dalje (1.201-1.300)

izpremenil, polenil si se in če pojde stvar tako	dalje,	ne bo iz tebe nikoli nič!...“ Lojze se je bil	A
je svojega glasu, sram ga je bilo in hitel je	dalje,	da bi se ne ozirali po njem: ”Kaj je znorel	A
mimo, komaj sta ga še videla. Stopala sta molče	dalje	in šele čez dolgo je izpregovoril Lojze.	A
koristi je, če se človek upira, življenje gre	dalje	svojo pot in se ne da izpremeniti. VII	A
več hodil zadnje čase,“ je govorila gospodinja	dalje.	”Čisto se je zanemaril, izgubil.	A
slišala nič več, a gospodinja je pripovedovala	dalje.	”Pa tudi tako bi ga ne imela več na stanovanju	A
velikega črnega molka, ali s sten je govorilo	dalje,	veselo se je razgovarjalo in je pripovedovalo	A
nikamor, z drsajočimi, trudnimi koraki je stopal	dalje,	premočen, život upognjen, v roki majhno culo	A
ozrl, kakor da bi ga ne bil slišal in je šel	dalje,	proti klancu.Izpremenil se skoro ni, odkar se	A
Ali je oče, ali je sin?“ Popotnik je hotel	dalje.	”Postani, človek!	A
Saj se nisem vrnil! Prišel sem mimo in pojdem	dalje.	“ Čevljar se je čudil zmerom bolj, gledal	A
vstal. ”Jaz pojdem ležat, mati - jutri moram	dalje.	“ Mati ga je prijela za roko tako trdo, da	A
Kam moraš?“ ”	Dalje!	Prišel sem vas pogledat in zdaj sem vas videl	A
kakor da bi je nikoli ne bil videl. Šla sta	dalje	in sta se smejala in razgovarjala, izgubila	A
Ne poznam te!“ Okrenil se je in je šel mirno	dalje	... Francka je čakala in ga je iskala.Vedela	A
ne misli name, Francka, in zbogom!“ Šel je	dalje	po poti, ki se vije iz mesta po holmu in Francka	A
je bilo temno in strašno, Francka si ni upala	dalje	in vrnila se je. Na poslopju so se okna že	A
svetili beli zobje ... Ali mati je poslušala	dalje	in govorilo je v izbi dalje, čisto jasno in	A
mati je poslušala dalje in govorilo je v izbi	dalje,	čisto jasno in razumljivo.Videla je vse štacije	A
zažvižgal veselo koračnico in je stopal v taktu	dalje,	po cesti, ki se je že sušila, ko je komaj dež	A
desetkrat pod križem, vstane spet in se opoteka	dalje.	Jaz pa sem spoznal, da ni vredno vstajati več	A
ljudje božji!“ Toda niso čakali - voz je drdral	dalje,	voznik je gonil in se je smejal.Tekla je za	A
obema rokama - toda voz je sunil, švignil je	dalje	in Francka je padla, udarila se je s čelom ob	A
ljudje božji, usmilite se!“ Ali voz je šel	dalje	in je izginil v gozdu - vse je izginilo in solze	A
govorili o nekem visokem dostojanstveniku. Kolikor	dalje	sem se usodil poslušati, tem bolj sembil prepričan	A
kakorkoli razrešim to čudovito uganko. Ali čim	dalje	sem premišljal, tem bolj se mi je zdela stvar	A
travi, preden prestopiš ta lepi prag!“ - Zmerom	dalje,	iz rebri v reber, s hriba v dolino, od hišice	A
mu zastane: ”Kod si hodil, nesrečnež? Čemu še	dalje	skozi pustinjo?“ Tisto jutro sem iskal med	A
literatje, politiki, filozofi, umetniki in tako	dalje.	Država teh ljudi ne potrebuje, ker so ji v nepriliko	A
vetru drgetajoča luč. Stopila je, pahnilo jo je	dalje	in jo pritisnilo ob zid. ”Da bi prišla vsaj	A
”Pridi, da se oprem ob tvojo roko, ne morem	dalje	sama! Zakaj si me čakal, zakaj si trkal na okno	A
izbo, izba je bila temna in prazna. Šel je	dalje,	zmerom dalje in jo je klical.V poslednji dvorani	A
bila temna in prazna. Šel je dalje, zmerom	dalje	in jo je klical.V poslednji dvorani je sedela	A
-	Dalje	nisem bral. Mlada in lepa gospa me je pogledala	A
visokimi cilji, božji ogenj je v meni in tako	dalje,	ampak denarja nimam; ker pa je takorekoč dolžnost	A
kakor zunanjim, povzpel do nekake višine in tako	dalje	... ampak denarja nima.Resnično vam povem, naš	A
se ni ganil, strmel je na mizo in je govoril	dalje;	Grivar ni razumel besede več, stiskal je gole	A
mimo človek, je pogledal, zažvižgnil ter šel	dalje.	Zazdelo se je Grivarju, izpreletelo ga je, kakor	A
je bilo vendarle! Luno smo gledali in tako	dalje.	Z Bogom, gospod Grivar!	A
ozko, s pohištvom našarjeno predizbo. ”Stopite	dalje,	da vam pokažem svoja dekleta!“ Grivar je	A
izpregovoril romar, pogledal v izbo ter šel po klancu	dalje,	truden, z upognjenim hrbtom. Pogledala ga	A
Groza v srcu, v grozi spoznanje -- a noga gre	dalje,	kakor je bil ukaz. ”Ne pojdem tja!“ je rekel	A
skoraj zaničevalno, pokimal je narahlo, hotel je	dalje,	nato pa se je nenadoma okrenil. ”Stoj!	A
tresel od srda, Bogomil Majer pa je govoril	dalje	-- usula se je ploha in ni je bilo konca.	A
In po stranpotih! Samo	dalje	-- ne v mlaki!“ ”Pesem je čudovita!“ se je	A
ozrla nanj s tistimi nemirnimi očmi, ki vidijo	dalje,	nego je bil Bog razprostrl svet?Blagoslov je	A
mrličevih licih ...“ In župan, -- župan živi	dalje,	kakor živé drugi ljudje.Na večer se napije močnega	A
pogum, v bolesti pomlajen se vzdigne visoko. ”	Dalje	- še enkrat, še enkrat!“-	A
počitek!“ Tisti večer je slišal, kako so iz	dalje,	iz domovine zabučale šume. ”V pomladnem viharju	A
prinesel smrt, Gjuro!“ Žalosten je šel Gjuro	dalje.	”Kam bi?“ je pomislil.	A
malo so pomignili z očesom in Tončka je šla	dalje.	Ves čas so ji rezali v lice natakarjevi strogi	A
samo nalahko svetili žarki iz onega sveta in	dalje	ni mogla.Zakleto je bilo; njeno drobno, bolno	A
potem se je zavila tesneje v ruto in je šla	dalje,	po široki cesti navzdol. Cesta je bila skoro	A
si se?“ Obema so se tresle roke; luščile so	dalje,	ali dotikale se niso več; govorila sta šepetaje	A
Molčal je. ”Zdaj, ko si začel, govori	dalje!	Vse do konca!	A
da bi se prst ne dotaknil prsta; luščila sta	dalje,	grah je padal trkotaje v skledo, stročje je	A
človeka; a medtem hite med blaznim smehom in jokom	dalje	v noč.Tam gori visoko pa gledajo zvezde nedolžno	A
njega ogibljejo, češ: jabolko ne pade ... in tako	dalje.	Nekoliko je sicer resnice na tem pregovoru,“	A
in skritimi zelenimi dolinicami. Stopal sem	dalje.	Približaval se je mrak in čez cesto so legale	A
govorniku nekaj finejšega kakor vse njegove besede.	Dalje	omenja o nekaterih slavnih ljudeh, da njihova	A
s travo kri. Pod nami je bila že vas in še	dalje	v dolini so se svetile bele trške hiše.Vse je	A
bi se vrnili; spogledali smo se, ali šli smo	dalje.	Zdelo se nam je, da hodimo že dolgo	A
pridemo kam!« je dejal Lojze mirno in šli mo	dalje.	Res je bila že blizu vas, ali nismo	A
spravili vse skupaj v vreče ter se napotili	dalje.	Vas je bila majhna, zelo blatna in pusta	A
smo postali in smo se spogledali. Ali šli smo	dalje,	kakor da bi nas bil kdo potegnil za rokav.	A
čutil sem, da je mislil Lojze kakor jaz. »Le	dalje,	kamorkoli!« je mislil Lojze. »In če dežuje,	A
Lojze okrenil, pobral je hlebec in je tekel	dalje.	Bežali smo, dokler nismo več videli hiše.	A
nismo nič. Tihi in žalostni smo se napotili	dalje.	Pot pa je bila zmerom bolj pusta.	A
»No, Hanca?« Vstala je in tako smo šli	dalje,	zmerom navzdol. Do kolen smo bili blatni, kakor	A
stopil prvi na desko, ali ni si upal précej	dalje,	deska se je bila pogreznila pod korakom za ped	A
je lizalo skoro do kolen. Lojze pa je stopil	dalje	po deski. »Če so deske tu, tedaj je	A
hudobno. Prijela je Toneta za roko in šli smo	dalje...	Ne vem, kje je zdaj Hanca.	A
Nato pa se je opotekel in je padel. »No,	dalje!	« je prosila Hanca. »Kaj ne vidiš, da	A
Trudni smo bili, da nismo mogli več koraka	dalje.	Na holmu je zaklenkalo žalostno, kakor da bi	A
srebrno belim studencem. Prepričan je bil že	dalje	časa, da se vsi Božičevi hlinijo v občevanju	A
otrok, - oprostite mi ... Kaj je treba tu še	dalje	govoriti?Vi ste ravnali jako pametno; nikdar	A
sončni žarki, trg pa se je potapljal v senco, čim	dalje	hladnejšo in temnejšo. ”Zakaj mi ne poveš	A
stresla z glavo, okrenila se je in je listala	dalje.	Mati se je vrnila v kuhinjo; ko je stala	A
Pavel Negoda se je grenko nasmehnil in je šel	dalje.	”Nemščina je pravilna, soba je elegantna	A
Troje korakov je do njega. Blodil je	dalje,	vsekrižem po neznanih ulicah, ki so si bile	A
je bil moker od dežja in od potú. ”Ni treba	dalje,	mati!Saj poznam pot, tudi strah me ni!“	A
ob trhlo ograjo, je odskočil ter stopal urno	dalje	po cesti, vse po lužah in po razoranem blatu	A
šoli. Lojz je dolgo molčal; nato je vprašal	dalje:	”Zakaj morajo na vojsko?“ ”Zato, ker je	A
vzdigajo jo valovi, mečejo jo ob breg - in zmerom	dalje,	bogve kam... Tuji ljudje, tuja zemlja	A
mračne slutnje, tega mrzlega spoznanja in piše	dalje	na zid, še več in še bolj nagosto.Zdi se mu	A
ni nič slišal in nič slutil, temveč romal je	dalje	s svojim tovorom, kakor da bi ne bilo na svetu	A
odtod, ko sem vas klical ... okno ni odprto! ... Le	dalje,	gospodar!“ Šobar je stal sredi izbe in je	A
srečal, govoril ž njim, nato pa je šel zlovoljen	dalje	in je pljunil na cesto: ”Glej kujona, še sram	A
mislil, da je svetnica!“ Učitelj Šviligoj je šel	dalje,	pa je srečal notarja. ”Lepe reči!“ je rekel	A
hiše do hiše?“ se je začudil Šviligoj. Šel je	dalje	in je srečal župana; župan je samo globoko zavzdihnil	A
da so na stežaj odprta vrata na temni vrt.	Dalje	so šli, po tihih stezah, v mrzli senci, in zmerom	A
Spogledali so se, pa so malo pomislili in so šli	dalje.	”Ob belem dnevu ne bo strahov!“ je rekel	A
nebu, otrl si čelo z dlanjo ter vlekel, vlekel	dalje.	Pogledal sem ga in sam ne vem, kako se mi je	A
nekaj čisto naravnega, lepega, zdravega in tako	dalje	- toda človeku, ki se ukvarja s filozofijo in	A
- - Dogodba se pomika počasi	dalje	in ne bo več dolgo, ko pride do zanimivega in	A
Kosirnika, . / . / stran 164 . / zamrmral ter dremal	dalje.	Kosirniku je bilo pri duši, da bi prepeval.	A
... tako in tako!“ se je smehljal in ni mogel	dalje.	”Kaj bi radi?“	A
srcu! -- Pogledal je, nato je šel po ulici	dalje	z naglim, zibajočim se in opotekajočim korakom	A
visoko prav do pisanega okna; zibala se je zmerom	dalje	od okna do okna, naposled je nenadoma ugasnila	A
prsi, toda hlapec je stresel z glavo in je šel	dalje,	proti hlevu. ”Čudni so gospod!“ je premišljeval	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani