ljudi (201-300)

iluzij; trupla nekdanjih	ljudi	se srečujejo na križiščih	A
in bog je ‒ v gniladah	ljudi,	ki se jim vedno tja mudi	A
stran 80 . / Svoboda Od	ljudi	sem šel daleč okrog, zableščala	A
vso božjo zemljo, brez	ljudi	in brez okov! Rosi name	A
enako mero v nesrečo sem	ljudi	pehal, dokler ves strt	A
Lady usliši tam vse	ljudi	‒ dragega draga naj zapusti	A
zjutraj. Prileti med	ljudi,	kot plaha ptica, že vnaprej	A
ponavadi zbira največ	ljudi,	si je kar prilastil.	A
navdaja najgorkeja do vseh	ljudi,	kar jih živí na sveti	A
Po tratah glej vesele	ljudi!	Komú je tu mari nadloga	A
otročeta, Poznal odrasle sem	ljudi;	Fant mož je, žena iz dekleta	A
pomočnica! Že begajočih je	ljudi	Vsa polna slevska gora	A
opojnost oči! Jaz ljubim	ljudi,	ki gledati znajo z očmi	A
znajo z očmi! Tja med	ljudi	bova, deklica, šla, tja	A
temna groza je zajela vse	ljudi.	Roke, roke, žuljave in	A
nas malih je, zatiranih	ljudi.	Matjaž je zagorski rudar	A
žreta zemljó, strah je	ljudi	zdaj pred svojim življenjem	A
zrušili, zemljo delovnih	ljudi	zgradili, in kot plamen	A
ki v tebi sem vzljubil	ljudi,	kaj čutiš, kako mi srce	A
boju poslednjem ubitih	ljudi.	Mostovi Iz src rasto	A
traverze so trupla mrtvih	ljudi.	Mostovi rasto in ni dinamita	A
njih vesti o boju vseh	ljudi.	Od step sibirskih in ravnin	A
uporu vse pobralo ... O, če	ljudi	bi ne bilo pri nas, ljudi	A
ljudi bi ne bilo pri nas,	ljudi,	ki ne ubogajo na vsak	A
zapuščen in preganjan od	ljudi	‒ grenke solze ti zalijejo	A
zvrstilo precej preveč	ljudi.	Ker ne trpim ležanja, se	A
ne... Vsak dan cel kup	ljudi	ta ples počne in ‚ZGODOVINI	A
Večer je sit narékanja	ljudi.	Gledam gospoda, ki tam	A
prva pesem, prvi beg od	ljudi,	prvi obračun s seboj.	A
Hodim po ulici in gledam	ljudi.	Njihova stopala in gležnje	A
da se prerinem v gneči	ljudi	nikoli, da bi lovila topli	A
da bi želela spoznati	ljudi.	Rada imam hladno hotelsko	A
prespala, in morda imena	ljudi,	ki jih je kdaj ljubila	A
in vasi povsodi mrgolé	ljudi:	visoki, nizki, stari,	A
sovražne zmel. Izmed	ljudi	na mlado rame tu mati	A
gleda ‒ mnogo mimo vre	ljudi;	‒ deva bleda, deva bleda	A
samostan, k molitvi romarskih	ljudi	ne vabi zvon glasán.	A
zunaj vrvenje, drvenje	ljudi,	tu notri je sveta samota	A
ustvaril. Zato pa vse	ljudi	končal v pregroznem, splošnem	A
hoja. Moža pa množica	ljudi	z mladiko oljkovo kropi	A
srce mu do krvi. Ogiblje	ljudi	se, njih sel in mest,	A
hitim; se mladih in zalih	ljudi	ne bojim; le malo sprehodit	A
puščava plameni. Obrazi	ljudi	so beli, njih telesa raševinasta	A
so stoletja, zakleta je	ljudi	sila. Prihaja čas brez	A
zora plameni. Obrazi	ljudi	so beli, telesa pa trohne	A
II. Obrazi	ljudi	so beli, telesa pa trohne	A
poti opral pepel, dušo	ljudi;	sel božji, bela luč neba	A
ki ima steklene oči in	ljudi	brez gorja. Izkopala sva	A
marmornem grobu. V srcu	ljudi	so zlati dolarji. Oči	A
prirodo ni dresure.	Ljudi	se ne da mehanizirati	A
smehlja: cin cin cin. Srca	ljudi	so majhna in ječe velike	A
rad bi šel skozi srca	ljudi.	Si pristaš te ali one	A
nevidnih, hodijo, ljubijo vse	ljudi	in jih ne sodijo in ne	A
Kako dobri so pozdravi	ljudi,	ki so v trpljenju grešili	A
Ljudje brez src Obrazi	ljudi	v brezdanji praznini.	A
mesečina. Ugnan sem. od	ljudi,	od hiš, edina družica	A
sonca, ki sije v srca	ljudi,	da so dobre njih oči,	A
raven sem stal. Ah,	ljudi	se ne lovi na sladkor	A
sem se potopil, med te	ljudi,	krvaveče spoznanj, padal	A
zeleni na večnem drevesu	ljudi,	o, da bi mogel na njem	A
obupanih, tihih, temnih	ljudi,	ki niso iskali tolažb	A
in stisne smeh veselih	ljudi.	Tropa vojakov s puškami	A
srečam lep obraz sredi	ljudi	‒ in ko tone v njih senco	A
smehom življenja pozdravi	ljudi,	ko da od svetle tišine	A
za človeka, človeštvo,	ljudi!	Potovanje In tu in tam	A
razpela, zopet je truma	ljudi	završela, ob strani stoji	A
ki čutijo dostojanstvo	ljudi.	Naj umirajo, naj jih zatirajo	A
vse boj strasti, ves boj	ljudi	in zdaj ne more pasti	A
bo iskal predpotopnih	ljudi	in bodo strmele njegove	A
ubija in v smrti združuje	ljudi.	Štirje veslači v noč gredó	A
da stopim stran izmed	ljudi,	daj, da stopim in da se	A
daj, da odidem od teh	ljudi,	daj, da odidem in da se	A
gospod«. Res srečnejših ni	ljudi,	kakor so študentje ti	A
vsak, kar nas dobrih je	ljudi!	Priroda je spala Priroda	A
gleda, mimo gre mnogo	ljudi,	deva bleda, deva bleda	A
lepo je srečati takšne	ljudi.	Razgalijo ti svojo dušo	A
vstane, tam zopet leže med	ljudi.	Med tihe sence zbrane	A
umirajočih dni, na tisoče	ljudi.	Globoko sredi vseh teh	A
prav, da veže med sabo	ljudi.	Seme plevela v tujih jalovih	A
V izpovedi tamutastih	ljudi	z govejimi, kobiljimi	A
mojem mesu buri duhove in	ljudi.	Vsevdilj medleča preliva	A
kažejo smeri ... ... rž in	ljudi,	tako posteljejo s človeško	A
zver in klical na pomoč	ljudi,	naj vendar ne puste pokopati	A
dela štiri sto pridnih	ljudi,	pa ne more ‚ravnati’ niti	A
je po vrsti odtujeval	ljudi,	ki so mu hoteli dobro	A
preslepil več dobrosrčnih	ljudi	in denar zabil v zanikrni	A
četrtkih se je v mestu trlo	ljudi;	bil je namreč tržni dan	A
Doslej sem navračal bolne	ljudi	k temu ali onemu zdravniku	A
da bi jaz vse te naše	ljudi	pošiljal k vam.Seve, roka	A
vladala tisto poletje; mnogo	ljudi	je dobilo sončarico, nekatere	A
bilo tudi polno zbeganih	ljudi.	Na starinskem naslanjaču	A
Odgnal sem iz sobe vse tuje	ljudi	in priklical za pomoč	A
kjer je več priprav in	ljudi	za takšno sitno opravilo	A
običajni semenj. Mnogo	ljudi	se je take dneve zbiralo	A
raztresene majhne hišice malih	ljudi,	kmetičkov in kočarjev	A
nje pa je kar gomazelo	ljudi,	vozil in živali; poleg	A
zasede napadal nedolžnih	ljudi!	Otroku pa dajte ime Dizma	A
trentski šoli za učene	ljudi«	, kakor je prijatelj označil	A
otepal zdravljenja učenih	ljudi	ne toliko zavoljo njihovega	A
potovanju in si hoče ogledati	ljudi	in kraje vse naše domovine	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani