bedanec (120-219)

Tam ima Kosobrin svoje domovanje. A	Bedanec	ga ne more trpeti, že dolgo dolgo časa ga ne	A
ker ga ne more nadlegovati živa stvar. Saj bi	Bedanec	ne govoril ničesar o Kosobrinu.Pa vseeno mora	A
more videti Kosobrina živega. Glejte, imel je	Bedanec	v svoji koči deklico.Mena ji je ime.	A
Mena ji je ime. Našel jo je	Bedanec	onstran gorá na Koroškem; na cesti jo je našel	A
njo v tujem svetu ... Tam na cesti jo je srečal	Bedanec.	Smilil se mu je otrok.	A
Bedancu, na vso moč mu je stregla, da je bil	Bedanec	zadovoljen.Še celo kuhati se je naučila in Bedančevo	A
domovanje onkraj Male Pišence. Zato pa se je	Bedanec	razsrdil in je čakal prilike, da obračuna s	A
Kekec. Rešil je Kosobrina in zaradi tega se je	Bedanec	razljutil na vso moč.Videl je Kekca, ki je bežal	A
in se tako sam izroči Bedancu. In resnično ‒	Bedanec	se ni motil.Kekec sam je pritekel za njimi in	A
ni motil. Kekec sam je pritekel za njimi in	Bedanec	ga je zvezal in ga je privezal sem na drevo	A
upa še celo Bedancu metati češarke na nos?	Bedanec	je umolknil.Z roko se je pogladil po dolgi,	A
nerazločne besede, ki jih Kekec ni mogel razumeti.	Bedanec	niti čakal ni Kekčevega odgovora.S pestjo je	A
je vzkliknila le tu pa tam z obupanim glasom.	Bedanec	se je grohotal v svoji škodoželjnosti in se	A
več. »No, ali si ju videl?« je izpregovoril	Bedanec.	»Ali si videl zajčka, kako je tarnal v svoji	A
pa boš še danes doma citral veselo pesem.«	Bedanec	je sedel nazaj na trato.Roke je sklenil okrog	A
bil ravnokar videl in kar mu je bil povedal	Bedanec	o Kosobrinu in o Meni.Za trenutek so prenehale	A
ubežala iz Bedančevih pesti. Nemara je ravnal	Bedanec	z njo ravno tako kot s Kekcem, jo privezoval	A
privezoval k drevesu in jo mogoče še pretepal. O,	Bedanec	je neusmiljen in zmožen vsega, in deklica se	A
mogel, bi bil še celo pest pokazal. »Čakaj me,	Bedanec!	« je zagrozil sam pri sebi.»Še ni vseh dni konec	A
nisem zaigral nikomur. Držal se bom prisege,	Bedanec,	da ti bo še presedalo ...Samo da se rešim teh	A
Kekec, zdaj me pa poslušaj!« je izpregovoril	Bedanec	nenadoma in je nadaljeval: »Odvežem te od drevesa	A
te izpustim domov, kjer jočejo vsi za tabo.«	Bedanec	je potegnil iz žepa velik nož in je stopil k	A
Bedanca prav jezno. »Kaj ste rekli, stric	Bedanec?	Kaj ste rekli?« je dejal v svoji jezici.	A
naj vam privedem nazaj siroto Meno? ‒ Stric	Bedanec,	ničesar ne rečem.Samo to vas vprašam, ali ste	A
drevesu kot mene? Samo to mi še povejte, stric	Bedanec!	« Mož je zagodel in zamahnil z roko.	A
preko soteske.« »Dajte, o, le dajte, stric	Bedanec!	« je odgovoril Kekec in v srcu mu je vstajal	A
v svojem velikem gnevu. »O, le dajte, stric	Bedanec!	O, le dajte!« je sopel.	A
vržete preko gore ... A ne bojim se vas, stric	Bedanec,	prav nič se vas ne bojim ...Mislite, da ne vem	A
hudobne roke. Pa če me tudi ubijete, stric	Bedanec	...O, še tega se mi manjka, da bi vam privedel	A
vas od jutra do večera ... Kaj mislite, stric	Bedanec,	da sem res tak nepridiprav!Zmotili ste se, pošteno	A
pričele teči preko lica, debele, vroče solze ...	Bedanec	ga je sunil z nogo in je zatulil na ves glas	A
pri vas zaradi moje malopridnosti, o, stric	Bedanec,	tega ne doživite nikdar ... Rekel sem vam, da	A
bom javkal, niti enkrat ne bom zajavkal ... «	Bedanec	je vtaknil nož v žep.Gledal je Kekca s svojimi	A
ustna je stiskal in je sopel naglo, sunkoma ...	Bedanec	je prenehal, ker je uvidel, da tudi šiba ne	A
Samo do tedaj še počakaj!«	Bedanec	je odšel in je izginil v goščavi.Kekec je ostal	A
Skoro bo noč ... Bog ve, če me tudi ponoči pusti	Bedanec	ob drevesu!Težko bo in hudo ‒ strašno hudo	A
stran 65 . / no: »Kekec, o, ubogi Kekec! Krut je	Bedanec	kot nihče na svetu.Saj je tudi mene mučil, o	A
nikogar na svetu. Pa da bi jo mučil in pretepaval	Bedanec	zaradi moje malopridnosti?O, ne, ‒ nikoli ne	A
O, ne, ‒ nikoli ne ... Le pridi,	Bedanec,	in me bij s šibo, kolikor hočeš!Kekca pač ne	A
temni plašč. Tedaj se je prikazal pred Kekcem	Bedanec.	Dregnil ga je z roko v prsi in je rekel neprijazno	A
ničesar, ampak je stresnil odločno z glavo.	Bedanec	se je porogljivo zasmejal in ga je naglo odvezal	A
in je globoko zasopel. A skoraj bi omahnil in	Bedanec	ga je moral prijeti, da se ni zgrudil na tla	A
da se ni zgrudil na tla. Na pol je nesel	Bedanec	Kekca po strmini in skozi grmovje; do same koče	A
legel je na klop in je sopel, naglo sopel.	Bedanec	je prižgal ob ognjišču debelo lojevko, da je	A
je omahnil in se zleknil po trdi klopi. A	Bedanec	ga ni pustil tam.Dvignil ga je in ga je ponesel	A
in je gledal Bedanca poln onemogle jezice.	Bedanec	se je naposled dvignil in je stopil h Kekcu	A
polastil obup. Gledal je tja v pograd, kjer je spal	Bedanec,	in misli so se mu kar utrinjale po glavi.‒	A
se mu kar utrinjale po glavi. ‒ »Dobro me je	Bedanec	danes nasukal,« je premišljal Kekec.»A kaj zato	A
»A kaj zato! Danes je	Bedanec	nasukal mene, a jutri bom nasukal jaz Bedanca	A
Pa tudi vi ne boste spali, tudi vi ne, stric	Bedanec!	O, Kekec že poskrbi za to, da ne boste spali	A
preseda življenje z vami. Le počakajte, stric	Bedanec!	« Z največjim naporom se je prevrgel Kekec na	A
68 . / Hipoma je napolnil kočo obupen krik.	Bedanec	je prasnil z ležišča in skočil na noge.Prestrašen	A
pesem v molčečo noč: »Tevjém-tevjém-uhú ... «	Bedanec	je pritekel h Kekcu in ga je zgrabil za rame	A
prav mirno. »Rešim vas neprijetne sove, stric	Bedanec,	ker vem, da boste izpolnili svojo obljubo.Samo	A
z njo pametno besedo.« . / . / stran 69 . /	Bedanec	je stopil k ognjišču, ker je bilo tam svetlo	A
Kekec se je posmejal.	Bedanec	pa je še vedno stal pri ognjišču in gledal na	A
Toda kako? O, to je težko, Mena, ker je	Bedanec	velikan, a jaz samo majhen možiček, ki me lahko	A
Nič hudega se mu ne pripeti. Veš,	Bedanec	ga je privezal samo danes k drevesu.Jutri pa	A
Kekca. Bog ve, ali ga privede tudi danes hudobni	Bedanec	k drevesu in ga priveže k bukvi?‒ Mene se je	A
čakala strahoma, kdaj se prikažeta iz goščave	Bedanec	in Kekec.In resnično ‒ njen strah je ni varal	A
strah je ni varal. Kar hipoma je stopil iz gozda	Bedanec.	Na vrv je imel navezanega Kekca in ga je prav	A
prigovarjal, in tudi to je videla, kako je udaril	Bedanec	trikrat Kekca s šibo. »Hej, hej!« je izpregovorila	A
drevo, da ne bo trpel žeje kakor včeraj. O,	Bedanec	se je držal besede, ki jo je zastavil sinoči	A
tako zelo bolelo kot včeraj. Pač ga je pestil	Bedanec	tudi danes in mu je velel, naj gre in ugrabi	A
Pa niti za šibo se ni zmenil, s katero ga je	Bedanec	prav nemilo oplazil po plečih. »Le dajte me	A
nemilo oplazil po plečih. »Le dajte me, stric	Bedanec!	« je rekel Kekec malomarno. »Ne bojim se vaše	A
bom javkal ‒ naká, niti cmeril se ne bom ... «	Bedanec	je strahovito zarenčal.Še enkrat je ošinil Kekca	A
dvignil roke v svojem veselju. »Le pojdite, stric	Bedanec!	« je govoril.»Hvala bogu, da imam proste vsaj	A
razmišljal zdaj, kako naj vam zagodem, stric	Bedanec!	Saj zagosti vam moram pošteno, ker sem tako prisegel	A
sovo na Bedančevo streho. Pa je plesal stric	Bedanec,	hudo je plesal, ker sem mu pričel gosti.Začetek	A
bo še boljši. O, Kekec je dober godec, stric	Bedanec!	Videli boste še, ko vam zaigram zadnjo poskočnico	A
privabilo Bedanca iz gozda. Ves srdit je pritekel	Bedanec	h Kekcu. Z obema rokama je pograbil Kekca za	A
Bedanca, pa mu je odgovoril prav mirno: »Stric	Bedanec,	saj sem vam že dejal enkrat, da ste res čuden	A
A tudi tega ne morete. Pa kako je to, stric	Bedanec?	« »Za ušesa te pograbim, ti nepridiprav!« je	A
ušesa te pograbim, ti nepridiprav!« je vzrojil	Bedanec.	»Bog ve, kakšen jezik imaš, da ti ne more nikdar	A
delal tam Kosobrin in je okopaval črno zemljo.	Bedanec	se je zleknil po trati in je strmel nekam daleč	A
Obrnil se je k Bedancu in je dejal: »Stric	Bedanec,	ali slišite?Vi ne morete slišati pesmi.	A
izmislil na grobu rajnke Keze. Dajte, stric	Bedanec,	pa jo poslušajte!Videli boste, da jo boste lahko	A
dolgčas, kakor je zdaj meni. Dajte, stric	Bedanec,	pa odprite ušesa!« Bedanec je zagodrnjal nekaj	A
Dajte, stric Bedanec, pa odprite ušesa!«	Bedanec	je zagodrnjal nekaj nerazumljivega in je zamahnil	A
je komaj skončal svojo pesemco, že je skočil	Bedanec	na noge.Kar za vrat je prijel Kekca in ga je	A
/ O, glejte, kako se norčuje!« je govoril	Bedanec	v svoji razdraženosti.»O Kosobrinu poje paglavec	A
malo počakaj, Kekec!« »Stojte, stojte, stric	Bedanec!	« je zavpil Kekec.»Saj se ne norčujem iz vas	A
pestite tako neusmiljeno? Premislite malo, stric	Bedanec!	Samo začetek pesmi sem vam pel; a konca še niste	A
streho vaše koče. Pa boste spet tarnali, stric	Bedanec,	in boste prosili Kekca, naj vam prežene sovo	A
kakor vi nočete poslušati mojih pesmi? Ha, stric	Bedanec?	Kaj pa potem?«	A
Kaj pa potem?«	Bedanec	se je zdrznil, ko mu je Kekec omenil sovo.	A
Kosobrinček, dober tek ... « »Ho-ho!« se je zasmejal	Bedanec	na ves glas in se je trikrat prevrgel po trati	A
ulovil na sovo, a danes na to pesemco. Stric	Bedanec,	meni se vse tako zdi, da vam kmalu zaigram zadnjo	A
sebi. Na glas pa je rekel: »No, glejte, stric	Bedanec!	Saj sem si mislil, da niste brez ušes.	A
In Kekec je ponovil trikrat svojo pesem.	Bedanec	je godel za njim s svojim debelim, bučnim glasom	A
strmini. Obstala sta tam doli nad prepadom in	Bedanec	je zavpil, da je jeknilo vseokrog: »Hej, Kosobrinček	A
je gledal ves začuden na Bedanca in Kekca. A	Bedanec	je prijel dečka okrog vratu in mu velel: »Daj	A
Kekec se ni pomišljal, ampak je začel peti.	Bedanec	je pritisnil s svojim debelim glasom in pesem	A
ni, da ne more zadeti Bedanca. Zato pa se je	Bedanec	grohotal in je zavpil preko soteske: »Kosobrinček	A
kar hipoma izginil. . / . / stran 82 . /	Bedanec	se je grohotal neprestano in je stiskal Kekca	A
Prišla sta v Bedančevo kočo. Tedaj je rekel	Bedanec:	»Tu ostani lepo v miru!Pa nikar nič ne misli	A
Vrnem se kmalu.«	Bedanec	je odšel v gozd.Kekec je gledal za njim, dokler	A
izmislil v svoji norčavosti in zdaj me bo dražil	Bedanec	z njo vse dni, da niti ponoči ne bom mogel spati	A
si je izmislil to pesem samo zato, da ga je	Bedanec	odvezal od drevesa ...Le meni verjemite in nikar	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 20 120 220 320 420 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani