ZID (401-500)

kot kraj duri in se naslonil ob	zid.	”Zadremal bom, pa bo minilo	A
samo še mesečina je sijala v sivi	zid.	V oknu se je prikazal črnec, upognil	A
videla, ko je plezal ponoči čez	zid.	Oči je imel kakor oglje in dvakrat	A
zaškripala vrata v noč in so butila ob	zid;	luč neba je ugasnila.	A
pokusil vino, nató se je naslonil ob	zid	ter se zagledal v strop.Iz njegovih	A
v ljudi, zadeval se z ramo ob	zid,	smejal se in vzdihoval ... in čisto	A
ko sam ne ve! Kriči, bije ob	zid,	tepta z nogami - ali zid je močan	A
bije ob zid, tepta z nogami - ali	zid	je močan, molči, smehlja se in	A
učitelja Šviligoja, se je stisnil ob	zid,	ob plot in je urno mežikal, da	A
pogledal skozi okno na nasprotni	zid	in opazoval senco, ki se je plazila	A
Razgled moj je bil siv, razglodan	zid.	V zli volji, v potrtosti in črnih	A
ušes. Nato se je oprl z roko ob	zid,	stopil oprezno ter izginil zibaje	A
Med učitelji in učenci je višji	zid	in daljši most, nego med Vatikanom	A
vzdignil mu glavo ter jo naslonil ob	zid,	sem mu videl razločno v obraz	A
Nalašč sem bil dal zabíti žeblje v	zid	in tudi vrví, jako močne vrví	A
izpila kavo, naslonila se je ob	zid	in je oprla lice ob dlan.	A
slučajno vdolbena v sivi, razpadajoči	zid.	V pritličju se pride na levi strani	A
oddahnil, naslonil se malo ob	zid...	Ni ga mogoče dohiteti in če bi	A
je visela razgrnjena rjuha, ob	zid	je bila prislonjena slamnica.	A
vpričo vseh ljudi naslonim ob	zid	...Danes so mi vsi po vrsti kar	A
pod nogami in naslonil se je ob	zid.	Tam je stala Tinica in mlad fant	A
Pred durmi ga je prislonil ob	zid	ter se je vrnil.Položil je Olgi	A
kaminu, roké na kolenih in glavo na	zid	naslonjeno.Obrvi so se zraščale	A
je spreletelo; oprl sem se ob	zid,	kajti zazibalo se mi je bilo pred	A
tako sem hodila. Stopim in tudi	zid	stopi na stran, kakor da bi se	A
odgovor ura v sosednjem stanovanju;	zid	je bil tenak in slišali so čisto	A
hotel vzdigniti, treščiti jo ob	zid;	strgal ji je ruto z glave, v lice	A
greš, Ana?« Stisnila se je ob	zid,	široko so gledale oči, ali videle	A
hladno vežo in sem se naslonil ob	zid.	Z drobnim, drobnim kladevcem mi	A
črnim prahom posuto. Legel je pod	zid	in gledal v nebo.Sivi oblaki so	A
vzdramil; splezal je čez nizki	zid	na cesto, pa je občutil, da je	A
neokreten. ”Nekoč bi bil preskočil ta	zid,	kakor razor na polju -- zdaj plezam	A
vrgli molke na cesto, obrnili so v	zid	svete podobe, izpraznili so žegnančke	A
pljusknila na tla. Naslonil se je ob	zid;	cesta se je zibala pred njim,	A
preplah in preslab in da ti je	zid	zagradil pot -- pa stori kakor	A
prosil. Tedaj sem se naslonil ob	zid	ter sem pod kapom čepé zaspal	A
kako velik je svet! Koj tja ob	zid,	tja v senco!“ Nenadoma se je	A
planil proti meni. Udaril sem ob	zid,	v obraz me je bil s svojimi nežnimi	A
roke ob život, naslonil se je ob	zid,	meni nasproti.Sopel je težko,	A
In še tisti večer je potrkal na	zid	in je umrl.“ Starec je zakašljal	A
železni kremplji. Naslonil se je ob	zid;	gorko in prijetno mu je bilo po	A
zavil na levo, naslonil se je ob	zid	in se je polagoma spuščal na tla	A
na obeh straneh, pa je bil gol	zid.	Tam je poizkušal Peter svojo umetnost	A
kadar je šel mimo in ves goli	zid	je bil že rdeč.Od kapelice dol	A
v spopad se zaganja, od zida v	zid,	brezskrbno si zapravlja sile.	A
nabijajo topničarji, krogle bijejo ob	zid,	na dvorišče, ob stolpe in zopet	A
prislanjajo lestve, se vzpenjajo na	zid	in padajo razbiti pod nasipe.	A
Roke, noge, he! Ob	zid	mečejo kristjanom drobne kose	A
Gregorič za vrat, ga stisne ob	zid	tako, da planejo Turku oči iz	A
mogočnem valu nad Herbartov obrambni	zid,	hoteč ga podreti s prvim zaletom	A
drugem. Herbart se nasloni na svoj	zid,	bije s svojimi v gnečo, ki se	A
oviram in pomakne svoj trikotni	zid	na desno, da ima prosto pot.Herbart	A
in na levo!« Njegov trikotni	zid	se prične pomikati naprej.V sredini	A
zveste, ki strnejo za njim močan	zid	in udrihajo in sekajo v svoji	A
po pehoti. V hipu je janičarski	zid	zdrobljen, z najjačje trupe turških	A
korpus zamaje. Turjaški vboči svoj	zid	in ga zopet izboči, njegovo valovje	A
sam ne more udariti ob strnjen	zid	dvajsetih tisočev, a tu ne more	A
udar kopit, odbija se od zida v	zid,	pojema in docela umolkne.Huzarji	A
ne upade srčnost, kot neomajen	zid	vzdrži konjica nalet, a pehoto	A
gledati v oči, in da vidi skozi	zid,	so govorile učiteljice o njej	A
videča, da se mož naslanja ob	zid,	in sama je mislila, da čuti isto	A
smrti. Skoro omahnil je ob brvi na	zid.	Tam doli pod brvjo je gledala izza	A
prenesel iz »mape« vsako črto na	zid.	Slika je bila mogočen enakostraničen	A
maličiš božje lice v les in na	zid.	« In še globlje je segel v spoznanje	A
zazdela sprva vikarju trda kot	zid,	se je nekam razmaknila, razredčila	A
Mladi pa ste vsi drugačni. Skozi	zid	bi radi, kakor da človekova volja	A
ki je tiščal okensko polico v	zid.	Odmaknil je desko in izvlekel	A
je stisnilo nekaj senc tesno ob	zid	pred Kobalovo krčmo in Šavlijevo	A
bojišče. Postavili se bomo pred	zid.	« »Kako pa,« so umeli ljudje, zlasti	A
hitro pridobil zase, so zasedli	zid,	drugi pa so se v svojih širokih	A
da je mož pokleknil za nizki	zid,	položil puško na zid in meril	A
za nizki zid, položil puško na	zid	in meril.Koščerjev Vrban se je	A
omahnil z gornjim telesom čez	zid	Vrban Koščer.Iz rane pod levim	A
ušesom mu je lila kri in rdečila	zid.	Bradat mušketir je od spodaj gor	A
Mittelbeck. Stisnil se je ob	zid,	da bi se ubranil burje.Iz mesta	A
se izkoplje skozi seženj debeli	zid.	Omajal je kamen, upal, pa so prišli	A
videl in obupal in se z glavo v	zid	pognal.« Andrej se ozre z zidu	A
Mičco!« Andrej Laharnar strmi v	zid,	kjer je temna lisa.S čudno zamolklim	A
tam v steno pognal.« Pokaže na	zid	in pripomni mirno: »Bog ji daj	A
dviguje golih vrhov kamen	zid,	večni mojster ukazuje	A
temi smo bodli in stali kakor	zid.	Zapovedoval nam je gospod Peskara	A
je oglasil šibki cerkvenik. »	Zid	pri cerkvi se nam je podrl, in	A
odgovoril, da še ne, je sédel na	zid	in dejal: »Pa čakajmo!« Dolgo	A
Pisar pa se je naslonil ob	zid	in zrl v dol, kjer so se vlačile	A
pustil na Lepušičevem »ganku«	zid	prebiti, samo da je mogel zahajati	A
raztrgal obleko, ko si plezal čez	zid!	« »Ti si me branila!«	A
s svojo glavo ob napolitanski	zid.	Končno pa le zmagajo ideje, za	A
njegovi podobi. Naslonil se je na	zid	pri vratih ter si pri tem z belo	A
zrak. Marička je bleda kakor	zid	pobegnila od vodnjaka ter se izgubila	A
sreča je hotela, da je bil grajski	zid	nagnjen nekoliko, ter je proti	A
previdnosti, da se je uprl z bodalcem v	zid,	tako da je bolj polagoma drsal	A
Zadela je svinčenka tik okna v	zid,	da sta šipa in apno zapršila na	A
Lipe z Nižave!« Obledel je kakor	zid	in jecljaje je vprašal: »Kaj mu	A
pomolil razmršeno svojo glavo čez	zid,	raztegnil široka usta in - zopet	A
Težko svojo mušketo je naslonil na	zid	pri oknu in dolgo meril z njo	A
v sedlu. Hej, bili smo železen	zid,	mi Pappenheimovi jezdeci! Ej,	A
trg v Loki ni všeč, je mestni	zid	tako zidan, da greš lahko pri	A
mimoletečega, da je bil Marks kot	zid,	ki so ga ravnokar na novo ometali	A
postavljeno na nizek temeljni	zid.	Na strani, proti potoku obrnjeni	A
obraz. Dasi je bila bleda kakor	zid,	videla se je kanoniku angelsko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani