Andrej (601-700)

gospod,« reče poravnavaje žerinjski oskrbnik.	Andrej	nad nosom svoje obrvi stisne. »Ali ste to v	A
čakajo,« reče posel razborškemu oskrbniku.	Andrej	se je molče napotil domov, naročivši koscem	A
je slonečega pri mizi. »Dobro, da pridete,	Andrej	‒ težko sem vas že pričakoval,« reče slikar	A
videti, ter migne oskrbniku, da se usede. »	Andrej,	vi mi bodete danes nekaj povedali, kar bi bili	A
ste mi dejali: ‚Nikar ne hodite na Žerinje!’	Andrej,	povejte mi, zakaj ste tako rekli!« Ogovorjeni	A
slutim, ozko strinja z imenom umrlega strica;	Andrej,	vi bodete to storili.« V oskrbnikovih prsih	A
svojega brata.« »Bog!« vzklikne Vinko, ‒ »in vi,	Andrej?	« »Jaz, gospod, jaz sem preverjen, da on tega	A
mogoče, in vendar ga imajo za to ‒ ona ga ima.	Andrej	je vstal počasi, ker gospod ni besedice rekel	A
rekel, nego molče zrl predse. »Hvala vam,	Andrej,	« reče naposled; »čuden dogodljaj ste mi razodeli	A
doma?« vpraša prišlec. . / . / stran 125 . /	Andrej	mu pokaže pot do biblioteke. Odhajajoč počasi	A
oficir je slonel z resnim obrazom pri mizi.	Andrej	je zapazil to; pa šel je izpolnjevat dano povelje	A
odide počasi proti gradu. Medtem je bil stari	Andrej	prišel z razborškim vozom po svojega gospodarja	A
kolikor je mogel. . / . / stran 142 . /	Andrej	nič manj.Danes pa je z važnim dovoljenjem doktorja	A
A naposled se je morala vdati.«	Andrej,	ki je vstopil, motil je prijatelja v daljšem	A
potrebni setvi. Bil je skrajni čas za to in	Andrej	je bil že mnogokaj na svojo odgovornost naredil	A
»Pokliči mi Andreja!« reče služabniku.	Andrej	je bil kmalu tukaj. »Čujte, Andrej ,« dejal	A
Andrej je bil kmalu tukaj. »Čujte,	Andrej	,« dejal je slikar, »vi boste morali prevzeti	A
da se pripravite na daljše samogospodstvo.«	Andrej	je povesil glavo; prišlo mu je vse na misel	A
kadar pridete, star sem,« pravi žalosten. »Ne,	Andrej!	« reče oni ter stopi k njemu in ga prime za roko	A
vedno, šele ko ga Rogulin vpraša: »Hočete li,	Andrej?	« dejal je tiho: »Naj bo, akoravno bi vas rajši	A
katero mu je, to se ve, da le površno, razjasnil	Andrej,	stavila je neko nevidljivo mejo med njim in	A
prileze po stopnicah na dvorišče. A vse drugače	Andrej!	Čut, da sta oba, teta Urša in on, kar nekako	A
tu neoporekljivo pravico do kota in živeža,	Andrej	pa darilo sto goldinarjev, katero mu je izgovoril	A
ta je zrastla teti Urši prav živo v srce.	Andrej	je štel menda osem let, ko je babica prinesla	A
ko spravljata žito v spodnji kozolec, poneha	Andrej,	ki vklada snope, ter sede na »hlapca«, visečega	A
vzela? Saj oče ne bodo hudi, kaj misliš?« reče	Andrej,	še vedno na hlapcu sedeč. »Pa povprašaj!« zasmeje	A
Rekši, pomoli mu snop in vsa rdeča je v lica.	Andrej	se zravna na hlapcu in nobeden ne govori več	A
Tine domov, sede že ‒ oče Peter, gospodinja,	Andrej	in ostala družina v kotu sobe krog mize, ki	A
Tine molči in sede na drugi konec sobe za peč.	Andrej	in hlapec, ki ga še premore sedanji gospodar	A
stol, raz katerega je bila odskočila dekla,	Andrej	pa seže pod klop po sekiro, nasajeno na dolgo	A
Andreja kažoč: »Tegale!« . / . / stran 24 . /	Andrej	dvigne sekiro in zakriči: »Prostora mi dajte	A
dajte!« Možaki se umaknejo na desno in levo in	Andrej	bi imel prosto pot ven v vežo in iz hiše; a	A
Beži ‒ v vojake me love! Beži v stran!« kriči	Andrej.	»Tebe?	A
stoji za mizo in upira tresoči se roki obnjo.	Andrej	se obrne proti očetu, za eno roko ga drži dekle	A
občinski možje! Lopovi, zavratni lopovi ste!« tuli	Andrej	in se zvija na senu, ki so ga vrgli na lestvenik	A
sestra, tudi že priletna, pri gospodinjstvu, sin	Andrej	pa je obiskoval že višje šole v Ljubljani.	A
Sedaj je bilo treba hraniti, zlasti ko je sin	Andrej,	učeč se v Ljubljani, tudi več potreboval in	A
kaj bo dalje s sinom. Dvojil sicer ni, da bo	Andrej	‒ gospod, kakor si ga je mislil vedno, namreč	A
Gotarda ni ugledal med prišleci. Pravi sin njegov	Andrej,	mlad, šibek dijak, bil je tudi tu in pohajal	A
Žige Zoisa vestni, za blagost Bohinja vneti	Andrej	Koller.Ta bistri in preudarni mož je v naprednem	A
in tedaj malone vsegamogočen v tej deželici.	Andrej	Koller je bil majhne postave in rekli so mu	A
Kóljarček. Redne šole takrat ni bilo v Bohinju.	Andrej	Koller je pridobil za svojo deco zasebnega učitelja	A
zajci pred lovcem... Kje pa so tvoji tovariši,	Andrej,	Vinko in Davorin?« »Takoj ko so kmetje	A
svoje dejanje. Sklenili smo, da se ustavi Knezov	Andrej	blizu tistih štiri sto mož, ki so še na mestu	A
pri mrliču, da je to sramotna razvada. Sosed	Andrej	me sliši in pravi: »Gospod, zakaj?Vidite, kadar	A
Popijte ga vsaj eno kupico, če ne več. Boter	Andrej	govori resnico; mi bi radi z vinom samo dobrim	A
Lojzka nič več z vinom; moj polič popije boter	Andrej.	Oči se mi obračajo na igralce.	A
ovoljstvom. K Česnu sta dohajala včasih tudi župnik	Andrej	Bohinc in njegov kaplan.Bila sta oba jako izobražena	A
rodoljubov med njegovimi vrstniki ni bilo mnogo:	Andrej	Smole, doktor Orel, Čop so bili »rari nantes	A
prekleti vol toliko vreden, da bosta Pepe in	Andrej	čepela vse dni, Julče pa bo pestoval roko.Krompir	A
Oblečena je bila v novo sivo krilo. Komandir	Andrej	je pogledal vse novince in novinke.Mehanično	A
obvlada strojepisje in računanje. Komandir	Andrej	jo je pogledal in ji odvrnil: »Prav, prav, Marička	A
bolj zazrla v ožgani obraz komandirja Andreja.	Andrej	še nikoli ni slišal kaj je to desetprstni sistem	A
četna administratorka Tončka, ko ji je komandir	Andrej	povedal, da bo šla v saniteto in da naj v treh	A
sem ti in to se bo zgodilo,« ji je mirno rekel	Andrej.	Tončka je pogledala še bolj, ko je videla, da	A
na stroj, vzamejo v višje štabe.« Komandir	Andrej	se je čudil, kako spretno Marička piše.»Z njo	A
govoril. Zvečer pa je Tončka rekla Andreju: »	Andrej,	ali bova še kdaj spala skupaj, zdaj ko ne bom	A
Zunaj so ji solze prišle v oči in je zastokala.	Andrej	pa je mrmral: »Ta ima jezik.Dvakrat sem spal	A
njej, pa bi me že rada komandirala!« Komandir	Andrej	se je usedel poleg Maričke in ji narekoval poročilo	A
okrog nje je dišalo po kolonjski vodi, katere	Andrej	že leta ni videl.Do zdaj je šel mimo deklet	A
sta se vrnila v četo. . /\ .. stran 164 . \/	Andrej	od sreče vso noč ni mogel zaspati.Prvič je občutil	A
Polde vtepe v glavo. Vedeli so tudi, da ima	Andrej	Maričko rad.Po sestanku je Andrej zdrvel v četo	A
tudi, da ima Andrej Maričko rad. Po sestanku je	Andrej	zdrvel v četo.Ker se je znočilo, je kar med	A
četi. Vso noč sta hodila Marička in komandir	Andrej	po okolici in se poljubljala.Ko je sonce pokukalo	A
Ko je sonce pokukalo izza daljnih gora, je	Andrej	postal žalosten.Povedal ji je, da bo šla v bataljon	A
prihajali k njej v sobo, da so se od nje poslovili.	Andrej	je molčal.Le pred odhodom ji je rekel: »Marička	A
poljubljati. Bolj sladko kot Polde in bolj sladko kot	Andrej.	Polde govori slabo o Ivanu, ker mu zavida.	A
zagledali na oknu in ji pomežikovali. Samo	Andrej	se je obrnil v stran.Marička je stala pred ogledalom	A
je snažna, je vsem napoti, to mi je rekel že	Andrej.	No, če ti praviš drugače, te bom pač poslušala	A
Polde je pogledal po komandirjih.	Andrej	se je nasmehnil in rekel: »Zmerom se govori	A
partizanka, ker so te oblekli v hlače,« se je pošalil	Andrej.	Vstala je, pozdravila in vprašala Poldeta:	A
Pogledal je po sobi.	Andrej	mu je nalil žganja. »Je kaj novega?« je vprašal	A
tisti trije podoficirji za brigado.« Komandir	Andrej	je prišel prosit, da bi smel popoldne obiskati	A
ostala. Tako lepo je bilo,« je otožno rekel	Andrej.	»Gotovo si se Poldetu kaj zamerila, ker se ni	A
Naslonila se je na Andreja in mu šepnila: »	Andrej,	ti si dober človek.Ne bom te pozabila.«	A
in srečna. Pred odhodom ga je še vprašala: »	Andrej,	kaj misliš o Ivanu Srebretu?« Andrej se je zresnil	A
vprašala: »Andrej, kaj misliš o Ivanu Srebretu?«	Andrej	se je zresnil in zamolklo rekel: »Nič ne bom	A
Še enkrat sta se poljubila. Nato je	Andrej	stopil v hišo in povedal, da je z njim prišla	A
razkrinkati in ponižati. Zavedala se je, da jo ima	Andrej	zelo rad, da je ne bo pustil kar tjavdan v brigadi	A
besede. Potem je opazila, da sta se Marička in	Andrej	ustavila.Gledala sta drug drugemu v obraz in	A
jeze. Stiskala je bombo v roki in ječala: »Oh,	Andrej,	kakšen si.«Ko se je umirila, se je krčevito	A
partizanskem življenju je samo dvakrat pri njej vasoval	Andrej.	Drugi se je nihče ni dotaknil.	A
dotaknil. Tončka je bila prepričana, da jo bo	Andrej	po vojni vzel za ženo.Kolikokrat mubudimpešta	A
ga je v oči in osorno spregovorila: »Tovariš	Andrej.	V brigado bi šla.	A
naših krajev ima za mene sporočilo od domačih.«	Andrej	ji je dovolil.Ko je odšla, jo je poklical nazaj	A
bomo prišli, če bomo nadzorovali borce, kot sta	Andrej	in Polde.Zdaj ni več leto 1942 in tudi več življenja	A
nje in njenega obrekovanja. »Piši mi, dragi	Andrej.	V brigadi se čutim osamljeno in zapuščeno.	A
napisala na stroj pismo Andreju. »Ljubi moj	Andrej.	Zopet bom potovala.	A
figo in jezik. Drugo jutro se je komandir	Andrej	vrnil iz doline, kjer so razdirali progo.Vso	A
Usedla se je. »Tončka,« ji je proseče rekel	Andrej,	»vedno sva bila dobra tovariša.« »Da, da, bila	A
»Hm, več kot tovariša,« je šepnila Tončka.	Andrej	je vstal in ji rekel: »Krivice, ki jo delaš	A
Tončka je zajokala. »	Andrej,	Andrej, kdo ti je srajce pral, cigarete dajal	A
Tončka je zajokala. »Andrej,	Andrej,	kdo ti je srajce pral, cigarete dajal in žganje	A
v strmino proti štabu bataljona. Komandir	Andrej	je naročil, naj gredo borci spat.Sam se je pa	A
dne je prisopel ključar iz Police, Rihterjev	Andrej,	velik, močan kmet in skoraj dvajset let katoliški	A
se je nabralo na Antonovo,« je stokal ključar	Andrej	in predeval roke na hrbet in po žepih. »Leto	A
da je še nekaj na knjižici,« je trdil ključar	Andrej	in vrtel klobuk v roki. »Vse je tukaj popisano	A
po naši želji,« mu je hitro odvrnil Rihtarjev	Andrej.	»No, naj bo v božjem imenu, naj gre za cerkvene	A
je bil naročnik Novic tudi Potokarjev Strle	Andrej,	veliki žu pan.No, vidiš, Janez, če bi ti le	A
bi ne bili tako veljavni, ne bi bil moj ded	Andrej	veliki župan naše občine.Ti, Janez, še ne poznaš	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani