gospod (3.301-3.400)

12 . / Dober pogled,	gospod	grof!« Grof je bil zadovoljen	A
rob in gnala dalje, je	gospod	poiskal v nahrbtniku spet	A
naše fare. »Dober dan,	gospod,	ali je Jazon doma?« »Doma	A
stopi predenj imeniten	gospod,	kakor bi bil iz tal zrasel	A
si tako žalosten?« ga	gospod	prijazno nagovori. »Kaj	A
je molil roko prijazni	gospod.	Kmet je udaril, gospod	A
gospod. Kmet je udaril,	gospod	mu je nabrenkal denarja	A
na petelina. Takle sem,	gospod!	« »No, in kako sodite današnji	A
ni udrl. »Kaj sedaj,	gospod?	Táko pot, pa zastonj!«	A
ubijal, ni lovec.« »O	gospod,	to so besede!« Lovec se	A
molil: »Zahvaljen Bog,	Gospod	zemlje in neba, da si	A
ni ugasnil. »Kdo si,	gospod,	« ga je Kolednik pogumno	A
prijetno se šališ, mogočni	gospod.	Saj vidim, da si kralj	A
je jecljaje poprosil: »	Gospod,	prizanesi! Ginem pod krono	A
sem tisti, ki mu je dal	Gospod	srce modro in razumno	A
in ne porečeš: Kdo je	Gospod?	‒ in da po revščini prisiljen	A
svojih sovražnikov, mi je	Gospod	navrgel slavo in bogastvo	A
prerok božji! Ali te je	Gospod	vnovič postavil čez narode	A
mene položili. Toda	Gospod	je slišal moj klic, približal	A
Mogočen in pravičen je	Gospod,	« je vzdihnil Salomon.	A
zgodilo, kar je obljubil	Gospod:	Nazaj bom pripeljal vse	A
sodbi ne bo goljufal: Tega	Gospod	ne zna!« V tem hipu je	A
in dva. Saj je celo naš	Gospod	poslal sedemdeset učencev	A
gospodarja. »Zbogom,	gospod	župnik!« »Ni mogoče!	A
stran 91 . / »Sedem,	gospod.	« »Aha, tukaj je.«	A
dalje.« »O, saj bom,	gospod.	‒ Koliko sem dolžan?« je	A
do župnišča. »Ali so	gospod	gori?« je vprašala kuharico	A
mogla izreči: »Še nekaj,	gospod.	« Župnik je vstal od pisalnika	A
kako.« »Oh, ne veste,	gospod	župnik, kaki reveži so	A
opozoriti, Franca!« »Le kar,	gospod,	« je rekla čisto mirno	A
»Nič veselega nimam,	gospod.	« Ta se je takoj spet domislil	A
bilo Lojzi odveč. »Ne,	gospod	župnik, Jera je Jera,	A
je rekel naš križani	Gospod.	Še nikoli nisem natanko	A
travnika. »Pomagajte,	gospod,	pomagajte!Za pet ran	A
grozoviteža? Pomagajte,	gospod!	« »Dokazov, dokazov, žena	A
Hujše reči so kot smrt,	gospod	Urban.« »Povej vendar	A
jo mogel izgovoriti. »	Gospod,	meni ni več živeti!«	A
Prišel je in rekel: »	Gospod,	moj zakon morate razvezati	A
ponovil: »Zares sem zbolel,	gospod.	Pri padarju sem bil.«	A
Stražimo, stražimo. Pujske,	gospod,	pujske!« Mož je postavil	A
Katrink. »Dober večer,	gospod	Urban!Ali jih vidite?	A
klop ‒ ali ni modro tako,	gospod	Urban?« »E, Janez, ti	A
županu: ‚Mokice, mokice,	gospod	župan!’Da sem jaz župan	A
njegovega veličanstva,	gospod	in cesar Justinijan, te	A
cesarju en sam stavek: »	Gospod	in cesar, dobiš, kar zahtevaš	A
do dne, katerim je bil	gospod,	kdor jim je nasul več	A
so hodili z njim. »Moj	gospod,	sin Atile, najvišjega	A
Epafrodita!« »Kakor si velel,	gospod.	Samo ene besede prosi tvoj	A
Prijavil se je Balambak. »	Gospod,	ti sam dobro veš, kdo	A
stopinjo pri ognju. In glej,	gospod,	bilá je noga tistega Slovena	A
Starca?« »Mladca,	gospod!	« »Za njima!	A
Krista, katerega moli vaš	gospod,	vam rečem, da ste norci	A
Pravi, da te otme smrti,	gospod!	Zdi se nam prismojen.«	A
na reko. »Ne beračim,	gospod.	Godci nikoli ne beračijo	A
opravila. »Še nekaj,	gospod.	Ko bi smel prisesti k vozniku	A
Merkurja hvalite ga, da vaš	gospod	še živi.« Radovan je govoril	A
Mrtev bi bil danes vaš	gospod	brez glavé in telesa,	A
Hvalite Krista, da vaš	gospod	živi.Toliko je manjkalo	A
in odšel kakor mogočen	gospod.	»Kako ti je ime?« se je	A
velik.« »Plačal si že,	gospod!	Sprejel si mene in očka	A
Torej voli!« »Volil sem,	gospod!	Jutri pojdem v vojake!	A
znanosti!« »Kako si dober,	gospod!	« »Pojdi!	A
pred kremplji Upravde.« »	Gospod,	zgodilo se je.«‒ Iztok	A
resnico?« »Ne lažem,	gospod!	« »Povej, ali nisi bil	A
stran 128 . / »Na smrt,	gospod!	« »Tudi jaz!	A
Bog, pridi mi na pomoč;	Gospod,	hiti mi pomagat! Zavrnejo	A
mojo streho!« »Moram,	gospod,	godec mora križem sveta	A
je ukazal velemogočni	gospod.	Ali si pomislil, da utegne	A
boš izgrda. Tunjuš je	gospod!	« A teh misli se je ustrašil	A
sin v lice. »Jasni moj	gospod,	danes sem zopet zmagal	A
in pretrgal je molk. »	Gospod,	kajne, da pojde Irena	A
zvermi bi se boril!«	Gospod	v gugalnici se ni ganil	A
‒ ona? Ne govori tako	gospod!	« »Sedi bliže, sin nesreče	A
terebintovih vrhovih.« »	Gospod,	na trgu si upam zakričati	A
pljune. In jaz sem Sloven,	gospod!	« »Zato nisi drevo, ki	A
odločno odgovoril: »Ne,	gospod,	nikoli brez nje!« Grk	A
na ulici in v cerkvi: »	Gospod,	Gospod«, njih srce pa	A
in v cerkvi: »Gospod,	Gospod«	, njih srce pa je bilo	A
skrivaj mi niti besede.« »	Gospod;	ti veš, da sem govoril	A
sama ‒« »Irena?« »Irena,	gospod!	« »Ni mogoče!	A
solznimi očmi tožil: »Ni,	gospod,	ni pisma, po katerem hrepeniš	A
Kako si dober, vsemogočni	gospod	zemljé in morjá. Pa daj	A
sveta! Ali v blagajni nima	gospod	zemljé in morjá sedaj	A
zvitek in mu ga dal. »	Gospod,	prišlo je, česar si čakal	A
Mislijo li na domovino?« »	Gospod,	se smem govoriti.Lahko	A
govori Sloven ‒ brat.« »	Gospod,	tvoja dobrota je brez	A
objel centuriju kolena. »	Gospod,	če ti veliš, se dvignemo	A
udarimo prek Hema!« »	Gospod,	vsa centurija pojde s	A
potem pa urno poročal: »	Gospod,	nisem si upal pisati,	A
dvorjanica ‒ nebeško lepa je,	gospod	‒ poslala list semkaj	A
je slišal te besede. »	Gospod,	ti si vseveden!« »Bizanc	A
Zaigral si jo!« »Nisem,	gospod!	Despojna je samo skušala	A
Irenino pismo s seboj?« »	Gospod,	ti si vseveden.« »Praviš	A
polnočne straže, prejasni	gospod!	« »Pojdi na vrt k morju	A
pogibeli.« »Moj predobri	gospod,	Epafrodit!Ta mi je dal	A
Hvala Kristu, hvala tebi,	gospod!	Despojni povem o razbojnikih	A
drobna lastovička je,	gospod,	kakor grlica v temnem	A
sedaj me moraš.« »Govori,	gospod!	Še desetkrat bi ti rad	A
napadalci! Mordà se motiš,	gospod!	« »Ne motim se.	A
pri tebi.« »Verjamem,	gospod,	ti si vseveden.Svetovit	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.801 2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani