čut (101-200)

je strah življenja, ker je imel nenavadno fin	čut	za njegovo smešno stran. Nič ni mislil na	A
oni dan Šilo takó prekosil, vstal mu je v srcu	čut,	ki ni bil jeza in tudi ne mržnja do svojega	A
oči so se mu osolzile. Morda je prihajal ta	čut	velike, tihe žalosti tam od gozda, ki se je	A
je sam, da je tako malo vznemirjen, a tisti	čut	zmagoslavne ljubezni, ki je trepetal neprestano	A
takrat njegovo srce polno, se je porajal neznosen	čut.	Zdelo se mu je, da mu nos raste, raste neprestano	A
proti samostanski cerkvi ... obšel jo je poseben	čut,	poln brezskrbnega razkošja in vesele mladosti	A
smela imeti take polti. Obšel me je celo nekak	čut,	kakor da bi me bila presleparila - kakor da	A
se je spremenila v grenak, neizmerno bolesten	čut.	Nikoli mi ni bilo tako težko pri srcu.	A
grozovitejše stvari od pričakovanja. Ta neznosni	čut	ovlada človeka tako popolnoma, da nima več smisla	A
In ker vržejo od sebe vsak komaj prerojeni	čut,	vsako še nago in zaspano misel, ne ostane njim	A
prestopil prag dvorane, me je obšel tisti grenki	čut,	ki obide prosilca, predno potrka na vrata.Podoben	A
ničevnosti jaz sam, ničeven del ničevnosti ... Ta	čut	mi je ležal na prsih kakor môra, in kadar sem	A
ko je vzela v roko nož, jo je obšel živinski	čut;	segala je z ostrino do grla ter rezala z ostudnim	A
samo in zelo nejasno ga je obšel časih mrzel	čut,	kot da čaka tam v daljavi, bogve kje, nekaj	A
stran 60 . / Kadar ga je obšel ta zoprni	čut,	se je domislil Bajta, njegove tihe sreče.”Mirno	A
je zgenilo v prsih, obšel jo je težák, zoprn	čut	in hitela je v mračno predmestje, da bi odpodila	A
spoznam, da še ni bilo dozorelo v meni; in ta	čut	je zelo neprijeten.« »No, kaj nameravaš	A
Kar mi je v mislih, v srcu, je šele nerazločen	čut,	nekaj nejasnega, ampak groznega, okrutnega...	A
mojem srcu, v mojih mislih, je šele nerazločen	čut...	nekaj groznega, okrutnega... posebna vrsta bolesti	A
ilharmonični koncert. Gospod Nedved pa je imel deveti	čut	za to, kaj bo komu všeč, in je zaprosil nas	A
ljubezen do naše prekrasne domovine in lepi	čut,	ki ga gojimo v svojih srcih do planinstva.Domovina	A
pod košate bukve in temne smreke. Obdal ga je	čut	samote in skoro strah ga je bilo. Da bi si dajal	A
odločim, dobro preudarim.« »Naša misel, in naš	čut	nas večkrat motita.« »Kaj sem otodile	A
odpuščanja, če bi se ne bila odločno oglasila	čut	in ponos moške časti. »O, vseh devet večnih	A
strahota pred seboj je ni obšla Ko upala je še, bil	čut	mehák. Ne upa več, zdaj duh je v njej krepak	A
Ali krivo bi bil sodil in površno. Ne kaže se	čut	pri vseh ljudeh enako. Ljuba rokovnjačeva!	A
usoda. Poleg tega pa sta se oglašala v njem	čut	in bridka misel, da on tukaj ni brat, nego mož	A
položi puško ob sebi in obide ga neki neznan	čut	sreče in zadovoljnosti.Saj je bilo vse okrog	A
svojim obnašanjem proti njemu sama zbujala to	čut?	Morda je iz mojega vedenja več posnel, kakor	A
ga je baš danes imel, in obide ga neprijetni	čut,	ki ga imamo, kadar v spominu sami s svojim vedenjem	A
in ne poznajo in ne vedó, kako človeka teži	čut,	da je na druge navezan, da se za tujo mizo useda	A
naravni, vednostno dovolj izobraženi razum in	čut.	V tej razmišljenosti je bil Lovre Kvas pozabil	A
za oblak, prešinila ga je tembolj neka čudna	čut;	rajši bi bil že v gradu ko tu s tem pol norim	A
Popolnoma se zlagam s teboj, da se mi zbuja	čut,	ali bolj prav potreba, v srcu, katere poprej	A
da me skrbi, bom li imel moči dovolj zatirati	čut,	ki bi mene in njo nesrečna storila, ako prodere	A
sebi ni tebi povedati: vsadila se mi je v srce	čut,	ki je več ko spoštovanje in prijateljstvo.	A
prešinila misel, da bi mi ona lahko vračala tisto	čut,	ki sem jo jaz čutil, pa zatiral. Nisem v tem	A
in na klopci noga mu nehoté zastane, prijetna	čut	mu vse ude spreleti, oko se zbistri in lice	A
da tudi sama misli na vas, zatiral sem vsako	čut	ljubezni.Zdaj pa, ko od nje same vem, da vam	A
spoštuje njen spomin? Koliko globokejšo, nežnejšo	čut	ima ta človek, katerega bi bil marsikak izobraženec	A
bralka, življenje je polno proze ‒ neprijetni	čut	srbenja po životu.»Bolhe,« si misli, pomaga	A
z blazno damo govoriti? Neki strahu podoben	čut	ga je vlekel od nje proč. »Čakajte, gospod,	A
sebe nego resničen, za vse življenje trajajoč	čut.	Tega, izvzemši najboljšega prijatelja svojega	A
Ivan prvič tako od blizu čul, in morda še drug	čut	spravil je tudi njega v nekako zadrego, posebno	A
jezik spoštujejo. Zahvalite usodi, da vam je ta	čut	v srce vcepila.Vendar je še ljubezen do domovine	A
nekako veselje je bilo v tej tesnobi: neugoden	čut,	katerega se pa znebiti ni želel. Lisec je sedaj	A
je zavest, da nas kdo rad ima, tako prijeten	čut	in dober človek je hvaležen za vsako ljubezen	A
rekla si mi. Jaz sem zatajil se sam in človeško	čut	v sebi, da sem tvojo željo spolnil.Prišel sem	A
kako morejo nekateri ljudje tako zatajiti vsako	čut	ljubezni do bližnjega in strah pred božjim maščevanjem	A
katerim dobri ljudje natvezajo, da imajo posebno	čut	ločiti lepo od manj lepega, spotikale bi se	A
ravno narobe. Sramežljivost je najmočnejša	čut	v ženski, pa tudi ena najlepših in najboljših	A
Pozabi vse reve in nadlege in neka sladka	čut	prostosti ga obide, ko pod seboj zagleda zeleni	A
začela ‒ od jeze in samousmiljenja. Poslednji	čut	je, slišali smo, posebno pri prenežno in ljubeznivo	A
čutil v sebi vzdigovati se nenaraven, bridek	čut,	ki ni bil s četrto zapovedjo v nikaki pravilni	A
srca. Spoštovanje materine besede naj ukroti	čut,	zaduši klic ljubezni! Še enkrat potrka	A
dan kaj se je zgodilo. Poskočil je in prvi	čut	je bilo veselje, radost.Saj je bil ta dogodek	A
Ozre se in zagleda ‒ graničarja Peča. Čuden	čut	jo spreleti.Vedela je, da hodi za njo, a vedela	A
dasiravno si je skušal mnogokrat sam utajiti ta	čut,	tlelo mu je vendar nekaj v dnu srca, nekaj,	A
knjigo. A danes na poti se ga je lotil oni	čut	z dvojno silo, in čud no, danes se ga ni branil	A
je, da ji bode očetov upor le še utrjeval ta	čut.	Umel je tudi takoj, da ga hoče pri ribnjaku pričakova	A
je pri tej besedi tudi polastil čuden, sladak	čut.	Z gradiča je zapel zvonec, ki je klical posle	A
izpregovorila sicer, a njega se je polastil	čut,	kakor bi se ž njo ne mogel sukati v onem lahkem	A
bavil nikdar in zdaj se ga je ostro polastil	čut,	da mu guvernanta rase čez glavo, ne s svojim	A
In vendar se je doktorja polastil neprijeten	čut,	tako blizu, kakor bi bil v ledenici.Streslo	A
ponavljal je mehanično za njo. Polastil se ga je	čut,	da se potaplja. »Tudi vi ne?« vprašal je čez	A
dovtipi. Hrasta se je polastil nakrat isti	čut,	kakor prej gori vrhu holma, ko je Ilovsko spomnil	A
In čudno!	Čut,	da je razžaljena, vzbudil se ji je, pa prodreti	A
vedel ni, kam meri Elza, toda polastil se ga je	čut,	da mu nekaj preti. Vstal je ter s svojo paličico	A
svetopisemskih razlaganj ‒ povej mi, kako ti sodiš ta	čut	po ‒ svoje, iz svojega prepričanja, recimo,	A
je silno čudil, a vendar ga je obhajal nekak	čut	zadoščenja, tihega, a rastočega veselja. »Zakaj	A
kozarcem. Tega se je polastil neznan, neprijeten	čut.	»Kaj hočeš tu?«	A
kajti danes sta vedela dovolj ‒ ena misel, en	čut	polnil jima je duši. Pred gradom se je poslovil	A
teta Mara, nego Olga. Nekov sladak, srečen	čut	ga je prešinil, a obenem silen nemir: »Zakaj	A
sam poginiti. Tako strasten je postajal ta	čut	v njem, da se slikar Olge in svoje brezupne	A
govornika, izrazil se je v njem nekov mehak	čut,	ki mu je podajal čaroven kras. »In zakaj nečete	A
v koliko srcih se prebudi nakrat ta čarobni	čut,	ki ima moč v sebi, naraščati in ukoreniniti	A
nekajkrat je zadonel iz njegovih besed nekov mehak	čut,	pa le za trenutek.Po zadnjih besedah se je počasi	A
o ničemer drugem nego o njej in da mi je ta	čut	tako svet kakor nič drugega na vsej zemlji,	A
Za veselje in žalost, za naš najskrivnejši	čut	ima poet besedo in kako lépo!Kdo mu je pač to	A
igračo. Prevaril se je bil bridko mladi mož, pa	čut	nespoštovanja do nje, kateri mu je od onega	A
namesto ženskega sovraštva obšel ga je nekov miren	čut,	ki mu je vselej pri tej podobi silil v srce	A
/ stran 153 . / To je bila ista misel, in	čut,	da stoji tu pred rešitvijo one zastavice, ga	A
je tiho slikar, prebravši te kratke besede;	čut	pomilovanja premagal je lastno njegovo zadovoljnost	A
pa moral sem ga storiti. V srcu hranim gorek	čut	za tujo nesrečo in zato, kontesa, težko izpolnjujem	A
vzdihljaj ji je skipel iz prsi. Rogulina je	čut	premagal. »Kontesa!« vzkliknil je z gorkim sočutjem	A
njegovih besedah je zadonel po tihem nekov grenak	čut.	Starka ga je opazila.	A
gor in dol stopaje naš poet in nekakov čuden	čut	se ga polasti, kakor da se trivialne primere	A
sreče polne ure vsega tedna ‒ koncem ta grozni	čut,	da se v bolesti ‒ v silah neznosnih zvija nam	A
skoro kot sorodnika. Ta morda nerazumljivi	čut	opazujemo na Kranjskem lahko še dandanes, ko	A
otroke s primernimi dotami. Na videz je ta	čut	neumljiv, a v resnici ni nič drugega kot izraz	A
A vse drugače Andrej!	Čut,	da sta oba, teta Urša in on, kar nekako prislonjena	A
prvi in jako osorno sodnik. Nekov notranji	čut	mu je dejal, da se tu vrši kaj posebnega. »I	A
naprejpostavljenimi, da je v sebi zatajil prirodni	čut	človeških pravic in se tako očitno kakor podlo	A
dekla, ampak gruntarica. Hlapci so ji ubili	čut	sramežljivosti, vso svojo vzgojo je črpala v	A
razpasel do bolesti. Vsak glas vesti, vsak človeški	čut	usmiljenja je udušila.Videla je samo eno rešnjo	A
strast, ki ne pozna drugega kakor svojo žrtev. Ta	čut	pa je kakor divji plamteči ogenj, ki ne ugasne	A
podoba sredi svojih sosedinj. Najblažji njen	čut	je bil razžaljen.Ona, nevesta in žena, bi naj	A
groza ter obšel neprijeten in tesen notranji	čut,	kadar koli je pogledal na berače, sedeče pri	A
napredka, v njem je zajeta vsa moralnost. Ta	čut	se zbuja, širi, ukoreninja bolj in bolj, in	A
gospodična,« odgovori ji hitro Edvin. »Tu je	čut,	globokost; tu je ogenj in strast; ta izvoljeni	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani