Gašper (201-300)

z opravljanjem tolažiti, in upala, da se bo	Gašper	spet poboljšal.Edino veselje sta ji bila otroka	A
ampak mož, ker imaš denar.« »Nič se ne boj,	Gašper,	« je dejal Tetrev, »toliko, kolikor ga imam jaz	A
položil drugega dne dopoldne dvesto kron na mizo.	Gašper	si je mislil, da je to šala; Rožman in Tetrev	A
je ostalo še Tetrevu. Kako pa se je jezil	Gašper,	kako je metal denar nazaj, ko je prišel Tetrev	A
posestvo; otroci naj pa gledajo. »Ti si cigan,	Gašper,	« mu je Bric vest izpraševal.»Kaj si se pa ženil	A
kar so pridobili tvoji starši in tvoja žena.«	Gašper	se je bedasto režal.Toliko se ni več spozabil	A
da če ne bo sreče v zakonu, ne bo kriv samo	Gašper.	Zakonske razmere, je dejala, so zastrte in	A
Žagarjeva dva slabo sporazumevata, da je začel	Gašper	piti in zanemarjati dom?« Tonetu je bilo vprašanje	A
zakaj jaz sem mu vse natanko razložila. Saj ni	Gašper	tako hudoben, kakor ga dolže ljudje.« Tedaj	A
opotekala proti cerkvi. Za njo je prirohnel mož	Gašper,	pijan in divji. Tone in Janez sta se spogledala	A
župnik je prišel k nam, da bi naju pomiril.	Gašper	je pa mislil, da sem ga jaz naprosila, in se	A
potem pomagat Rozali, ki je mirila Gašperja.	Gašper	je nekaj časa neumno gledal in osupel poslušal	A
Vidu semenj.	Gašper	se je odpeljal takoj po zajtrku z doma.Zunaj	A
človek v izgubo. »Tvoja goveja živina,« je dejal	Gašper	in udaril po konju, »je en koštrun in ena mačka	A
ker je ves moker.« »Koc vrzi nanj!« je dejal	Gašper	in lezel od ene strani z voza kakor Tetrev od	A
so bili trije. »Kje pa je Križman?« je dejal	Gašper.	»Pa res; Križmana ni,« je dejal Teirs�3	A
na vozu.« »Naj leži, kjer hoče,« je odločil	Gašper.	»Kadar se naspi, bo rekel, da je že takšna letina	A
da je že takšna letina.« V pivnici je dobil	Gašper	Brica in še par drugih pivcev. »Bric, cerkev	A
»Bric, cerkev pojdi pometat!« je pozdravil	Gašper,	da bi prehitel Brica z zabavljanjem. »Čemu?	A
zdaj sva že spet prijatelja,« se je zasmejal	Gašper.	»Davi se mi je dobro posrečilo.	A
Zdaj me že gotovo hvali okrog.« »Hinavec si,	Gašper.	Grje ravnaš z ženo kakor s psom; potlej greš	A
in nože po mizi, ker se je bal, da bo planil	Gašper	na Brica. Prišla pa je krčmarica in stopila	A
Prav imaš, Bric,« je dejala. »Kako ravnaš ti,	Gašper,	z ženo, to je sramota.Moj mož mene še nikoli	A
vpeljati to cigansko navado.« »Plačam,« je dejal	Gašper,	zelen od jeze, se pridušil in vrgel pet kron	A
zapitek in porinil ostanek Gašperju nazaj.	Gašper	je pometel denar na tla. »Bom pa jaz pobral	A
preudarnost. Rožman je težko čakal, da bi odšel ali	Gašper	ali pa Bric.Tadva pa se nista zmenila za te	A
Tadva pa se nista zmenila za te tihe želje.	Gašper	je gledal v tla in klel; Bric, ki je imel svoj	A
Gašperja in se ga nikoli ne bo. Naenkrat je vstal	Gašper	od mize, in Bric je srepo uprl vanj oči in stisnil	A
Vsi so mislili, da se bosta sprijela. Toda	Gašper	je zapustil s trdimi koraki pivnico in zaloputnil	A
kanalje, ki nima nič srca?« je dejal Bric. »	Gašper	strahuje samo tiste, ki se ga boje.« Zunaj pa	A
tiste, ki se ga boje.« Zunaj pa je preklinjal	Gašper	in kričal na konja, ki si je bil odpel podbradnik	A
Žival se je tresla in prhala. Ko pa se je	Gašper	sklonil, da bi nataknil lac, in vpil, da naj	A
žival nazaj in zadela gospodarja v trebuh.	Gašper	se je zganil, skremžil obraz in zlezel v dve	A
»Meni se zdi, da imam dosti.« »Kaj pa je,	Gašper?	« je zakričala Rožmanka.»Ali ti je slabo?«	A
ti je slabo?« »Konj me je usekal,« je dejal	Gašper.	»Za koga naj grem pa zdaj sveče pripravljat	A
grem pa zdaj sveče pripravljat in jarme mazat,	Gašper?	Kaj?« je dejal Bric.	A
kaj si rekel?« »Pusti me, Bric!« je prosil	Gašper.	»Takšnega te ne morem pustiti,« je dejal Bric	A
prestrašila. »Konj ga je udaril,« je dejal Bric.	Gašper	se je silil v smeh, a zastokal je tako bolestno	A
je klicala Jerica. »Nič zdravnika!« je dejal	Gašper	in odmigaval z roko. Kakor se je preganil, je	A
mu ga hotela položiti na boleče mesto; toda	Gašper	ni pustil. »Samo pri miru me pusti!« je dejal	A
mirno sopeta otroka, kako bolestno vleče sapo	Gašper,	kako škrta z zobmi in blebeče v polspanju nejasne	A
ker se je z grozo spominjala, kako je gledal	Gašper	v črno noč.Po dolgem, mučnem bedenju je začula	A
posteljo; približati se ni upal ne sin ne hči.	Gašper	je zastokal, odprl oči, pogledal po svoji družini	A
moža, če mu je kaj boljše. »Tako,« je dejal	Gašper.	»Jaz ti prinesem gorke juhe, da se okrepčaš	A
In naj no pošljem po zdravnika.«	Gašper	je nagubančil čelo, namrščil obrvi in siknil	A
obiskat Bric. . / . / stran 117 . / »Slab si,	Gašper,	« ga je pozdravil in sedel k njegovi postelji	A
Takšen si v lice kakor okajen zid. Veš kaj,	Gašper?	Ti ne boš dolgo; le meni verjemi!	A
vendar še nisem,« je dejal s hropečim glasom	Gašper,	ki ga je bila Bricova tolažba nekoliko vznemirila	A
poklical, Toneta, da si sežeta v roke. Kaj?«	Gašper	je nekoliko premišljeval in nazadnje prikimal	A
Zaradi testamenta, misliš,« se je spet razjezil	Gašper.	»Rožmana nič!Tone, če pride.«	A
takoj k Tonetu in mu povedal, kako reven je	Gašper,	kako potrebno bi bilo, da napravi oporoko.	A
nima nič poravnavati; kar se je pa zadolžil	Gašper	pri ženi, naj mu odpusti žena. Vendar je šel	A
zadeva, in še upati si ne upam, da bo boljše.	Gašper	noče nobenih zdravil in nobenega zdravnika.	A
jo je tolažil Tone. »Nikar ne obupuj, Jerica!	Gašper	je močan; njega tudi huda bolezen ne bo podrla	A
ostala zunaj, v kuhinji, ker si je mislila, da bo	Gašper	Toneta samega rajši poslušal, in ker je slutila	A
da se je taka nesreča zgodila. »Toda pogum,	Gašper!	Tak korenjak prenese marsikaj, in Bog tudi pomaga	A
Kje pa te boli?« »Okrog pasu,« je dejal	Gašper.	»Jaz bi tudi zdravnika poklical,« je menil Tone	A
človeka vsaj pomiri.« . / . / stran 119 . /	Gašper	je stisnil ustnice in odkimal.»Midva nisva bila	A
In potlej so tudi tebe obdolžili,« je zdihnil	Gašper,	»tudi po krivem.« »Zastran Miha, misliš,« je	A
Zastran Miha, misliš,« je poprijel Bric, in	Gašper	je prikimal.»Kajne, da si ga ti ubil, Gašper	A
Gašper je prikimal. »Kajne, da si ga ti ubil,	Gašper?	« je silil Bric. »Ali te nisem imel jaz zmeraj	A
Ali te nisem imel jaz zmeraj na sumu? Poglej,	Gašper,	da se nisem motil!« »Saj si me tudi zmeraj dražil	A
nisem in namena nisem imel.« »Rad verjamem,	Gašper,	« je dejal Bric.»Tako hudoben nisi bil, dasi	A
s seboj v sobo. . / . / stran 120 . / »Ti,	Gašper,	glej, jaz sem pa tole zapisal,« je pokazal Gašperju	A
če ima kdo kaj pisanega v rokah. Ali ni res,	Gašper?	« Gašper je srepo gledal in Toneta je mučil razgovor	A
kaj pisanega v rokah. Ali ni res, Gašper?«	Gašper	je srepo gledal in Toneta je mučil razgovor	A
zdel brezobziren, neusmiljen. »Če ozdraviš,	Gašper,	« je dejal Bric, ki ni hotel odjenjati, »doboš	A
Ali ti je tako prav? Kar podpiši,	Gašper,	da vsaj po smrti ne boš škodoval poštenim ljudem	A
po smrti ne boš škodoval poštenim ljudem!«	Gašper	je temno gledal; a Brie mu je prigovarjal tako	A
desko pod papir in mu stisnil pero v roko, da se	Gašper	ni mogel več ustavljati. »No,kmtnso13	A
Gašper ni mogel več ustavljati. »No, vidiš,	Gašper,	« ga je pohvalil Bric.»Reci, če ti ni zdaj laže	A
sitnosti pri kraju.« »Jutri, jutri,« je stokal	Gašper,	»če ne bo boljše.« »Po gospoda pojdem pa jaz	A
pa je dejal Bric, da pojde po gospoda; zakaj	Gašper	najbrž ne bo preživel prihodnje noči. »Oh, uboga	A
ublažiti Bricove besede, je trdil, da se njemu	Gašper	ne zdi še tako slab; prevzela pa ga je bila	A
ko sta bila zunaj hiše. »Jaz mislim, da bo	Gašper	umrl,« je menil Bric.»Potlej je Jerica rešena	A
Preden se je še vrnil Bric z župnikom, je bil	Gašper	že izdihnil.Jerici so zrastle zdaj skrbi in	A
Pogrebci so bili večinoma tega mnenja, da je	Gašper	prav storil, da je umrl.Ko je rekel župnik med	A
zadnji dan ji je bilo oživelo upanje, da se	Gašper	spreobrne.Zdaj je ostala sama z dvema otrokoma	A
je odhajala, je omenila gredoč, da je ostal	Gašper	še nekaj na dolgu; da se sicer ne mudi tako	A
da ne bodo rekli ljudje, da se ponujam.« »	Gašper	je ravno prav umrl,« je menil Bric, »da ni še	A
molila zame?« je vprašala. »Jaz bom,« je dejal	Gašper,	»očenaš.« »Jaz pa tudi angelsko češčenje, kadar	A
kričala, da naj vstane, da takšne noče gledati.	Gašper	je vstal, se tiho napravil, pristavil stol in	A
rožmarinom, porošenim z grenkimi solzami.	Gašper	in Jerica sta tiščala domov.Jerica je bila nekako	A
je bila nekako pozabila, da ji je mati umrla;	Gašper	pa bi jo bil spet rad videl.Da bi jima raztresla	A
bridki malodušnosti. Jerica je tiho ihtela,	Gašper	je gledal zamišljen predse. »Zdajle enkrat,	A
da bi mogel tudi tako hitro pozabiti kakor	Gašper	in Jerica.Kako ponosna je bila Jerica, da je	A
narobe, da je bil kosmat in grozovit videti, in	Gašper	je bil za tistega angela, ki je žvenkljal, za	A
žvenkljal, za drugega pa Rozalka. Rajši bi bil	Gašper	parkelj, ker se mu je zdela ta vloga najimenitnejša	A
narediva; drugi pa naj le mislijo, da sva.«	Gašper	se je sicer potolažil, vendar ga je spoznanje	A
Tone vsako noč v Žagarjevi hiši in pozneje tudi	Gašper,	da ni ostala hiša zapuščena. Za božične praznike	A
rokah; le Francek je bil samo še napoti. Tudi	Gašper	se je že učil tega in onega dela; a zato mu	A
po bregu. . / . / stran 147 . / »Poglejta,	Gašper	in Jerica, kako že dan raste!« je razlagal Tone	A
»Kako pa ve, kdaj je svečnica?« je vprašal	Gašper.	»To oznanijo vendar po vseh cerkvah,« je dejal	A
Na veliko soboto zjutraj sta šla Janezek in	Gašper	z velikima kosoma posušene gobe po blagoslovljeni	A
152 . / Ko so se vračali od maše, je prijel	Gašper	sestro za roko in jo peljal na pokopališče.	A
da jih ni mogla prav razločevati. Drugače	Gašper;	temu se je še vedno milo storilo, kadar se je	A
ga ni nikoli omenjal. Zmolila sta očenaš in	Gašper	je dejal, da bo mama enkrat spet vstala, in	A
zdihnila Jerica. »Oh, kako si ti otročja!« je dejal	Gašper	in popravljal gladke bele kamenčke, ki so obrobljali	A
cvete češnja, tam jablana. »Kaj pa ta cvet,	Gašper?	Poduhaj!« je dejal Bric. Gašper je poduhal,	A
Poduhaj!« je dejal Bric. . / . / stran 153 . /	Gašper	je poduhal, pogledal nezaupljivo in menil, da	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani