Gašper (501-600)

»Zbogom, Tetrev!« . / . / stran 248 . / »	Gašper,	Gašperček, kam pa dirjaš?Kako sem se zasopel	A
Neprijetno zavzet je gledal za fantom. »Ti,	Gašper,	« je vpil za njim, »nad lazom je podrl veter	A
spraviti?« »Pojdite Toneta prosit!« je dejal	Gašper,	ne da bi se ozrl.Tetrev bi bil najrajši par	A
»in to je zahvala.« . / . / stran 249 . /	Gašper	pa je premišljeval sam svoje stališče.Na misel	A
« je dejala Liza in mu natrgala cel šopek. »	Gašper	naj nikar ne misli, da je sam na svetu; ti,	A
Janez, pridi no še kaj!	Gašper	naj pa gre, kamor hoče.Če bi bila hudobna, še	A
skupaj prekleta reč,« je dejal Janez. »Ali veš,	Gašper,	da že komaj čakam, da bi odšel k vojakom? To	A
k Rožmanu iti.« »Ta je kriv,« je dejal tiho	Gašper,	»da sem jaz do pasu v blatu.« »Če bi bila le	A
prijetnejše v prejšnjih časih, Janez?« je vprašal	Gašper.	»Skupaj smo delali, skupaj zbijali svoje šale	A
Stopi h Klančarju, kaj misli stric!« je dejal	Gašper,	naredil križ in vstal od mize.Šel je še v hlev	A
postavila pred Toneta in mu pogledala svetlo v oči: »	Gašper	me je poslal vprašat, kaj bomo jutri delali	A
»Saj tebi midva nič nočeva.	Gašper	je hudoben, Gašper.« »Kdor prosi odpuščanja	A
Saj tebi midva nič nočeva. Gašper je hudoben,	Gašper.	« »Kdor prosi odpuščanja, se že boljša; kdor	A
razbrala zvijače, da namreč ne prosi odpuščanja	Gašper,	ampak nekdo drug, najbrž brez Gašperjeve vednosti	A
tajala ledena skorja okrog ljubljenih src.	Gašper,	ki je bil sam spoznal, da je Tone res poštenjak	A
svojega varuha bi marsikdo pričal. »Zatorej,	Gašper,	varuj se!Priče so bile že tudi kaznovane; pred	A
/ »Nič se ne trudite, Tetrev!« je dejal	Gašper.	»Jaz bom izpričal ne samo, da je Rožman res govoril	A
govoril. »Ker vem, kdo je ubil Miha,« je dejal	Gašper.	»No, kdo?«	A
Janez je povedal doma očetu, kaj mu je bil	Gašper	zaupal, in stari Bric se je zelo prestrašil	A
»Jaz ne bom izpričal.« »	Gašper	je bral tudi tisto pisanje,« je dejal Bric.	A
»Kakšno pisanje?« »Kar je bil podpisal	Gašper	na smrtni postelji.« »Oh, ti nesrečni človek	A
poslal po Gašperja. Hkrati sta prišla Bric in	Gašper.	Tone je iztrgal Bricu list iz rok in vprašal	A
lastnega očeta pred sodiščem. »Res,« je dejal	Gašper	in stisnil usta.»Vas sem obdolžil po krivem	A
in sestra si nisva izbirala očeta.« »Poglej,	Gašper,	ta list!« je dejal Tone. »Poznam,« je prikimal	A
/ . / stran 257 . / »Poznam,« je prikimal	Gašper.	Tone je vžgal žveplenko in sežgal zmečkani papir	A
glave, da bi se moral kesati vse žive dni.	Gašper	se ni dal preprositi; stričevo ravnanje je le	A
tolikšen dolg vse življenje na svojih ramah!	Gašper	se je zaprl doma v sobo, skril obraz v klobuk	A
zgodilo!« »Se je že moralo,« se je zagovarjal	Gašper,	ki je precej skrušen poslušal dolgo pridigo	A
veš.« »Drugim ljudem sem verjel,« je dejal	Gašper.	»Zdaj pa imaš.	A
»To pa ni res, Rozalka,« se je zagovarjal	Gašper,	vesel, da se more pošteno braniti. »To si si	A
roke, in obema se je olajšalo težko srce.	Gašper	bi bil še hujše besede rad prenesel, samo da	A
varuh z njim k sodišču, da se izvrši izročitev.	Gašper	je nekoliko osupnil.Po eni strani mu je bilo	A
ni vdal, in drugega jutra sta se odpeljala.	Gašper,	ki je vozil, je hotel spredaj sedeti; a Tone	A
Dolgo časa sta molčala.	Gašper	si ni upal govoriti, Tone pa ni hotel, ker ni	A
pa ni hotel, ker ni vedel, kakšnih misli je	Gašper.	»Stric,« je spregovoril naposled Gašper, »ali	A
je Gašper. »Stric,« je spregovoril naposled	Gašper,	»ali vam ni sporočila snoči Jerica, da se meni	A
doboste kmalu pošteno in pridno ženo!« Stric in	Gašper	sta potem kosila skupaj in se kmalu odpeljala	A
odpeljala proti domu. »Sodnik meni,« je dejal	Gašper,	»da naj bi se jaz kmalu oženil.« »Saj ti ne	A
. / stran 265 . / »Ne, Rozalko,« je dejal	Gašper	in se obrnil stran, ker se je nerad spominjal	A
sta bila tudi boljše volje. Pri slovesu se je	Gašper	zahvalil stricu za vse, kar je dobrega od njega	A
o prvi priliki povedal Bricu, kar mu je bil	Gašper	razodel; Bric je povedal ženi, in ta je vzela	A
mogla spomniti vseh besed, ki jih je bil govoril	Gašper.	Seveda, ker je bilo vse tako v naglici.	A
vse tako v naglici. . / . / stran 267 . /	Gašper	bo moral še ponoviti, kar je bil rekel.Bogve	A
Ali ni še nič rekel?« »Kdo?« »	Gašper	vendar.«Anki je utripalo srce, kakor bi ji hotelo	A
veseliti, kakor bi se bila rada. Pozneje je prišel	Gašper	z Janezom, in mati ga je sprejela prijazno,	A
Gašperju je šel malokdaj, ker je prišel navadno	Gašper	k njemu. »Preden odideta vidva,« je dejal nekega	A
napeklo za na pot. »Hodili bomo počasi in skupaj,	Gašper	in Rozalka,« je dejala Mana, ko sta začela onadva	A
v vas, ker jima je bilo dolgčas, še večkrat	Gašper	s sestro.Govorili so najrajši o Janezu in Francetu	A
naravnost pa piše,« je dejal Bric. Prišel je	Gašper	z Jerico, za njima Rozalka in Mana. Posvetovali	A
mnogo bolj oni njene priprošnje. »Zbogom,	Gašper,	in zdrav!Ali boš lepo ravnal z mojo sestro?	A
sebičnosti, češ da dela za domačo hišo, in tudi	Gašper	je prepustil odločitev sestri sami, ki je premišljevala	A
dovoljenje.« »Ker že o tem govorimo,« je dejal	Gašper,	»bom pa jaz svojo povedal.Izpeljano še ni; zato	A
misliš ti, France?« »Moja žena,« je poudaril	Gašper,	»je tudi teh misli.« »Torej je le dobra ženica	A
radosti, da se podirajo ovire bodoče sreče;	Gašper	je strmel Tonetu v obraz; Bric pa se je obrnil	A
kakršnih se ne dobi nikjer več. Rozalka in	Gašper	sta prav pametna.Še Tetrev ne ve povedati, da	A
njegove dobrotljivosti. Hudo potrt je bil tudi	Gašper,	ki bi bil dal ne vem kaj, da ne bi bil prizadel	A
piskača in bobnarja, zapovedoval pa jim je vitez	Gašper	Kelec.Pred krdelom strelcev s puškami sta korakala	A
Prišli so ogrski romarji, če je stal čevljar	Gašper	na določenem mestu, kapuco je imel preko kosmate	A
Čudež, čudež!« in so jo ubrali za njim. Čevljar	Gašper	se je obrnil, da se jim postavi v bran: snel	A
se za sandale tepli, tačas je smuknil čevljar	Gašper	od vzad v svojo kočo, se preoblekel in urno	A
Olepševalno društvo 61 Za bratstvo in sporazum 67	Gašper,	Mihec in Baltazar 72 Zagreb 1920 I. KOZAREC	A
se pojavili med brati! . / . / stran 72 . /	Gašper,	Mihec in Baltazar I. Trije kralji Gospod	A
na ime svetega kralja Gašperja. Mali kralj	Gašper	je bil žejen kakor jelen, pil je kakor žolna	A
stran 73 . / Rekla sta: »Prvi sin je kralj	Gašper,	še drugi bodi kralj!« pa sta želela in velela	A
tih in zadovoljen. Ležal je v košarici in	Gašper	in Mihec sta ga hodila gledat vsak z ene strani	A
vsak z ene strani in jima je bil jako všeč.	Gašper	je rekel: »Moj je!«Mihec je rekel: »Moj!«	A
Mihec je rekel: »Moj!« In sta se	Gašper	in Mihec bridko sporekla in kruto spopadla za	A
bila želela še deklice. Toda je rekel kralj	Gašper,	da sestrice ne mara, češ čul je govorico, da	A
II. Kralj	Gašper	Hudoben ni bil nobeden izmed njih, muhe pa	A
nobeden izmed njih, muhe pa je imel vsak svoje.	Gašper	najstarejši je bil junak in korenjak brez para	A
stran 76 . / Z r-om v grlu se je štel kralj	Gašper	za pravega pristnega vojaka in je vojeval dan	A
Prevračala sta stole na tla in počepala zanje.	Gašper	je meril s palico: bum ‒ bum ‒ bum ‒ tako pokajo	A
to so bile granate, in potem je rekel kralj	Gašper:	»Jaz sem zmagal!« Kralj Mihec je rekel: »Zmagal	A
nobeden, le tepena sta bila oba. Sicer je bil	Gašper	bistre glave: štel je brez zmote do dvajset	A
Mihec ga je občudoval in posnemal. Kar je rekel	Gašper,	je za njim ponovil Mihec: »Jaz tudi!«Če je Gašperja	A
nego da so še njega okomatali enako. Če si je	Gašper	otolkel koleno, da je šepal, je šepal tudi Mihec	A
jokaš?« je vprašal oče. . / . / stran 79 . /	Gašper	se je namuznil.Njegov posmeh je še bolj razkačil	A
zateptal, kakor da pričenja potrkano polko.	Gašper	mu je šegavo zagodel: »Hopsasa, tralala!« Zdaj	A
Mihcu prekipela jezica, počil je bratca po roki.	Gašper	mu je takoj vrnil in že se je razpalil boj,	A
je kuhala, otroci so se igrali na dvorišču.	Gašper	se je postavljal s puško-palico preko rame,	A
užaljen. »Ti nisi vojak,« ga je v nič deval	Gašper,	»kerrr ne znaš rrreči rrr.« »Saj znam,« je trdil	A
»Jaz tudi!« Pa je	Gašper,	preponosen na svoj vojaški stan, odurno odrinil	A
tacah, zaspano je mežikal. Pa mu ni ugajalo, da	Gašper	z bridko sabljo ogroža prijetni mir v hladni	A
Četa se je ustavila. Junak korenjak	Gašper	se je nehote oprijel Mihčeve roke; zdaj mu je	A
Mihec dober za zaveznika. Junak korenjak je bil	Gašper	in se ni bal ničesar in se ni bal nikogar, niti	A
In pravzaprav se niti kosmate zveri ni bal	Gašper	junak, le kolena ‒ ta so se mu šibila in prečudno	A
pokazal bele zobe in še huje zarenčal. Junak	Gašper	je zaječal; trepetal je in pričakoval, zdaj	A
Skupna nevarnost jih je bila združila.	Gašper	je pozabil, da se je branil Mihca v svoj vojaški	A
bhcnil sem psa.« »Saj ni bil pes,« je rekel	Gašper,	»bil je tigerrr.« »Dva tigha sta bila,« je hitel	A
Po cesti je prihajal vojak.	Gašper	ga vojaški pozdravi. »Oho,« se ustavi vojak	A
»Mi smo sveti trrrije krrralji,« odgovori	Gašper.	»Jaz tudmnil-oiao19mpce10mrzia10	A
stran 86 . / »V vojno grrremo,« je povedal	Gašper.	»Jaz tudi,« je pritrdil Mihec. »Gjemo,« je pritrdi	A
khaljev ne vzamejo, je hekel vojak.« Pa se je	Gašper	hitro spomnil.»Saj nismo sveti trrrije krralji	A
Mihec. »Jaz že vem, katerra,« je odgovoril	Gašper.	»Mi smo Krrrtača, Murrrn in Duda.	A
Na to sthan ghemo.« »Na to strrran!« je gnal	Gašper.	»Vojak je šel na to strrran. Kamorrr je šel vojak	A
trgala za roke. . / . / stran 87 . / Pa je	Gašper	podstavil Mihcu nogo, da je Mihec padel. Mihec	A
nogo, da je Mihec padel. Mihec je zavekal,	Gašper	pa je rekel: »Vidiš, to je božja kazen, kerrr	A
Potem so krenili na desno plat, kamor je hotel	Gašper.	VII.	A
Duda, ampak trije kralji, naši mali prijatelji	Gašper,	Mihec in Baltazar. Prišli so do vogala.	A
nasadi, med njimi so se križali drevoredi.	Gašper	je rekel: »Tukaj za vogalom se pričenja tuja	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani