gre (601-700)

šume. Kadar Ana po logu	gre,	v pas in oči vse cvetlice	A
daleč čez vse nam v zrno	gre.	To je naša last, vse za	A
mraz in mrak v deželo	gre,	snega polni so vrhovi	A
poti so težke. Mlin ne	gre	več zaporedom, voda čezenj	A
šume, veseli vetrc mimo	gre,	a skriti so še v polju	A
nemirno kri mi že po žilah	gre.	Čemu?	A
SV. PETRA NOČ Mesec	gre	nad goro, gledal bo na	A
vso noč. Ej, mesec gori	gre	nad gore in vode, jaz	A
mi stran, a žalost ne	gre	mi proč skrita. Čemu sem	A
slutnja k nam v deželo	gre,	zdravo, Bog in sonce,	A
vranje je oko, črna slutnja	gre	z meno. Ah, v tujini bodem	A
čez golo vejevje zefir	gre	plašan, a že čuti v njem	A
šume, veseli vetrc mimo	gre,	a skriti so še v polju	A
nemirno kri mi že po žilah	gre.	Čemu?	A
moje, in nesreča nekšna	gre	z meno! Orel Med bregovi	A
daleč čez vse nam v zrno	gre.	To je naša last, vse za	A
nam stoji polje, sopar	gre	čez ravnine ‒ pa prišli	A
mraz in mrak v deželo	gre,	snega polni so vrhovi	A
poti so težke. Mlin ne	gre	več zaporedom, voda čezenj	A
vrhovi, s pobočja pa že	gre	snežen. Akacija še zeleni	A
žarijo, prsteni nad poljem	gre	vzduh, vse bilke od sonca	A
se vsak, srečen domov	gre,	potešen, lahak, ker je	A
v principi, a zdaj ne	gre,	neugodne so razmere; to	A
to je belo! Da vse nam	gre	narobe, kaj je krivo?	A
Takó k dekletu v vás se	gre,	Takó mladost se vživa	A
Navzdól že pot do njega	gre;	Tam bolečín potihne zloba	A
Kam se tód, kam tod se	gre	Kaj je tu, kaj tam spodobno	A
Takó k dekletu v vas se	gre,	Takó mladost se vžíva	A
Veselje v tvojo hišo	gre,	Jaz tožen vmičem se iz	A
mi nasmijalo Tujcu, ki	gre	tód mimó! Bled Bog sprimi	A
Spomín iz glave mi ne	gre.	Po vdovi, dan prej pokopani	A
Spomin iz glave mi ne	gre!	Bolnik „Dej! pa mi še	A
Privrel je Turek, koder	gre,	Rohni, mori, požiga.	A
t. Polž iz hišice že	gre,	jezen stéza v nas rogé	A
noge, kadar droben dežič	gre,	kadar noč in dan sneži	A
domovino, v srce tiha žalost	gre.	Svidenje »Zdravo, mati	A
ti hitiš ji, meni sama	gre	naproti. Siromak Brat	A
treh zjutraj mi po glavi	gre	Menina. Že dolgo je, kar	A
traku: »Kok si?« - »Ah,	gre!	Pa ti?«	A
ferajnom in zamrmral: »Kamor	gre	bik, naj gre še štrik	A
zamrmral: »Kamor gre bik, naj	gre	še štrik!« Kajn je še	A
hitreje je zaplul spet	gre,	lizun, na svojo nočno	A
resničnosti pa marsikaj ne	gre.	Poglejte mene: vedno mimo	A
čudnega bebčka, ki ne	gre	iz hiše in nekaj tipka	A
kot jaz, saj mimo hiše	gre	in zabentí; tak suh in	A
policaj!«) Pri Stari cerkvi	gre	dol ona ‚maža’. Voznik	A
prelive in redka ptica	gre	mu čez obraz. Štantarji	A
Oče priteče. Spet nam	gre	na smeh. Pozno popoldne	A
Neronovih dni. Oče se	gre	v garaži ‚Zbogom, orožje	A
Šepnil sem mu, naj nič ne	gre	na pot, naj bo doma, da	A
dan l. 1956; cela kitica	gre:	Popoldan je kot drugi	A
pogruntavščina, pomeni pa lektorja;	gre	za preprosto zamenjavo	A
grad; ... po Pelikanovi -	gre	za Pelikanovo pot, po	A
dokler ne zaspim. Zjutraj	gre	z mano na delo med avtomobili	A
ne vprašam, koliko nas	gre,	kam gremo, zakaj gremo	A
joče. Naj na moj rovaš	gre	sreča. Čas utripa kakor	A
v pozdrav in nihče ne	gre	z menoj. Saj ne more,	A
gospodarja. K vsakemu	gre	in mu ovoha noge, čeprav	A
SVETI VEČER Pod góro	gre	dekletce mlado, ko svet	A
vzpne oko, ko truden mimo	gre,	blagruje one, ki mirnó	A
cerkvi tej, od tod še daleč	gre	moj hod, mudi se mi naprej	A
iz misli dekletce ne	gre	mu. Sekire tesarske zvene	A
Zvečer Sonce k zapadu	gre,	svojo izgublja moč, spanje	A
Poglej jih goré, čez nje	gre	moj pot, o daleč čez njé	A
more bit′, z menoj ne	gre	se k sreči! Kar mora bit	A
stezé, po njih moj ljubi	gre.	Pa psi zalajajo po vsej	A
naglas oznanjajo, da	gre	moj ljubi v vas. Klobuk	A
Sonja. To je Sonja, ki	gre	v nov dan z besedami:	A
vrtovih. Slutnja bodočnosti	gre	mimo nas. Jesensko tiho	A
vesoljstvo. Napoleon	gre	v Rusijo. Glej, kako ugašajo	A
stran 15 . / 1 Kakor krt	gre	črni vlak pod goro. Za	A
Sonce po cesti, z menoj	gre	sonce. V trafiki kupim	A
In vendar. Sonce	gre	za menoj. Kons: Z Melanholičn	A
nov plesni rekord? Kdo	gre	v Canosso? Radić? Pašić	A
sonce? Ves svet naj	gre	k vragu! Nacionalizem	A
jesenskem viharnem vetru, ki	gre	preko polj. Steklenica	A
Odprto okno.) Mimo oken	gre	čas, v luči gori skrivnostni	A
ne stopi nanj. Kdor	gre	z nami, brat, mora brez	A
Delavnica ‒ svetišče. Kdaj	gre	brzovlak v Ljubljano?	A
če pride tujec. In	gre	zopet spat. Večer je kot	A
Gospod. Z bolestjo zločin	gre	na pot. Moja duša ne bo	A
mesec po srebrni cesti	gre.	Ciklame dehtijo same,	A
Smrti, ljubica! Vsakdo	gre	skozi smrt v pomlad.	A
Tropa vojakov s puškami	gre,	a še ti se nad mrliči	A
se zdi mu ta kraj). In	gre	v tišino in tam ustvarja	A
Bolj ga ljubim, ki	gre	mimo sklonjen, z mislijo	A
sebe strmiš. Po ulici	gre	prižigalec in prižiga	A
Ena, dve, tri ... In že	gre	misel drugam: kaj, zakaj	A
skozi vrata prepih; vse	gre,	vse gre.‒ ‒	A
vrata prepih; vse gre, vse	gre.	‒ ‒	A
gmajni šumi; po cesti nekdo	gre	z dušo potrto, kakor da	A
vihar Vihar, vihar mi	gre	čez pot in v plašč se	A
Tako grem jaz, tako	gre	vsak, kdor čuti cilj v	A
Glej, glej, kak′ mimo	gre	.....................	A
............ 99 Jager	gre	na jago .............	A
129 Kak′ rib′cam dobro	gre	.....................	A
149 Ko ptičica na tuje	gre	.....................	A
155 Ko študent na rajžo	gre,	.....................	A
videl, kak′ sonce gor	gre	.....................	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani