ZID (301-400)

skozi odprto okno ali magari skozi	zid,	a vsekakor tako, da ne bi nihče	A
bistro pogledal. Je končno porušen	zid	nezaupanja med njima?	A
odrinil stol, da je odletel v	zid,	in se s spačenim obrazom nameril	A
mu zašibila. Naslonil se je na	zid	in zajel sape.Potem je skočil	A
razširjeno strugo visok in debel	zid,	sileč valove, da so se strmoglavljali	A
tule, tu so prale grajske perice,	zid	je gladko odrgnjen, kakor da je	A
dedek!« Gradnik je prebledel ko	zid	in se v trenutku nemoči naslonil	A
cilj; glasove je razločeval skozi	zid	in v daljavo in če ni razumelbesede	A
gleda s srcem. Daleč vidi - skozi	zid	in skozi gozd. To je videla	A
okvirju je stala v kotu na tleh, v	zid	obrnjena.- Gospa je vzdignila	A
podobo v kot, obrnila jo je v	zid,	kakor je stala poprej.Morda v	A
Med njim in med svetom je bil	zid	tako visok in tako debel, da ga	A
na posteljo in sem se obrnil v	zid.	Stvar je, če jo pretehtaš na	A
V smrtni uri vidi človek skozi	zid	in preko gorá; sliši besede, govorjene	A
tenka, ostra bodalca sikajo skozi	zid,	skozi strop, skozi tisoč nevidnih	A
kar pograbila ter jo treščila ob	zid;	padla je na tla kakor kamen, še	A
nebogljeno stvar, ko so jo treščili ob	zid,	da je cepnila kakor kamen; videl	A
ugledal bi ga bil skozi debel	zid.	Velikokrat je bil potrt in	A
nazadnje šele človek. Krčmarjev	zid,	s sencami ozaljšan, se je pogovarjal	A
so bile njegove misli kakor na	zid	priklenjene.In čas se ni ganil	A
bilo okence, izdolbeno v debeli	zid.	Pogledal je dol in vas je ležala	A
zadeval z rokami, z životom ob	zid.	In ko je hitel, se je spomnil,	A
jo bolele; naslonila se je ob	zid	in je gledala gor na okna, ki	A
dalj ni mogel. Naslonil se je ob	zid,	klonil je z glavo in koleni.Ljudje	A
Cecilija je obesila kletko na	zid	ob okno prav poleg Malčine postelje	A
pestjo, glava je bíla ob tla, ob	zid,	čudno je drsala bolna noga, nič	A
/ . / stran 207 . / odluščeni	zid,	a tu spodaj je bilo še vse mračno	A
kakor miza v kotu, kakor sivi	zid.	Brez preudarka, ponevedoma, kakor	A
sem. Nazadnje sem otipal mrzli	zid	in takrat mi je vse, kar je bilo	A
mimo pokopališča ter pogledal čez	zid.	Luna je sijala, nagrobni kamni	A
Naokoli visoko drevje, na desni	zid	in ob zidu so se plazile tihe	A
Frfila. Šviligoj se je naslonil ob	zid	ter poslušal. ”Samó nocoj še	A
temen kot in se je naslonil ob	zid	razpale koče. Obšla ga je bila	A
hiša, izba nemarna; siv je časih	zid,	stene so svetle. Dvanajstero je	A
dolgo je ležal in strmel v temni	zid,	predno je zaspal.In ko je zaspal	A
kjer je stal se je naslonil ob	zid	in ni videl drugih ljudi; v lica	A
vetru in dolga veja je udarila ob	zid.	Najmlajši je stopil na hrib	A
žolča in sovraštva polno. Visok	zid	je strmel s svojo slepo beloto	A
svojo podobo ter jo obesim na	zid	ljudem v izgledovanje.Ampak prisegam	A
večer vaše prijazne glasove, zakaj	zid	je tenak, kakor iz papirja ... to	A
ponižen človek, ki se stisne ob	zid,	če je treba, in gloda zadovoljen	A
in medaljo. Naslonila se je ob	zid	in takrat je bilo, ko se je sklonila	A
Odpahnil je duri, globoko vdolbene v	zid,	in jasna svetloba se je razlila	A
zagrinjalo bi se zrušilo kakor	zid	od pepela.Tam zadaj je grozota	A
daljavi gozdovi, visok, temen	zid.	Sredi polja in sredi vrtov fara	A
njima, visoko se je vzdigal temni	zid.	”Pisal ti bom, Hanca ...“	A
”Mate!“ Naslonil se je ob	zid.	”Kaj ti je, Mate?“ je vprašala	A
mizico; naslonila je glavo ob	zid	in obraz se je skril v zelenju	A
vežo, drugi so se stisnili ob	zid;	tudi Marko je skočil s ceste.	A
zalučil v stran, da je butil ob	zid.	”Čemu?“ je vzkliknil ves osupel	A
Kurent. Človek se je naslonil ob	zid	in je bil močno vesel takega prijaznega	A
nevidnih ledenih rok potisnilo ob	zid;	mraz mi je šel počasi in težko	A
močjo potiskali drug drugega ob	zid	in k tlom. Mahoma se je klopčič	A
grobimi barvami naslikan Kristus na	zid.	Podoba je bila že stara, barve	A
megleno, sliši kakor skozi debel	zid	... Ko je stopila v svojo izbo,	A
stopnicah je ležal debel prah,	zid	je bil siv in vlažen, temni in	A
z vso silo ob tla, z glavo ob	zid;	usta so se mu zapenila, na čelu	A
omahnila v veži ter se naslonila ob	zid,	v vročici trepetajoča, jo je prijel	A
drobno roko in jo je pahnil v	zid.	”Torej k vragu!“	A
Zamahnil je s pestjo in je udaril ob	zid.	”Na!	A
hiša z zelenimi okni; bleščeč bel	zid	se je svetil izza trte, ki se	A
klobuka, ob hišah, opiral se ob	zid	in padal. ”Glej ga, moj tast	A
vzdignilo pred mojim čelom kakor	zid.	Ne morem ga prodreti z očmi, da	A
megla je, pa sem mislil, da je	zid.	Poglavitno vprašanje je zdaj	A
res bil, da sem se naslonil ob	zid	... toda smejal sem se, smejal,	A
jih bodo v stran in pometali za	zid.	“ ”Rože bodo usahnile in ne	A
in ni bila tesno prislonjena ob	zid,	tako da bi človek, če bi se ”napravil	A
Postavili so me bili na visoki	zid	kraj cerkve.Poletno sonce mi je	A
Postala je in se je naslonila ob	zid.	”Franc!“	A
spravijo ti kupi snega tjà za	zid	in naj se dvorišče posuje s peskom	A
telesa; blisnil je žarek čez mokri	zid	ter ugasnil.Dišalo je po smrti	A
resnico. Komaj še smo videli črni	zid,	mrtvašnice nismo videli več.Naša	A
ki so strmele na naju, temni	zid	najine ječe.In vse ženske so bile	A
senca in stala sva, naslonjena ob	zid,	obadva trepetajoča, kakor učarana	A
spoznala; odprla sva oči in temni	zid	je padel kakor megla pod soncem	A
stopnicami, z rokami si se opirala ob	zid	in tako si bila oblečena, tudi	A
sijalo sonce in žareče se je svetil	zid	visokih zidanih vrat.Kakor na	A
kjer se je svetil novopobeljen	zid.	Tekla je in merila z očmi pot	A
dveh straneh z visokim zidom.	Zid	se je vlekel prav ob cesti kakšnih	A
pritisnila je obraz ob raskavi	zid	in je strmela z velikimi očmi	A
Potrkala je na okno, oprla se je ob	zid	in je potrkala še enkrat, da je	A
pozdravila; naslonila se je ob	zid	in pred očmi se ji je zmeglilo	A
župnik vzdignil ter ga postavil na	zid,	ki je bil okoli cerkve.Lojze se	A
stropu, je bilo izdolbeno v debeli	zid	majhno omreženo okno.Tam je zasijala	A
Sedla bi, naslonila glavo ob	zid	in bi nič ne mislila.Lica so bila	A
klonila glava, naslonila se je ob	zid,	roke so ji ležale trudne na kolenih	A
vežo nazaj ter se oprla z roko ob	zid.	Noge so se ji šibile in vrtelo	A
pogladil po laseh. Oprla se je ob	zid,	da bi ne padla, toda noge so bile	A
rame ter jo potisnil nazaj, ob	zid.	Udarilo ji je v obraz, težke, mrzle	A
jo je dalje in jo pritisnilo ob	zid.	”Da bi prišla vsaj do tja,	A
sem natanko slišal skoz tenki	zid,	kadar je prekašljal vso noč do	A
in naokoli tako visok in strm	zid,	da ga nibilo moči preplezati,	A
je plezal čez visoki in strmi	zid,	plezal je vso noč, da so mu krvavele	A
je najprej zaletel z glavo ob	zid,	nato pa je izginil in šele čez	A
ne bom, ne bom se zaletaval v	zid	z glavo, še brade si ne bom pulil	A
pijan, da se je opotekal od zida v	zid	... No, tudi ona se je opotekala	A
zaspanim vzdihom in se obrnil v	zid.	Vso dolgo noč so ga mučile	A
brezglasna skrivnost, z rimami popisan	zid,	za katerim je življenje. Ali	A
človek ugleda mrtvi, pobeljeni	zid	pred seboj in svoje mrtve besede	A
mrzlega spoznanja in piše dalje na	zid,	še več in še bolj nagosto.Zdi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani