nova beseda iz Slovenije

čut (101-200)


je strah življenja, ker je imel nenavadno fin      čut      za njegovo smešno stran. Nič ni mislil na  A
oni dan Šilo takó prekosil, vstal mu je v srcu      čut,      ki ni bil jeza in tudi ne mržnja do svojega  A
oči so se mu osolzile. Morda je prihajal ta      čut      velike, tihe žalosti tam od gozda, ki se je  A
je sam, da je tako malo vznemirjen, a tisti      čut      zmagoslavne ljubezni, ki je trepetal neprestano  A
takrat njegovo srce polno, se je porajal neznosen      čut.     Zdelo se mu je, da mu nos raste, raste neprestano  A
proti samostanski cerkvi ... obšel jo je poseben      čut,      poln brezskrbnega razkošja in vesele mladosti  A
smela imeti take polti. Obšel me je celo nekak      čut,      kakor da bi me bila presleparila - kakor da  A
se je spremenila v grenak, neizmerno bolesten      čut.      Nikoli mi ni bilo tako težko pri srcu.   A
grozovitejše stvari od pričakovanja. Ta neznosni      čut      ovlada človeka tako popolnoma, da nima več smisla  A
In ker vržejo od sebe vsak komaj prerojeni      čut,      vsako še nago in zaspano misel, ne ostane njim  A
prestopil prag dvorane, me je obšel tisti grenki      čut,      ki obide prosilca, predno potrka na vrata.Podoben  A
ničevnosti jaz sam, ničeven del ničevnosti ... Ta      čut      mi je ležal na prsih kakor môra, in kadar sem  A
ko je vzela v roko nož, jo je obšel živinski      čut;      segala je z ostrino do grla ter rezala z ostudnim  A
samo in zelo nejasno ga je obšel časih mrzel      čut,      kot da čaka tam v daljavi, bogve kje, nekaj  A
stran 60 . / Kadar ga je obšel ta zoprni      čut,      se je domislil Bajta, njegove tihe sreče.”Mirno  A
je zgenilo v prsih, obšel jo je težák, zoprn      čut      in hitela je v mračno predmestje, da bi odpodila  A
spoznam, da še ni bilo dozorelo v meni; in ta      čut      je zelo neprijeten.« »No, kaj nameravaš  A
Kar mi je v mislih, v srcu, je šele nerazločen      čut,      nekaj nejasnega, ampak groznega, okrutnega...  A
mojem srcu, v mojih mislih, je šele nerazločen      čut...      nekaj groznega, okrutnega... posebna vrsta bolesti  A
ilharmonični koncert. Gospod Nedved pa je imel deveti      čut      za to, kaj bo komu všeč, in je zaprosil nas  A
ljubezen do naše prekrasne domovine in lepi      čut,      ki ga gojimo v svojih srcih do planinstva.Domovina  A
pod košate bukve in temne smreke. Obdal ga je      čut      samote in skoro strah ga je bilo. Da bi si dajal  A
odločim, dobro preudarim.« »Naša misel, in naš      čut      nas večkrat motita.« »Kaj sem otodile  A
odpuščanja, če bi se ne bila odločno oglasila      čut      in ponos moške časti. »O, vseh devet večnih  A
strahota pred seboj je ni obšla Ko upala je še, bil      čut      mehák. Ne upa več, zdaj duh je v njej krepak  A
Ali krivo bi bil sodil in površno. Ne kaže se      čut      pri vseh ljudeh enako. Ljuba rokovnjačeva!   A
usoda. Poleg tega pa sta se oglašala v njem      čut      in bridka misel, da on tukaj ni brat, nego mož  A
položi puško ob sebi in obide ga neki neznan      čut      sreče in zadovoljnosti.Saj je bilo vse okrog  A
svojim obnašanjem proti njemu sama zbujala to      čut?     Morda je iz mojega vedenja več posnel, kakor  A
ga je baš danes imel, in obide ga neprijetni      čut,      ki ga imamo, kadar v spominu sami s svojim vedenjem  A
in ne poznajo in ne vedó, kako človeka teži      čut,      da je na druge navezan, da se za tujo mizo useda  A
naravni, vednostno dovolj izobraženi razum in      čut.      V tej razmišljenosti je bil Lovre Kvas pozabil  A
za oblak, prešinila ga je tembolj neka čudna      čut;      rajši bi bil že v gradu ko tu s tem pol norim  A
Popolnoma se zlagam s teboj, da se mi zbuja      čut,      ali bolj prav potreba, v srcu, katere poprej  A
da me skrbi, bom li imel moči dovolj zatirati      čut,      ki bi mene in njo nesrečna storila, ako prodere  A
sebi ni tebi povedati: vsadila se mi je v srce      čut,      ki je več ko spoštovanje in prijateljstvo.   A
prešinila misel, da bi mi ona lahko vračala tisto      čut,      ki sem jo jaz čutil, pa zatiral. Nisem v tem  A
in na klopci noga mu nehoté zastane, prijetna      čut      mu vse ude spreleti, oko se zbistri in lice  A
da tudi sama misli na vas, zatiral sem vsako      čut      ljubezni.Zdaj pa, ko od nje same vem, da vam  A
spoštuje njen spomin? Koliko globokejšo, nežnejšo      čut      ima ta človek, katerega bi bil marsikak izobraženec  A
bralka, življenje je polno proze ‒ neprijetni      čut      srbenja po životu.»Bolhe,« si misli, pomaga  A
z blazno damo govoriti? Neki strahu podoben      čut      ga je vlekel od nje proč. »Čakajte, gospod,  A
sebe nego resničen, za vse življenje trajajoč      čut.     Tega, izvzemši najboljšega prijatelja svojega  A
Ivan prvič tako od blizu čul, in morda še drug      čut      spravil je tudi njega v nekako zadrego, posebno  A
jezik spoštujejo. Zahvalite usodi, da vam je ta      čut      v srce vcepila.Vendar je še ljubezen do domovine  A
nekako veselje je bilo v tej tesnobi: neugoden      čut,      katerega se pa znebiti ni želel. Lisec je sedaj  A
je zavest, da nas kdo rad ima, tako prijeten      čut      in dober človek je hvaležen za vsako ljubezen  A
rekla si mi. Jaz sem zatajil se sam in človeško      čut      v sebi, da sem tvojo željo spolnil.Prišel sem  A
kako morejo nekateri ljudje tako zatajiti vsako      čut      ljubezni do bližnjega in strah pred božjim maščevanjem  A
katerim dobri ljudje natvezajo, da imajo posebno      čut      ločiti lepo od manj lepega, spotikale bi se  A
ravno narobe. Sramežljivost je najmočnejša      čut      v ženski, pa tudi ena najlepših in najboljših  A
Pozabi vse reve in nadlege in neka sladka      čut      prostosti ga obide, ko pod seboj zagleda zeleni  A
začela ‒ od jeze in samousmiljenja. Poslednji      čut      je, slišali smo, posebno pri prenežno in ljubeznivo  A
čutil v sebi vzdigovati se nenaraven, bridek      čut,      ki ni bil s četrto zapovedjo v nikaki pravilni  A
srca. Spoštovanje materine besede naj ukroti      čut,      zaduši klic ljubezni! Še enkrat potrka  A
dan kaj se je zgodilo. Poskočil je in prvi      čut      je bilo veselje, radost.Saj je bil ta dogodek  A
Ozre se in zagleda ‒ graničarja Peča. Čuden      čut      jo spreleti.Vedela je, da hodi za njo, a vedela  A
dasiravno si je skušal mnogokrat sam utajiti ta      čut,      tlelo mu je vendar nekaj v dnu srca, nekaj,  A
knjigo. A danes na poti se ga je lotil oni      čut      z dvojno silo, in čud no, danes se ga ni branil  A
je, da ji bode očetov upor le še utrjeval ta      čut.     Umel je tudi takoj, da ga hoče pri ribnjaku pričakova  A
je pri tej besedi tudi polastil čuden, sladak      čut.      Z gradiča je zapel zvonec, ki je klical posle  A
izpregovorila sicer, a njega se je polastil      čut,      kakor bi se ž njo ne mogel sukati v onem lahkem  A
bavil nikdar in zdaj se ga je ostro polastil      čut,      da mu guvernanta rase čez glavo, ne s svojim  A
In vendar se je doktorja polastil neprijeten      čut,      tako blizu, kakor bi bil v ledenici.Streslo  A
ponavljal je mehanično za njo. Polastil se ga je      čut,      da se potaplja. »Tudi vi ne?« vprašal je čez  A
dovtipi. Hrasta se je polastil nakrat isti      čut,      kakor prej gori vrhu holma, ko je Ilovsko spomnil  A
In čudno!      Čut,      da je razžaljena, vzbudil se ji je, pa prodreti  A
vedel ni, kam meri Elza, toda polastil se ga je      čut,      da mu nekaj preti. Vstal je ter s svojo paličico  A
svetopisemskih razlaganj ‒ povej mi, kako ti sodiš ta      čut      po ‒ svoje, iz svojega prepričanja, recimo,  A
je silno čudil, a vendar ga je obhajal nekak      čut      zadoščenja, tihega, a rastočega veselja. »Zakaj  A
kozarcem. Tega se je polastil neznan, neprijeten      čut.      »Kaj hočeš tu?«  A
kajti danes sta vedela dovolj ‒ ena misel, en      čut      polnil jima je duši. Pred gradom se je poslovil  A
teta Mara, nego Olga. Nekov sladak, srečen      čut      ga je prešinil, a obenem silen nemir: »Zakaj  A
sam poginiti. Tako strasten je postajal ta      čut      v njem, da se slikar Olge in svoje brezupne  A
govornika, izrazil se je v njem nekov mehak      čut,      ki mu je podajal čaroven kras. »In zakaj nečete  A
v koliko srcih se prebudi nakrat ta čarobni      čut,      ki ima moč v sebi, naraščati in ukoreniniti  A
nekajkrat je zadonel iz njegovih besed nekov mehak      čut,      pa le za trenutek.Po zadnjih besedah se je počasi  A
o ničemer drugem nego o njej in da mi je ta      čut      tako svet kakor nič drugega na vsej zemlji,  A
Za veselje in žalost, za naš najskrivnejši      čut      ima poet besedo in kako lépo!Kdo mu je pač to  A
igračo. Prevaril se je bil bridko mladi mož, pa      čut      nespoštovanja do nje, kateri mu je od onega  A
namesto ženskega sovraštva obšel ga je nekov miren      čut,      ki mu je vselej pri tej podobi silil v srce  A
/ stran 153 . / To je bila ista misel, in      čut,      da stoji tu pred rešitvijo one zastavice, ga  A
je tiho slikar, prebravši te kratke besede;      čut      pomilovanja premagal je lastno njegovo zadovoljnost  A
pa moral sem ga storiti. V srcu hranim gorek      čut      za tujo nesrečo in zato, kontesa, težko izpolnjujem  A
vzdihljaj ji je skipel iz prsi. Rogulina je      čut      premagal. »Kontesa!« vzkliknil je z gorkim sočutjem  A
njegovih besedah je zadonel po tihem nekov grenak      čut.      Starka ga je opazila.   A
gor in dol stopaje naš poet in nekakov čuden      čut      se ga polasti, kakor da se trivialne primere  A
sreče polne ure vsega tedna ‒ koncem ta grozni      čut,      da se v bolesti ‒ v silah neznosnih zvija nam  A
skoro kot sorodnika. Ta morda nerazumljivi      čut      opazujemo na Kranjskem lahko še dandanes, ko  A
otroke s primernimi dotami. Na videz je ta      čut      neumljiv, a v resnici ni nič drugega kot izraz  A
A vse drugače Andrej!      Čut,      da sta oba, teta Urša in on, kar nekako prislonjena  A
prvi in jako osorno sodnik. Nekov notranji      čut      mu je dejal, da se tu vrši kaj posebnega. »I  A
naprejpostavljenimi, da je v sebi zatajil prirodni      čut      človeških pravic in se tako očitno kakor podlo  A
dekla, ampak gruntarica. Hlapci so ji ubili      čut      sramežljivosti, vso svojo vzgojo je črpala v  A
razpasel do bolesti. Vsak glas vesti, vsak človeški      čut      usmiljenja je udušila.Videla je samo eno rešnjo  A
strast, ki ne pozna drugega kakor svojo žrtev. Ta      čut      pa je kakor divji plamteči ogenj, ki ne ugasne  A
podoba sredi svojih sosedinj. Najblažji njen      čut      je bil razžaljen.Ona, nevesta in žena, bi naj  A
groza ter obšel neprijeten in tesen notranji      čut,      kadar koli je pogledal na berače, sedeče pri  A
napredka, v njem je zajeta vsa moralnost. Ta      čut      se zbuja, širi, ukoreninja bolj in bolj, in  A
gospodična,« odgovori ji hitro Edvin. »Tu je      čut,      globokost; tu je ogenj in strast; ta izvoljeni  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA