Proti koncu je Mik odprl zlatoglave steklenice, in Katica je napolnila kozarce. Tedaj se je dvignil stotnik Hvalibogovski, potrkal na kozarec ter napil kot najstarejši pl. Pesterju, ki mora žalibože zapustiti Tuzlo ‒ »Ah!« je zlobno vzkliknila Katica ter se nasmešljivo ozrla na sestro. Govornika je medklic zmešal; popraskal se je za ušesom in par hipov moral srepo gledati v luč, preden je mogel najti pravo nit in mogel nadaljevati: »‒ Tuzlo, kjer je toliko storil za našo kulturo in za povzdigo ubogega bosenskega ljudstva na polju šolstva, poljedelstva, živinoreje in ‒ in kmetijstva sploh.«