Čim dlje je poslušal besedno povodenj, ulivajočo se iz polkovnikovih ust, tem manj je razumel, in nazadnje se mu je zmeglilo pred očmi, čelo se mu je orosilo s potnimi kapljicami, soba se je zamajala in zasukala ter v zmeraj hitrejših kolobarjih drvela okrog njega.
»Za božjo voljo, četovodja!« je vzkliknil polkovnik in v zadnjem trenutku prestregel Lovrekov padec. Njegov pribočnik je urno pristavil stol.