Pa sem sklenil; zvečer pujsa v hišo in konec je skrbi. Zdaj pa gre po marijah Maruška ponj: puj ‒ puj ‒ puj in pritorklja v hišo, leže pod mizo, ženska za peč, jaz pa na klop ‒ ali ni modro tako, gospod Urban?« »E, Janez, ti si zvit huncvet! Prav imaš!« sem mu rekel in šel.