Andrej (501-600)

hrupu se dvigne tedaj rakovški gospod župnik	Andrej	Blagor s svojega sedeža.Slabosti je bil vdan	A
duhovnim prijateljem. Domači župnik, gospod	Andrej	Blagor, hodil je nemirno od enega do drugega	A
nikdo, niti glavar niti župnik pri Fari, gospod	Andrej,	ki se piše za Hudočuta in je bil nekdaj naš	A
nikar božjemu človeku! Ali ni res taka, gospod	Andrej?	« S prav milim očesom je vprašal kaplana Andreja	A
»Prav, prav, pa počivajmo!« odgovori gospod	Andrej	lahkodušno.»Časa je še dovolj.	A
borovca do borovca, in pod njim ste, gospod	Andrej,	da ne veste, kdaj ste tja prišli.«	A
« »Če bode le pel,« odgovori gospod	Andrej.	»Že poznam nebo!	A
za jutri. Izpregovoril sem: » Vidite, gospod	Andrej,	to je krasen večer in Zala je zavita v vso čarobo	A
perišče!« »Radovedni ste,« odgovori kaplan	Andrej,	»kako je bilo v Zali pred tristo ali dvesto	A
in pravično povest?« »Pripovedujte, bratec	Andrej!	« »Poslušajte torej!«	A
torej!« . / . / stran 11 . / I Kaplan gospod	Andrej	pripoveduje: »Tako čitam v starih listinah.	A
morili skrb in žalost.« Tedaj je dostavil kaplan	Andrej:	»Oddahniva se nekoliko, in natoči mi kupo rumenega	A
na tega.« »In kje je drugi?« vpraša gospod	Andrej.	»Drugi je bolj v goščavi,« odgovori lovec,	A
nalašč!« »Vse to je dobrega pomena, bratec	Andrej!	« izpregovorim zadovoljen.»Izpijva še čaši!	A
Amandu, ko so ga odnesli v Mrakovo hišo.« Kaplan	Andrej	nadaljuje: »Ko se je kanonik Amandus zopet zavedel	A
ječah!l mIn še prej se pogubim,l dostavi sin	Andrej,	mče mi s kolesom stró kosti.Pogubi pa tako ne	A
postavijo posteljo sredi prve sobe, pravi oče: m	Andrej,	zakleni duri pri čumnati, da nam to preklicano	A
preslepil ta papist z bledim svojim obrazom!l Sin	Andrej	vestno zaklene omenjene duri, nato pa zopet	A
na klopi. mNikar se ne bojte!l odgovori brat	Andrej,	mpoznam rane! Grajski gospod bo v jutru tako	A
in na gorko. . / . / stran 48 . / Luka in	Andrej,	vstanita in storita, kar ukažem!Morda pa greš	A
ganeva s prstom,l odrežeta se sinova Luka in	Andrej;	msaj vas je babnic že toliko, da lahko samé	A
Tako vam je,« dostavil je gospod.	Andrej	»o sebi ne govorim ‒ ljubezen v pogubo, in toga	A
ali bi verjel vse to, kar pripoveduje gospod	Andrej.	Gospod Andrej takrat tudi še ni zahajal v Zalo	A
vse to, kar pripoveduje gospod Andrej. Gospod	Andrej	takrat tudi še ni zahajal v Zalo in sedaj vprašam	A
Skale vzkipeti, ali pomiril je prepir gospod	Andrej:	»Ne prepirajta se, nego molčita!Dobro!	A
nikdar dobro ne strelja!« »Oho!« ugovarja kaplan	Andrej,	»ali morda že nisem lani ustrelil prvega, ki	A
zraven in videl ga tudi nisem!« »Sedaj, bratec	Andrej,	« vtaknem se jaz v precèj živahni razgovor,	A
prav res, zelo me je razžalil!« pritrdi kaplan	Andrej.	»Zato menim, da mu gre nekaj kazni!«	A
rajši!« »Kazen mora biti,« odgovori gospod	Andrej,	»in ker se je Jernač kazal nekam takega, kakor	A
jo vabi petelin na veji!« »Če ustreli gospod	Andrej	petelina,« odgovori Jernač porogljivo, »pa vam	A
hipu počilo na óni strani Zale, kjer je gospod	Andrej	lazil za svojim petelinom ... Jako potrta ostaviva	A
čemerno, »in za mašo bi plačal, če bi ga gospod	Andrej	ne imel.Ali se bo ustil in ves dan ga bomo morali	A
in ves dan ga bomo morali poslušati!« Gospod	Andrej	je bil na mahu tik ognja na široko razložil	A
zadovoljni,« izpregovorim jaz, »in če ima gospod	Andrej	petelina, tedaj vemo vsi, da slepa kura časih	A
Sedaj pa se okrepčajmo, nato pa nam gospod	Andrej	povej, kako je bilo končno s kanonikom Amandom	A
je pametna beseda!« »Pametna,« potrdi gospod	Andrej,	»in tako bodi!« Okrepčali smo se ter si zopet	A
sploh navada pri lovcih. Nato povzame gospod	Andrej:	»Kanonik Amand je ubežal pred ljubeznijo, ker	A
pa bodi. Lepo povest nam je povedal gospod	Andrej.	Če vam bode moja všeč, ne vem, pa me tudi malo	A
veste, kakšen je konec. Davi je prišel gospod	Andrej	in je ustrelil petelina z veje in mu vzel življenje	A
poslušale ónega, ki ga je danes kresnil gospod	Andrej.	Taka je, in kdor pravi, da je drugače, ta laže	A
tem pa ostanem. Saj vsi veste ‒ morda gospod	Andrej	ne ‒ drugi pa vsi veste, da sem imel z Zalesnikovo	A
Nepoštenega ni bilo nič, ali še danes ‒ gospod	Andrej,	nikar ne zamerite, da kolnem ‒ pravim: vrag	A
peta. In ko sem stal na onem hribčku ‒ gospod	Andrej	že ve, ker je tam mimo že često hodil s svetim	A
skriva v robovih. To so lepi kraji, in gospod	Andrej	se gotovo še spominjate, kako grdo je rjul srnjak	A
stran 88 . / Pa vse, kakor se spodobi, gospod	Andrej,	ker takrat sem bil mlad, pa dober človek.In	A
‒ Nato ga vpraša gospod	Andrej:	»Zakaj je ne vzameš, Jernač, sedaj ko je vdova	A
legli smo vsi brez izjeme in zaspali. Gospod	Andrej	je legel tako, da je imel, če je v polspanju	A
posedli okrog njega. »In sedaj?« vpraša kaplan	Andrej.	»Naj kdo reče katero!« izpregovorim jaz.	A
« »Kaj pa z onim v Ameriki,« vpraša gospod	Andrej;	»ali si dobil kaj poročil o njem?« »V Lučinah	A
pohvalili Tinčeta in njega povest. In gospod	Andrej	je dejal: »Dobro, Tine, tvoja zasluga je večja	A
grlom gonil svoje statve, motite se. Gospod	Andrej	si je ravnokar privoščil kupico rdeče kapljice	A
»Piti boš moral počasi,« se zasmeje gospod	Andrej,	»ker nam zaloga že pohaja.Tudi ni pošteno, da	A
lahko rečem, da vi vsi, kar vas je tu ‒ gospod	Andrej	bodi izvzet ‒ niti ne veste, kaj je molitev	A
zadosti!« je zavidnež zasmehoval. »Drži se, o	Andrej,	ne daj se!« »Pa če bi se pribil, bo odletel	A
dokler sem jaz živ in dokler je moj starejši sin	Andrej	živ: kajža za hišo z jablani, z orehi in drugim	A
skozi dvesto let ni dal deželi miru ne pokoja.	Andrej	Turjaški, žlahtnik stare rodovine, bil je tisti	A
ogibal, prijeli smo ga. Zdaj pa trdi hlapec	Andrej,	ki je bil prej v gradu na Kozjaku, da ga je	A
SLOVENCA ALI ČRTICE IZ MOJEGA ŽIVLJENJA SPISAL	ANDREJ	PAJK, BIVŠI AVSTRIJSKI IN FRANCOSKI VOJŠČAK	A
ni nobene druge palice ‒ se je dejalo ‒ sam	Andrej	Pajk feldvebelj jo ima, pa je na prodaj ne dá	A
dva polka sta proč! . / . / stran 41 . / IX	ANDREJ	PAJK V OGNJU PRI BORISOVU.BEG.	A
za letom in takóv . / . / stran 11 . / je bil	Andrej	še, ko smo ga videli na starega leta dan, vračajočega	A
ljubezni. . / . / stran 97 . / »Kaj bo rekel	Andrej?	In jaz ga ljubim nad vse!	A
»Oh, pustite to!	Andrej,	obljubite mi, da pustite vso stvar!« »Katero	A
joka, pol smeha, naslonila na njegovo ramo. »	Andrej!	« šepnila je polglasno. On se ni mogel več ustavljati	A
ki je klical posle k večerji. »Hvala ti,	Andrej!	Lahko noč!«	A
»No, le čitajte! Novi naš sodnik je	Andrej	Vrbanoj.V zadnjem telegramu se bere tako.«	A
zarjavelo železo - pa, pustimo, pustimo - morda pove	Andrej	sam kdaj nekoliko več o tem.Ali to vam rečem	A
listu, da je novim sodnikom v Groblje imenovan	Andrej	Vrbanoj! II	A
cvetice. »Hoho, to je zato, ker Sivčka goniš,	Andrej!	« zasmeje se Pavel. »Da, da,« pohiti	A
pristaviti še nekaj. A bilo ji ni več mogoče, zakaj -	Andrej	Vrbanoj je stal poleg naju. ‚Haha!‘	A
zaljubljen - potem pa nikdar več tako.« »In	Andrej?	« »Ne vem!	A
vedel, da -« »niso namenjeni meni!« pristavi	Andrej.	»Prislužite si jih, prislužite!« reče	A
nekaj!« Zasmejali so se vsi trije; Pavel in	Andrej	sta vzela oba zaeno kozarec v roke in izpila	A
jo vendar že poznaš toliko časa!« zavrne ga	Andrej.	»Saj si lahko premislim!«	A
štirimi stenami prestane - morda že takoj!	Andrej	brez dvojbe še avanzira; svetovalec bode, morda	A
siloviteje edinemu poslušalcu. »Molči!« velel je	Andrej	in se malone plaho ozrl proti glasni družbi	A
»Milostiva gospa - kje pa ste?	Andrej,	kje pa imaš gospo?« zakliče na glas.Bil je adjunkt	A
živela!« in ves divji zbor zapoje za njim. »No,	Andrej,	ali ne bodeš trčil?« vzklikne notar Valentin	A
se ozrla v družbo, ki je obstopila soproga.	Andrej	je trkal in pil. Skoro je bilo po velikansk	A
pisarno. S tem je bil tudi razgovor končan;	Andrej	je zaprl duri za seboj, Anka pa je jela pospravljati	A
znal; do sedaj je bil še vedno slep za to -	Andrej	Vrbanoj. Časih se je celo zgodilo, da	A
vzame akt in odhaja. »Počakajte!« vzklikne	Andrej	za njim, »ono - ono Kračevo Ančko tudi lahko	A
stričevem času v Razboru; med temi je bil prvi stari	Andrej,	nekakov nadzornik. Po umrlem stricu do sedaj	A
/ stran 32 . / Med služabniki mu je stari	Andrej	zaradi tega najbolj pogodu bil, ker je ostal	A
reče: »Malo ste mi še povedali o mojem stricu,	Andrej.	« »Kaj bi povedal?« odgovori stari.	A
»Malo vem o tem, gospod,« izvija se zopet	Andrej.	»Koliko časa ste že na Razboru?« vpraša Rogulin	A
onega majhnega možička; gotovo ga poznaš.«	Andrej	je bil pri baronovih besedah pozoren postal	A
opravil.« Ko je bil Rogulin zopet sam, pristopi	Andrej	in pravi skrivnostno: »Na Žerinje, gospod, nikar	A
navzlic temu je vstal in odgovoril: »Jaz ne vem,	Andrej,	kako vam je mogoče imeti tako ostro sodbo, ki	A
sicer si ne bi mogel tolmačiti vaših besed.«	Andrej	je bil tudi vstal in prijel svoj klobuk.Obraz	A
36 . / To Rogulin vidi in reče smeje se: »	Andrej,	vi ste občutljivi, ne zamerite mi, vendar vsak	A
kinčale razne kote. Gospodarstvo je vodil	Andrej,	na videz sicer po ukazih in naredbah mladega	A
odšel že zgodaj od doma in, kakor je menil stari	Andrej,	ki je oficirju to povedal, brzo kam v bližnje	A
pripravljena. Prijatelja odideta in, ker je stari	Andrej,	ki je bil tako rekoč oskrbnik v gradu, z njima	A
stran 119 . / XIX Drugega dne je imel stari	Andrej	s svojimi delavci na velikem razborškem travniku	A
dejati, kajti tobakovega dima ni bilo videti.	Andrej	se je na pol obrnil k njemu. »Pozna je; pa bode	A
nas, bode se vsaj sušila hitreje,« odgovarja	Andrej.	»Sušila se pa bode, sušila!« pravi gospod Mejač	A
njegovega ravnanja lahko vsak, kdor ga je poznal.	Andrej,	ki je bil vsem ljudem nasproti navadno oduren	A
kako se je vina napil. . / . / stran 121 . /	Andrej	je bil pri besedi »poroka« močno pozoren postal	A
reče z resnim glasom. »Joj, ničesar ne veste,	Andrej?	Vsi že govore!« pravi nepoboljšljivec.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani