božjo (201-300)

/ keliha. Dejal je, da se je že obljubil na	božjo	pot in se je obljubil, da jo bo romal brez leve	A
mi zre oko na tvojih prstih, izziva neskončno	božjo	prizanesljivost, ta ni skavt!‒ Kdor ne je vsega	A
bila prihitela k botrici ji to sporočit ‒ za	božjo	voljo naj torej poveznem svoj klobuk na glavo	A
Moja dekla ti je odveč, saj vem.« »Za	božjo	voljo, ali si hudournik ali kaj si?« Mokar se	A
dokler ji ni prišel na pomoč Hudournik. »Za	božjo	voljo, kje ste dobili to zverino?Toliko da me	A
zrcala ti ne morem dati, ker ga nimam.« »Za	božjo	voljo, zrcala nimaš?« »Na tla mi je padlo in	A
zlikanem podu je vzkipela: »Gospod svetnik, za	božjo	voljo, kje ste iztaknili to pasjo mrho? Poglejte	A
navduševalnih besedi za tolažbo in za vdanost v	božjo	voljo ‒ in za ljubezen do domovine ‒ in vendar	A
Po sedem otrok imata in nič drugega. Za	božjo	voljo, ali naj jih bo hudega konec?« »Res je	A
Ti ga tolaži, ti ga podpiraj in mu izprosi	božjo	pomoč, da ostane pri njem vekomaj.O Marija,	A
»Moj Bog, Francka! Za	božjo	voljo, kaj delaš tukaj?« Stopila je k njej in	A
kazal nanjo: »Prešuštnica! Sedaj imaš kazen	božjo!	« »O Marija, o Bog, odpusti!« je ječala Jančarica	A
je pojavila med vrati s cajnico v roki: »Za	božjo	voljo, imej pamet.Zvonec mi utrgaš.«	A
Sedaj vem, kaj je vojska. Barabe so postavili	božjo	zapoved: »Stori dobro, varuj se hudega« in sklenili	A
Ali naj hčeri ne privoščim?« ‒ »Za	božjo	voljo, mati, ali bi kravo kupili čez deset gora	A
ste vsi gluhi?« je rekel sin zadirčno. »Za	božjo	voljo, kaj te je prineslo tako pozno?« Vencelj	A
dokler se ji niso ulile solze. »Kaj ti je, za	božjo	voljo?« je vprašal mož v skrbeh. »Praviš, da	A
Dvigal se je duh kadila, doneli so psalmi v slavo	božjo,	a dim materine dušice se je valil k nogam despota	A
voza, stopil k njej in jo prijel za roko. »Za	božjo	voljo, Lucija, kaj si mi storila?«	A
kuhinjo in mi, že spotoma, zabičevala, naj za	božjo	voljo gledam, da me ne spazi kdo s ceste; zvonovi	A
»Mi tudi ne,« je zagrmelo po hištrni. »Za	božjo	voljo,« je zajavkala bledušna dekla Franca in	A
Polonica,« je ukazal deček skoraj brez sape, »za	božjo	voljo, hitro po teto Mico!Teci, kolikor moreš	A
vžigalico v obraz, in se mu še bolj približal. »Za	božjo	voljo, kam pa ste namenjeni pod noč? Menda ste	A
Poslušal vas bom vseeno. Za	božjo	voljo, kako pa se je to zgodilo?« »Odkrito	A
in urno pohitela po cesti proti domu. »Za	božjo	voljo, saj to je grof Žak!« so se začudili oče	A
utrujenimi koraki ter čezinčez povezano glavo ... »Za	božjo	voljo, Janez!« je vzkliknila Polonica in mu	A
»Daleč, v Francijo.« »Za	božjo	voljo, kaj boste tam?« »Študiral bom	A
sledite, sicer vas morava ukleniti!« »Zakaj, za	božjo	voljo, zakaj?« zašepeče mladenič in se nemočen	A
hitrejših kolobarjih drvela okrog njega. »Za	božjo	voljo, četovodja!« je vzkliknil polkovnik in	A
da je kdo spustil debelo desko na tla. »Za	božjo	voljo,« je kriknil neki vojak in pokazal na	A
dalje. Smer se mu zdi prava, na dobro srečo, na	božjo	pomoč beži ...Zdaj je menda že na vrhu, prav blizu	A
žolti obraz žarek resničnega veselja. »Za	božjo	voljo, ali si?Ali si ti, Simon Gradnik?«	A
Lovreka in Polonico, je stopil bližje. Za	božjo	voljo!Ali se mu blede?	A
ne bil, saj vidi komaj na oltar. Kako bi tak	božjo	besedo oznanjal?Rad bi videl, kaj bi opravilo	A
visok in globok oltar, v oltarju pa lurško Mater	božjo,	iz lesa izrezano in tako umetno poslikano, da	A
bilo dobro, da bi šla zaradi teh izkušnjav na	božjo	pot; če dalj ne, vsaj na Žalostno goro?“	A
zagrnila sem lurško . / . / stran 261 . / Mater	božjo,	da bi ne gledala tega pohujšanja in zakrila	A
zadobim tolažbe več, če klečim pred Materjo	božjo	in moram skriti obraz, kakor očitna grešnica	A
lučka na stranskem oltarju pred žalostno Materjo	božjo.	Nikogar ni bilo v cerkvi, pravkar so se bile	A
zahreščala vežna vrata, je odgrnila Hana lurško Mater	božjo,	odgrnila tudi podobo svete Neže; nato je pokleknila	A
ravnikih cvetê‐e‐e‐jo ...“ . / . / stran 140 . / ”Za	božjo	voljo, Peter, ne kriči tako!“ Stanka je hipoma	A
”Jaz sam ne vem, kaj bi storil.“ ”Za	Božjo	voljo, gospod Šlibar!“ oglasi se gospa.”To se	A
koprnenju!... Ne dalje - in če bi preromal vso	božjo	zemljo od izhoda do zahoda, ne našel bi doma	A
kakor verzi: Ženo in dom izgubil in luč	božjo,	nikoli vere izgubil, nikoli upanja	A
Zatekel sem se k molitvi. Ali v	božjo	besedo samo je brez vestí in kesanja posegel	A
”Stran! Za	božjo	voljo, stran!To je -- vodnjak!“	A
”Ali kaj pa je? Govôri hitro, za	božjo	voljo.“ ”Morda se motim; ali vendar, pojdi	A
zavzdihne gospod Poprtnjak ter caplja k durim. ”Za	božjo	voljo, kaj pa hočeš?- Féj, kako smrdi po gnoju	A
in slišal duhovito žensko, to prečudno stvar	božjo,	ki je bolj redka kakor praprotno seme. V	A
na svojem stolu. ”Gospodična, prosim vas za	božjo	voljo, ti ljudje vendar niso imeli prav ničesar	A
nikar; to da bi bilo kakor predrzno zaupanje v	božjo	milost.Tudi prvorojencu je bilo Lenart imé,	A
plaši: vso pot se mi zdi, da vozim greh in kazen	božjo!	“ Oglasila se je ženska zadaj, koščena ženska	A
družbo“ in sploh vse ”mile naše brate“, naj se za	božjo	voljo zedinijo ter složno postopajo ”proti kletim	A
sem napravil grozno neumnost ... Jaz sem ... za	božjo	voljo, jaz mislim, da sem celo govoril ... Vrag	A
izpreletel. - Kako sem bil nepreviden, za	božjo	voljo!Tam sem jo Pustil, čisto očitno, sredi	A
ugleda takoj, še iskati mu ne bo treba... Za	božjo	voljo!In na kupoli, ob durih je še vse krvavo	A
Tako si se opljuval, nevernik, tako si oskrunil	božjo	podobo!« In je vstal nespočit, zadel	A
je otresel?« Tako je uganjal burke s pravico	božjo.	Mladi sodnik pa se ni smejal, temveč namršil	A
čemú? Kako so mogli tega človeka, to ljubeznivo	božjo	stvarco, goniti v ječo in iz ječe spet v ječo	A
po svoji podobi. Ali izkrivenčili so jo, to	božjo	podobo, spačili so jo nasiloma,tako da laže	A
samo še na žolnirja, ki bo nekoč podrl plot med	božjo	in človeško postavo, na tistega žolnirja, ki	A
njegovem očesu, ne v njegovem srcu. Kdor zaupa v	božjo	milost, je bo deležen!“ Kakor že mnogokdaj	A
princesinjah, o čudežih Matere božje, o zaupanju v	božjo	milost in o verni hvaležnosti.V mirni, mili	A
Mir bi bil obup ... in obup bi bil greh zoper	božjo	milost!Ni res, da bi bilo vseeno, kje da se	A
gosposka Bog vedi odkod, kakor davek in kazen	božjo!	Jedel je od hiše do hiše, spal od hleva do hleva	A
črnih senc, ki so pregrnile vso ravan in vso	božjo	zemljo.Ne potoka ni bilo več, ne poti, ne vrb	A
treba najpoprej!“ je izpregovoril naglas. ”Za	božjo	voljo, kod sem hodil, kam sem mislil!... Ves teden	A
lenobo, pohajkovanje, napuh, predrzno zaupanje v	božjo	milost ter še mnogo takih in enakih grehov;	A
da smo lenarili in razsipali ter zaupali v	božjo	milost in v Matjaževo kraljevanje?“ Prišel	A
zbegani in razpaljeni. Popoldansko službo	božjo	je stregel župnik sam, kakor je bil betežen	A
da je obšla tudi mene nenavadna bojazen. ”Za	božjo	voljo, Francek, kaj se je zgodilo?“ Francek	A
torej vsa ta moja strašna skrb! - ”A kakó za	božjo	voljo si prišla tja?“ Zdaj šele sem ugledal	A
ki ga je nosila z vdanim strahom kakor Mater	božjo	ob devetdnevnici. ”Neumni so in zato bi že	A
prišel ti in si se ozrl postrani na črno deklo	božjo.	Zasmilil se ti je ta in oni zlati klas, ki je	A
ter bi razložil po mizi. Mati bi prišla: ”Za	božjo	voljo, Marko, kjé pa si toliko dobil?“In sestre	A
a odgovoril je samo v mislih: ”Saj grem, za	božjo	voljo, saj grem; čemú pa me preganjate?Saj ne	A
ne pomaranč, ničesar, samó ne tepite me, za	božjo	voljo, saj grem!“Kakó ga preganjajo, rabeljni	A
je oznanil sosedom svobodo, evangelij, hčer	božjo?	“ ”Tako je!“ sem odgovoril.	A
vinski sin hlapca in dekle, v svet poslan za	božjo	srečo?Ali si kajžarjev sin, materin edinec,	A
godrnjal češčenemarije, ni mislil ne na Mater	božjo	in ne na svojo žalost, temveč na krčmo.Pod Marijo	A
Stopajte!“ ”Kam, za	božjo	voljo, kam?Pusti jih, ne vlači jih ponoči na	A
žolčavost, bahava nevera, predrzno zaupanje v	božjo	milost; in še mnogo takih, ki jih ni v katekizmu	A
so romali k njemu občudovalci kakor na sveto	božjo	pot, da bi ga videli iz obličja v obličje.	A
uklenjeni ... Spoznati je treba zmoto in se vdati v	božjo	voljo!“ Pogledala mu je v oči, ali te oči	A
njene preplašene misli ter prosile za milost	božjo.	-	A
možu in ženi, da bi s svojo pridnostjo in z	božjo	pomočjo spravila na svet obilo otrok, bolj brihtnih	A
že strmeče na ono stran, prosilo za milost	božjo,	je prevzela vse njeno bitje prazniška, sveta	A
zakričal Kačur, okrenil se je in je šel. ”Za	božjo	voljo,“ je premišljeval, ”kaj ni v tem rokovnjaškem	A
njemu ter ga stresel za rame. ”Prijatelj ... za	božjo	voljo!“ Ozrl sem se po izbi; tam nekje je	A
gledal z visokega mosta v deročo vodo. ”Za	božjo	voljo, prijatelj ... ali si slabo spal?“ ”Spal	A
poti, velik smrten greh zoper sedmo zapoved	božjo?	“ ”Saj jih nisem!“	A
smrten greh, velik smrten greh zoper osmo zapoved	božjo?	“ ”Saj ne lažem, saj jih res nisem!“	A
... Kje pa je sladkor? Za	božjo	voljo, kje pa je sladkor?“ ”Saj ga prinesem	A
kjer bom prepeval med kerubi in serafi slavo	božjo	na vekov veke. * Ali naselila se	A
svojih mislih nad milostjo in dobrotljivostjo	božjo,	ki je bila dala takó radodarno vsem kreaturam	A
in blagoslova. Zdaj hodim na to svojo sveto	božjo	pot, kadar mi je težko pri srcu.Tudi nocoj,	A
bolj, ko je videla, da se napravlja Francka na	božjo	pot.Nebo se je že rdečilo, zmerom više je segala	A
in je nenadoma planil. ”Saj smo že tam ... za	božjo	voljo!“ Kakor da je zarja udarila v noč,	A
nesebičen, brezmejno vdan v svoji vesoljni, vsako	božjo	stvar tesno objemajoči ljubezni. Vse to vé romar	A
trepetajočim glasom. . / . / stran 133 . / ”Za	božjo	voljo, zakaj Polikarp?Milost, gospod!“	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani