Sonce pa se nič ni vzdignilo, zmerom je bilo na istem mestu, gorelo je in ni hotelo dogoreti. Peter je čutil, kako se mu je napravila na obrazu skorja razbeljenega prahu; in skorjo so rezali neprestano tanki curki, ki so tekli od čela dol; usta so mu bila suha in prašna. A roke so padale in se dvigale neprestano, malo bolj počasi, toda zmerom enakomerno brez počitka.