gore (14730)

ni zastonj k očetu čez	gore	prisopihal. Tudi prihajajo	A
VERONIKA Ne morem?	Gore	se bodo premikale za njega	A
Rekel sem vam že, da me	gore	pomirjajo.Že zdavnaj sem	A
severojug. Lahko si na vrhu	gore	ali na dnu morja, zmeraj	A
ga gledamo z najvišje	gore	ali pa iz doline.Jaz vidim	A
kakor nebotične gorenjske	gore.	Gospoda Lešnika jaz ne	A
skoraj navpični steni	gore	...Gora!	A
si je upal pogledati,	gore.	Ko bi bil glavo nagnil	A
doma spi, ko prideš z	gore!	Nikdar tako, nikjer drugje	A
se ne držite réči!	Gore	ruke, lépo! Sèm za	A
Naša dežela ... To so	gore	in reke in morje in jezera	A
prikažejo rdeče obrobljene	gore.	Glej svet, glej življenje	A
naš svatovski ples, od	gore	do gore, od gore do morja	A
svatovski ples, od gore do	gore,	od gore do morja ... tisoč	A
ples, od gore do gore, od	gore	do morja ... tisoč nas je	A
že prestavljena čez tri	gore,	čez tri vode in še dlje	A
stran 61 . / Čez tri	gore,	čez tri vode in še čez	A
PRIZOR Samoten kraj. Zadaj	gore.	Dva starca, na hrbtu polne	A
ustavljati, naši ljudje v	gore	in gozde beže, ni ga moža	A
blizu? SEL S svete	gore	so že nekatera krdela	A
plašno ognó. Sedaj v	gore!	MENIH Ali je neče nobeden	A
morskimi vodami, skozi	gore,	skozi zemljo gre v predaljne	A
Prodaješ ‒ je li? ‒ mi té	gore	vaše?« »Da, izdajíca sem	A
ovija hiše, mesec spè nad	gore.	Manj in manj se čimdalje	A
pastirski rogi, izginil je za	gore	sončni žar. Večer nad	A
zrla pred sabo sva vinske	gore,	le redko zelenje na skalnatem	A
Pómlad ozarja doline,	gore;	pred jamo na grobih dekleta	A
polje in vrt, doline in	gore	ob cvetu cvet pripenja	A
starejša od noči je duša	gore	22. Skrit pred pričakovanji	A
zapustiti ravne tratice,	gore,	ko že mora daleč iti v	A
poljanski mir z rogaške	gore,	vžigajo domove; in kadar	A
pastirji in prišel je nad	gore	drug nebroj, tedaj sem	A
črni gozdi in visoke	gore	in v daljavi jezera	A
jezera, sramoti ponosne	gore,	tvoja bleda sapa ruši	A
doseči, brez ognja lastnega	gore	‒ njih bleski so za hiš	A
razmaknite, cvetoče se	gore,	duša dalje bi, hej, dalje	A
polje, pojdem v zelene	gore,	pojdem v zelene gore kjer	A
gore, pojdem v zelene	gore	kjer mi sonce gori gre	A
O KLASU Kot z zelene	gore	cesta, ravno polje, kot	A
vrste kot svet pisan z	gore	‒ Prepelica, hej, čez	A
hitri veter, zavej čez	gore!	POJENEC (Narodni motiv	A
krog božiča, bele naokrog	gore,	k dvorom bliža se lisica	A
Ej, mesec gori gre nad	gore	in vode, jaz pa denarce	A
starci zanjo vneti, z	gore	so višarske šli, težko	A
o klasu Kot z zelene	gore	cesta, ravno polje, kot	A
vrste kot svet pisan z	gore	‒ Prepelica, hej, čez	A
hitri veter, zavej čez	gore!	Sv. Ambrož Visoko v	A
pa prišli smo zato v	gore:	odreši nas vročine! Naj	A
rajši svoje bliske!	Gore	naj tam, se vnemajo ljudem	A
krog božiča, bele naokrog	gore,	k dvorom bliža se lisica	A
jo ljubim jaz. Bele	gore	so, domovi, svetel, bel	A
Kot serpentina na vogalu	gore.	Si zalijemo rane in pokadimo	A
Tiha sila išče izhod ‒	gore	se umikajo, morja se odcejajo	A
pogled mu čez domače sega	gore:	Kam ták naj ide? vprašam	A
Premagane bežé temine,	Gore	spet gledam in doline	A
Modna revija na vrhu vsake	gore.	Defile majic.	A
niso upokorili, so se v	gore	umaknili. V njih strahu	A
da bodo si klicali iz	gore	v goro: »Človek, človek	A
Zelene doline in skalne	gore	molčé in strmé... Zvonovi	A
jutru zablestijo silne	gore	v žametno škrlatnem svitu	A
pajek plete zlate mreže od	gore	do gore. Usmili se nas	A
zlate mreže od gore do	gore.	Usmili se nas!	A
pojem in ukam veselo, da z	gore	v goró se glasi. Naj drugi	A
Biser (Odlomek) V	gore	balkanske koraka junak	A
junak, ni prav li tako? V	gore	balkanske koraka junak	A
vzpenja v breg, že sredi je	gore	visoke, le dalje bori	A
108 Naša dela 109 Naše	gore	110 Naprej 111 Ob povratku	A
stran 110 . / Naše	gore	Mogočno se dvigajo naše	A
neba. Mrtvi so potoki,	gore	gole, v čolnu mrtva jata	A
ravnic. Mrtvi so potoki,	gore	gole, v čolnu mrtva jata	A
IX. Mrtvi so potoki,	gore	gole, v čolnu mrtva jata	A
prekopana. Dviga iz megle	gore,	doline, svetle jase.	A
središč čez drevesa in	gore,	čez slemena svetišč.	A
tihe sinjine nosi čez	gore	rahlo zvezde) ker mi	A
skloni v jasni noči se čez	gore,	čujem pritajene zvoke	A
gladine, mimo, mirno stoje	gore	v svetli molk popoldanske	A
Tako bi v samoto in v	gore	šel, ničesar hotel, ničesar	A
(ni kot odprto okno?)	gore	lučí. Misel se ustavi	A
srce, potemnele so sive	gore.	Cesta ‒ bodeš mi dala	A
.......... 40 Čez tri	gore,	čez tri vode ........	A
bom se možila, na v′soke	gore	.....................	A
........ 418 Zabučale	gore	.....................	A
stran 41 . / Čez tri	gore,	čez tri vode Čez tri	A
čez tri vode Čez tri	gore,	čez tri vode, čez tri	A
tralala lalala. Čez tri	gore,	čez tri vode, čez tri	A
cing cangel ... Čez tri	gore,	čez tri dole, čez tri	A
bom se možila, na v′soke	gore	Ne bom se možila na v	A
bom se možila na v′soke	gore,	ne bom je nosila na glav	A
pogledala. Ko sonce zajde za	gore,	boš moje ti dekle. Kjerkol	A
prepeva, da odmeva od	gore.	Mile ptice po dolinah	A
bije nam gorko. Čujte,	gore	in bregovi, da sinovi	A
gor se ovija, vince z	gore	greje srce. Brati nas	A
hribček gre, lun′ca pa za	gore,	zvezdice presvetle se	A
stran 419 . / Zabučale	gore	Zabučale gore, zašumeli	A
Zabučale gore Zabučale	gore,	zašumeli lesi ‒ oj, mladost	A
pojem in ukam veselo, da z	gore	v goro se glasi. Naj drugi	A
šel na planince na strme	gore,	bom slišal od daleč zagorske	A
vas, poveznem ga čez tri	gore,	čez tri dole, čez tri	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani