Ali človek ne bi verjel, kako težko je rešiti ljudi iz močvirja bede! Preteče teden, pretečeta dva, pa prisopiha zopet Fajfarica nadme: Malka je poslala vest ‒ oče je pretepel mater, da nezavestna leži, če že ni umrla; soseda je bila prihitela k botrici ji to sporočit ‒ za božjo voljo naj torej poveznem svoj klobuk na glavo in tečem na sodišče! Seveda jaz koj pokonci in jo uberem tja proti hramu pravice, pa ko zagledam sodno poslopje, se mi obude spomini, kako sem romal od vrat do vrat in kako dolgo tukaj stvar potrebuje, da stopi v »pravno moč« ‒ pa sem se obrnil in se peljal na orožništvo.