gospod (3.401-3.500)

ukrenil drugače!« »Govori,	gospod!	« Iztoku so se zasvetile	A
ukroti sam sebe!« »Hočem,	gospod!	Samo reši mi Ireno!«	A
Željan sem počitka.« »Ne,	gospod!	Slovene in Gote nahujskam	A
poslušaj!« »Poslušam,	gospod!	« »Irena ostane skrita	A
uredim že sam.« »Še nocoj,	gospod!	« »Nocoj ni mogoče, ker	A
ponavljala: »Ne loči naju,	gospod!	Ne trgaj me od nje!	A
razveselil zaeno. »Vedi me,	gospod,	v najskrivnejšo sobo.	A
jutri dalje, monopol,	gospod!	Ah, in ti imaš svile, vem	A
Miru potrebuje!« »Hočem,	gospod,	toda bojim se.S silo vdro	A
nisi dvignil?« »Ne še,	gospod!	« »Prav. Ná pismo do trgovca	A
Razumel?« »Vse,	gospod!	« Melhior je potrdil naročilo	A
ustnice so prosile: »Milost,	gospod,	milost, prizanesi nam	A
Dobri so tvoji ljudje,	gospod,	odpusti jim!« Grk je zamahnil	A
Še nekaj, Epafrodit,	gospod,	jasni gospod!« je kričal	A
Epafrodit, gospod, jasni	gospod!	« je kričal Radovan za	A
tvoj hlapec!« »Hvala,	gospod,	hvala!« Radovan je odšel	A
»Pozdravljen, dobri	gospod!	Kje je Iztok?«	A
kaj ti je velel snoči	gospod?	Zakaj, he!	A
zagledal Epafrodita. »	Gospod,	odpusti, ne zameri!Da	A
« »Saj ni take sile,	gospod!	Človek se rad usti, kadar	A
se ne bom. Ne utegnem,	gospod.	« »Zakaj bi ne utegnil	A
na Svetovita, ne zinem,	gospod!	« »Tvoj sin ljubi Ireno	A
doma!« »Ne ganem se,	gospod,	iz sobe se ne ganem!«	A
brez strahu, hčerka!« »	Gospod,	kako skrbiš!Nesrečnica	A
kaj se je zgodilo?« »	Gospod,	otmi Ireno, otmi gospodarico	A
stran 262 . / »Otmi jo,	gospod!	Beži naj ‒« »Pojdi!« Epafrodit	A
varno in udobno.« »Daj,	gospod,	daj, povrni ti Bog!Obnemogla	A
ga, govori svobodno!« »	Gospod!	Iztok, magister péditum	A
roke ter vzkliknil: »O,	gospod!	« »Zakaj ne ješ, očka,	A
odpil nekaj požirkov. »O,	gospod,	gospod, kako bi jedel	A
požirkov. »O, gospod,	gospod,	kako bi jedel, kako bi	A
se zbal. Sedaj še ti,	gospod.	Še tebe so zgrabili!	A
tresočim se glasom: »O,	gospod,	gospod!« »Očka, vstani	A
se glasom: »O, gospod,	gospod!	« »Očka, vstani!	A
življenje zate, samo zate,	gospod.	Govori, zakaj me kliče	A
poznam te.« »Že tiči,	gospod,	in zanka se zadrguje.	A
nisi kesal.« »Nisem se,	gospod!	« »Storil mi boš še eno	A
morem, ne morem! Milost,	gospod!	Ne ubijaj me!«	A
peristil. »Kaj mi plačaš,	gospod?	«Tiho, komaj razumljivo	A
pokažem pot ‒ in nato umrem,	gospod	vem, da umrem.« »Prisezi	A
Mene izpusti tebe ne,	gospod!	« »Ni tvoja skrb!	A
nekaj minut in naznanil: »	Gospod,	Sloveni že sedlajo konje	A
vpraševal Grk. »Vse,	gospod!	« Spustila sta se po stezi	A
stisnjen v črni plašč: »	Gospod,	pomagaj, otmi ga!« Veslači	A
razodeval strah in grozo: »	Gospod,	ti si čarovnik!« »Sem	A
je Spiridion ustavil. »	Gospod,	ali očaraš ječarja?«	A
jasnega gospoda. »Velik	gospod	si,« se je priklanjal	A
tretja. »Toda samo ti,	gospod,	o tem ‒ pokazal je Numido	A
na drobno desnico. »	Gospod,	brezmejen je moj dolg	A
pritiskal krčevito k sebi. »	Gospod,	plačilo!« so bile prve	A
si prišel?« »Plačilo,	gospod,	plačilo mi daj, potem	A
srcu. »In sedaj utečem,	gospod.	Daj mi plačilo!	A
na evnuhovem obrazu. »	Gospod!	« je spregovoril, ko se	A
previdno ozrl po okolici. »	Gospod,	videl sem svetlo dvorjanico	A
imena. Potrudili smo se,	gospod,	zelo potrudili.« »Plakala	A
»Greh ima, praviš,	gospod.	In res ga ima in imel bi	A
ponovil Spiridion: »Vidiš,	gospod,	tukaj je plakala prejasna	A
zameri ‒ zato sprejmem,	gospod,	samo zato, na Krista,	A
kratko besedo. Zakaj veliki	gospod,	kraljevi sin Tunjuš, je	A
visok, trgovsko oblečen	gospod	in zagrmel nadenj: »Kaj	A
izdajalec svetega dvora.« »	Gospod,	rekel si; da umro moje	A
Numida, mi je rekel jasni	gospod,	Numida, otmi jo!‒ Dvignil	A
nos ponižno vprašanje: ‚	Gospod,	ko bi mi denarja ‒ ’ Epafrodit	A
je tvoje delo?’ ‚Vem,	gospod!	’ ‚Pojdi torej v klet do	A
bom, kar mi je naročil	gospod.	Pred sončnim vzhodom sem	A
vzdihali: »Usmili se nas,	Gospod,	usmili se!« Vse je bežalo	A
pravi hlapec, ne bogat	gospod.	Kakšne roke je imel!	A
Smrekarju nihče rekel	gospod.	»Prosim, ali bi	A
»Tako? Torej od tam,	gospod	doktor!« Alena	A
»Prosim, kaj želite,	gospod	Smrekar?« »Sem	A
zagovarjati Minko. »	Gospod	Smrekar, saj ni mislila	A
Viktorja. »Dobro jutro,	gospod	Smrekar.« Ni je	A
stal pri oknu. »Prosim,	gospod	Smrekar!« Ta se	A
Ne, tega ne podpišem!	Gospod	Smrekar, jaz nič ne vem	A
samo nas pasi in redi!« »	Gospod	Smrekar!« Alena	A
da se je ne boste!« »	Gospod	Smrekar,« je ponovila	A
priklonil. »Čeden študent,	gospod	Brest!Hitro ste dovršili	A
zdravje!« »Čestitam,	gospod	Smrekar!Tako življenje	A
temu ne boste oporekali,	gospod	Smrekar, da je dandanes	A
Še predobro; predobro,	gospod	Brest!« »Ugovarjam	A
usmili! Ali ni tako,	gospod	Smrekar?« Štefan	A
je vneto odgovorila: »	Gospod	Smrekar, ko bi vas postavil	A
Alenino razburjenost. »	Gospod	Ivan, naša gospodična	A
desnico. »Pripovedujte,	gospod	Smrekar!« »Stvar	A
imela prav, Minka prav,	gospod	Smrekar, vi tudi prav	A
»Pojdite, gospodična!	Gospod	Brest vas gotovo rad spremi	A
Kajne, kako sem otročja,	gospod	Brest?« »Zakaj	A
teža odvalila od srca. »	Gospod	Brest, laže mi je.Morda	A
malomarno. »Nič posebnega,	gospod	profesor!« »Pač	A
« je prosila Alena. »	Gospod	Brest je vendar kavalir	A
predlagala: »Naj gre še	gospod	Brest.Vsi pojdimo!«	A
krivica!« »To je res,	gospod	Brest!Zakaj se nas mora	A
bi se prav to. Toda ta	gospod	bo vse dognal!Strpensko	A
tako grozno mučilo. »	Gospod	Brest, ali ste mar jezni	A
Smrekar je pričel. »No,	gospod	profesor, kako vi sodite	A
ženska.« »To je resnica,	gospod	Smrekar, da ste darovali	A
še nismo imeli. Rajni	gospod	Jakob so bili na ta način	A
vere v Minkino pomoč. »	Gospod	Brest, to je moja socialna	A
presekal. »Ali ni smešno,	gospod	Brest, da vam moram vselej	A
nadaljeval: »Dovolite,	gospod	Smrekar, nekaj bi vas	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.901 3.001 3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani