Dacar je dremal; pol bedé, pol v spanju	A
mlado dekle z golimi rokami in golim vratom	dol	do belih prs.Slonela je ob njegovi rami in mu	A
Zagrmelo je po nebu, usulo se je kamenje s klancev	dol.	”Strah me je, Franc ... zdi se mi, da smo zašli	A
cunje; žvižgala je, ko je prišla po stopnicah	dol	in mimogrede ga je prijela za uho.Peter se je	A
strani sem bil šel gor in po tej sem prišel	dol	- čemu pač iščem tukaj tistih starcev?“ Koraki	A
ne moja duša ... In zato, Peter, ne morem tja	dol,	tja dol v življenje, ne znam živeti.Zakaj tako	A
duša ... In zato, Peter, ne morem tja dol, tja	dol	v življenje, ne znam živeti.Zakaj tako mirno	A
videl jasno. Prijel se je za glavo, od čela	dol	mu je tekel pot. ”Glej, Peter, človek bi	A
nikoli!“ Udaril je po mizi, na obrazu, od oči	dol,	pa se mu je bilo napravilo dvoje globokih gubá	A
njim, gledale so izza oglov bele oči. Od stropa	dol	je padal mrtvec kosoma, pobiral se je zelo hitro	A
leno zlobo. - ”Dàj no, dàj, ali pa te sunem	dol!	“- ”Tak vzdigni više!“	A
neprestano tanki curki, ki so tekli od čela	dol;	usta so mu bila suha in prašna.A roke so padale	A
je šel gor, če je tako neroden!“ - ”Zlezi no	dol,	zlezi!“- Glej jih, kakor psi!	A
životom ter se oprl z roko ob klin, da bi splezal	dol.	- ”Hej, kaj pa delaš, ali boš ali ne?	A
smehljajoč obraz ... ”Hej, držite ga!“ - Pol je plezal	dol	in pol je padal, roke so se iztegale po njem	A
in ves goli zid je bil že rdeč. Od kapelice	dol	se je cesta malo nagnila, bila je cesta in potok	A
in je bil z gostim grmovjem porastel; globoko	dol	so visele robide in košate leščeve veje.Vode	A
preslabo je prevezal, na obeh straneh tiščijo veje	dol	in tudi svitek je bil pomeknil preveč na čelo	A
razpokana ilovica; tako pač lije vroča lava	dol	z goreče gore ... Tam je bila druga postaja; stal	A
je že v glavi in zableščalo se mu je, po čelu	dol	mu je zacurljalo. ”In vendar sem se udaril	A
in jasno; s sivim, zastrtim očesom je gledalo	dol,	zvezde so bledele, vsa luč jim je bila ugasnila	A
je že vse pripravljeno zate.“ In bi prišla	dol,	na pragu bi mu prišla naproti, vsa bela in lepa	A
je opiral ob njegovo roko in je šel. S ceste	dol,	preko jarka, po polju, preko barja; nerodno	A
stotero oken je gledalo jasno nebo. ”In zdaj tu	dol?	“ ”Zdaj pa tu dol, Peter!	A
”In zdaj tu dol?“ ”Zdaj pa tu	dol,	Peter!Le stopi in se nič ne boj!“	A
grajske straže se meša v temi, le narahlo blisne v	dol	odsvit kresov.V grajski dvor vre množica, ženske	A
rezervo kliče pod bojni prapor, vse v Budački	dol,	k Radonji, doli naj moč križa ustavi drzen zagon	A
izteka Radonja v Korano. Tu spredaj je Budački	dol,	tu na brdu je grad Tušilovič.« »Tušilovič?	A
Radonja vitka in pohlevna, Miren je Budački	dol,	v mračnem jutru se prebujajo višine, dremotni	A
Tiho, vdano prodira Herbartova vojska v Budački	dol,	Vojkovičeva konjica se spenja na Vrletač. Radonja	A
Komatin in Vrletač, presenečene zro v Budački	dol.	Za hip osupne prihajač, iznenaden, ker je vzrojena	A
kristjanske čete se usipajo mirno v Budački	dol.	Toda še preden dosežejo bojišče, se strnejo turške	A
očesom nagradi morilca: »Aman!« Na Budački	dol	je legla noč.Glej, iz tihih šum se trgajo žive	A
planila nato na prosto, se ozrla po cesti gor in	dol	in stekla h kočiji, ki je stala pred samostanskimi	A
glava jo je bolela, dušilo jo je v sobi. Toda	dol	v kuhinjo jo je bilo sram iti, zakaj spomnila	A
Nekaj hipov pozneje je šla z orožnikom po bregu	dol	in ni pogledala ne na levo, ne na desno.Nekak	A
sama ušla? ‚ Tu le pri tem oknu bom skočila	dol	in uidem,‘ sem rekla, pa sem ušla pri drugem	A
svojo sobo. Začel je hoditi po sobi gor in	dol	in je mislil odločno; »Triindvajset let.Oženil	A
ubil.« Stopil je razburjeno po sobi gor in	dol.	Nato je šel odločno k mizi, izvlekel predal in	A
tiščala k licu in gledala preko tolminskih hiš	dol	na grobišče pri Svetem Urhu.Kosmi rahle meglice	A
malodušno fant. Vikar je naglo stopil po sobi gor in	dol.	Nato je vprašal: »Ali je tvoja, da se ženeš	A
je, da je ura tri. Stopil je po sobi gor in	dol.	Oko mu je bilo obstrmelo kakor prebujeno nad	A
Odročno mu je. Sprva mora iz trga nizko	dol	na breg k cerkvi in nato isto pot nazaj.Pa se	A
se je razvnel. Začel je hoditi po sobi gor in	dol.	Odslovil je Simonettija.	A
glas je bilo čuti. »Primite ga, pa ga nam	dol	vrzite.Bomo že lovili.«	A
bunko za moje nemarno birištvo. Birič gor, birič	dol!	Zdaj bo druga.	A
Ne dajo. Tu	dol	so ga poslali, da bi krotil ljudi, ki so krivico	A
veselo pestoval in me nosil po kuhinji gor in	dol,	sam pa sem mu v zahvalo prepeval dan za dnem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani