tišje (221)

zdajle žalil, ker si vedel, da me je zabolelo.	Tišje.	Morda si imel pravico, ti sám izmed vseh, da	A
rečem, da sem žalosten in malodušen in da se ...	tišje:	da se bojim trpljenja ... KOMAR: pod oknom	A
vidim, prerôka ... pozdravljen, prêrok! JERMAN	tišje	: Jaz pravim ... rekel sem vam ... KOMAR: Kaj	A
tako da jima ne sveti v obraz POLJANEC	tišje:	Novljan, jaz se bojim, da se vrne. NOVLJAN	A
Dovoli torej, da ti razodenem čudovito novico.	Tišje:	Ti se možiš! ANA: Ah!	A
niso vsi obrazi tako veseli ... Gospod Ruda -	tišje	- prosim, odkritosrčno, - kakšen se vam zdi	A
To je eno.	Tišje:	In moj oče je blazen; to je drugo.Zakaj bi	A
Zakaj si prišel tako pozno, Ivan? DOLINAR	tišje	: Zdaj ni več prepozno.Ali mene je strah!	A
ALMA: Ah, nič posebnega.	Tišje:	Koželj pride jutri po mojo roko. DOBNIK	A
loputnil na tla, héj, s čelom na kamen! FRANCKA	tišje	: Jaz ti nisem vzela ničesar. MAKS: O, Francka	A
NINA: Drugi me skrivajo, zato ker sem bolna.	Tišje:	Ali ne povejte nikomur, gospod Maks, da sem	A
okrene: Tvojega očeta! FRANCKA prestrašena,	tišje:	Maks! MAKS: In tistega večera pred štirimi	A
MAKS: Kaj pa je, stari? KRNEC	tišje,	se ogleda po izbi: Maks, ali imaš par desetic	A
KANTOR: Katere govorice? ŽUPNIK séde,	tišje,	obotavljaje: Zaradi Martina Kantorja, vašega	A
za zmerom poslavljala... sam ne vem... FRANCKA	tišje:	Saj sem ti rekla, Maks... povedala bom očetu	A
KANTOR jo vzame v roko in jo postavi spet v kot;	tišje:	Da... saj je prišel z lova...Hipoma, surovo:	A
FRANCKA: Pusti me, Franc... nocoj. FRANC	tišje	in bolj prisrčno: Francka, meni je nekaj pri	A
svetilko, odide za drugimi. KANTOR Francki,	tišje:	No? FRANCKA: Ravnokar je vstal in šel.	A
in obenem zapovedujoče: Pri meni ostaneš!	Tišje,	skoro proseče: Pri meni ostani, Francka, ti	A
SODNIK: Kdo ga je ubil? KANTOR	tišje	nego prej: Jaz! SODNIK skrajno začuden	A
polnoči in je stopila na ladjo ... Po odmoru,	tišje.	Da ... stopila je na ladjo ... POLJANEC smehljaje	A
pravičen sodnik. MILENA se ozre v stran, govori	tišje	: Ko sem šla skozi park, še nisem vedela, da	A
Sanjaj! Tudi jaz sem trudna ... POLJANEC	tišje,	kakor za zagrinjalom: Pozdravljena mi, roža	A
poginil, kakor je postava božja! Sramežljivo in	tišje:	Ampak ni sam! VSI povesijo oči.	A
ŽUPANJA: Ták tiho, ták tiho! PETER	tišje:	Petindvajset let!O koprnenje, o ljubezen sinovska	A
MLAKAR: Kaj hoče? VERNIK	tišje:	Pravil je tudi meni samemu o gospodični Zarnikovi	A
se ne obvaruje disciplina tudi med prvaki.	Tišje.	Gruden je, veste ... takóle ... tih človek ... hodi	A
ona se mu počasi umika. GRUDNOVKA počasi,	tišje	: Gospod Gornik ...Zopet smehljaje, počasi, zapeljivo	A
strahovi kakor je Ščuka so nevarni. GROZD	tišje	: Jaz se jih ne bojim ...Hipoma neodločno: Toda	A
Vzleta ptica vedno više, svira starec vedno tiše,	tišje	starčevo je petje, tišje to, kar starec svétje	A
starec vedno tiše, tišje starčevo je petje,	tišje	to, kar starec svétje. Umolknilo je igranje	A
bolj zamišljen skoz jutro, ki se zdaj mi zdi še	tišje,	mimo Zaljubljencev, ki obvladata zadevo. XII	A
naj pokličem Tono, oče?« - vpraša končno malo	tišje.	»Le pokliči!	A
tik pred njegovimi koleni in mu lahko govori	tišje,	z zaupljivostjo, ki jo omogoča zarotniška zvestoba	A
odgovoril. »Ne, ulezite se in mirujte« je dejal	tišje	in izginil. Vrnil sem se k oknu in prisluhn	A
ki je doslej valovalo, postajalo glasnejše in	tišje,	čisto potihnilo, pa se zopet dvignilo, kot odmev	A
Aleksandrovi cesti in v sobi je bilo tiho, zmeraj	tišje.	35 Morda kapelnik ne bi igral v tolikih	A
topove - z vseh strani pa mu je odgovarjalo	tišje	kihanje.Še se borijo, se je razveselil in začuden	A
zvonika, glava mu je klonila na prsi. Čedalje	tišje	šepetanje, pretrgan in nerazumljiv samogovor	A
mizi. Martin se je nagnil k meni; govoril je	tišje,	zamolklo šepetaje, kakor da bi govorila iz njegovega	A
ne slišal, zamahne z roko in pravi hitro in	tišje:	”Pustiva to!	A
vselej je začel z grmečim glasom, potem vedno	tišje	in tišje; ko je izrekel kakšnih deset besed	A
začel z grmečim glasom, potem vedno tišje in	tišje;	ko je izrekel kakšnih deset besed, izgubil je	A
Nenadoma je umolknil, nato je zašepetal še	tišje.	”Ali ne slišiš ničesar?“	A
so prašale moje začudene oči, je izpregovoril	tišje	in se je nasmehnil kakor v nejevoljni zadregi	A
pogled je bil teman in nestalen; govorila sva	tišje,	brez živahne kretnje in brez nasmeha; morda	A
Nisem ga srečala tisti večer; že so bile ulice	tišje,	pršil je mrzel, droben dež, s snegom pomešan	A
očmi. Vse se mu je zdelo čudno tiho, mnogo	tišje	nego v gozdu.Ta tišina ni bila božja, v spanju	A
trde, se niso genile. Mati je odprla duri,	tišje,	bolj počasi, bolj plaho, nego da bi stopila	A
se ji je tresel, govorila je mukoma in zmerom	tišje.	”Tudi drugim se je godilo slabo, pa niso	A
Rada se imava, če marate vedeti!“ Ponovila je	tišje,	kakor sama sebi. ”Rada se imava zares, gospa	A
»Številka druga!« In	tišje,	veselo: »Odpri zavojček, Edit!«	A
se je smejalo s širokim, otroškim obrazom...	Tišje	je bilo v sobi, trudne so bile, pol trudne,	A
nedosegljive glorije. Šepetanje je bilo zmerom	tišje,	polagoma so legale trepalnice na oči, ali srce	A
glasu. Oče se je smejal še zmerom in govoril je	tišje.	Nato je umolknil in tudi ženska je molčala; tiho	A
Slonela sta tesno ramo ob rami, govorila sta	tišje,	roka se je oklenila roke. Klonila je glava,	A
lahno šepetaje priklanjalo. Marko je govoril	tišje,	kakor da pripoveduje nekaj skrivnostnega in	A
eno besedo, eno samo besedo!“ je izpregovoril	tišje,	skoro slovesno.”Ne maram izpraševati vašega	A
čela, nezaupno in sumljivo, in je izpregovoril	tišje.	”Če jih boš dobil, tistih tristo ... ali veš	A
po gozdu, za trenotek močneje in potem zopet	tišje	in tišje. Gospod adjunkt se je zravnal na	A
za trenotek močneje in potem zopet tišje in	tišje.	Gospod adjunkt se je zravnal na prste, pritisnil	A
popotnikov. Lažja je tam bolest in mirnejša,	tišje	je hrepenenje.Mirnejša je bolest, če gledam	A
obraz človeku, brezdomnemu, domov hrepenečemu,	tišje	je hrepenenje, če gledam v zlovoljne, temno	A
po kamenitih klancih navkreber. Molili so	tišje;	gospod, ki je molil naprej, se je globoko oddihal	A
sklenil pod vratom in je zasanjal; tiho, še	tišje	je pela pesem, utihnila je. Kurent se je sklonil	A
se je, da se je zamislil. Začel je govoriti	tišje	in počasneje. ”In pri nas bo tudi takó!	A
krčiti, stresel se je, nagnil ter je brezslišno,	tišje	kakor rosna kaplja zdrknil na tla.Tam je obležal	A
“ ”Kam ste se napotili?“ je vprašala Marta	tišje.	”Kamor slednji dan!“ je odgovorila ženska	A
je molčal. ”Kaj hočete, gospod?“ je vprašala	tišje.	Pogledala mu je v lice in v tistem hipu so se	A
gledala naravnost v oči. ”In ljubezen!“ je rekla	tišje.	Objela je koleno z rokama in je narahlo sklonila	A
nato je zavzdihnil ter zaspal. Govorili smo	tišje,	skoraj strahoma: duša angelova je bila med nami	A
je v veliki beli hiši; tam je bilo vse tiho,	tišje	nego v cerkvi, da si je komaj srce upalo utripati	A
Gledal je na tisto belo roko in je ponavljal	tišje:	”O, Mira, vedel bi, kam!“	A
vzdihnil. ”Zakaj bi ga pač ne imela,“ je rekla	tišje,	kakor tjavendan. ”Saj je omara zaklenjena	A
sladkih pravljic, ki so nam šepetale na uho še	tišje	in milejše od samih naših besed.Pa da smo tudi	A
šepetala Ljubija; ali njeno šepetanje je bilo	tišje	od molka samega.Legel sem v rosno travo, gledal	A
potrpite!“ Sklonil se je k židu in je izpregovoril	tišje,	jecljaje. ”Če mi ga pripravite -- stotak	A
da je hušnila senca za drevo; in vse je bilo	tišje	nego poprej ... Prišel sem do gozda, ko je	A
Nenadoma se je zresnil njegov obraz; govoril je	tišje	in bolj počasi, pokazati je hotel očitno, kako	A
zategnjeno, rezko, da je segal glas do mozga, zdaj	tišje,	trepetajoče, glas se je izgubljal in zemlja	A
ustnice pa so se mu tresle. Nato je izpregovoril	tišje	in mirneje. ”Pokoril sem se, naj se pokori	A
izgrda ne opravi ničesar, in zato je govoril	tišje,	prosil je. ”Nikoli ti nisem nič hudega storil	A
strmeli so nanj kakor uročeni. Besede so bile	tišje,	šepetajoče; celo gluhi noči niso zaupale, ko	A
takrat. Če je izpregovorila besedo, je govorila	tišje	in nagibala je glavo k meni.In zdaj je bil njen	A
strmel v lice in ni nič razumel; davkar pa je	tišje,	polagoma in zelo razločno dostavil: ”In svojo	A
sem jih žalil!“ je odgovoril Luka počasi in	tišje,	kakor osramočen. ”Pa kako si storil?“ je	A
in otrok, ki so šepetali in vzdihovali zdaj	tišje,	zdaj malo glasneje, kakor bi šumelo listje po	A
Zakaj ni umrl?“ je izpregovorila mati počasi in	tišje	in je gledala na mizo. Anka je povesila glavo	A
zakopal svoje visoke misli!... Prijatelj, prašam te	tišje:	ali so to moje besede, ali so besede tiste živali	A
odzdravi mi z usmiljenjem...“ Govoril je zmerom	tišje;	in tedaj so se mu res tresle ustnice, res mu	A
je stopala mirneje in . / . / stran 176 . /	tišje;	še so se smehljale ustnice, ali smehljaj je	A
prepevali v pisani mavrici ... Tiho je zdaj, vse tiho,	tišje	nego opolnoči; od nikoder ni pesmi, še iz grobov	A
ukradel.“ Sklonil se je globoko in je govoril	tišje:	”Ravnala bova pošteno, mirno in verno.	A
spreminjajo. Votli so bili, da ni na svetu	tišje	votline, prazni, dragi moj, da ni na svetu bolj	A
Tudi zaročenka me čaka,« je dejal nekoliko	tišje	in si je segel v lase. »Kako se človek poti	A
čista ko lilija.« Zadnje besede je govoril	tišje	in počasi, skoraj sam sebi.Krčevito je pograbil	A
potem pa je šel naprej. Vpitje je bilo vedno	tišje,	dokler ni onkraj gozdiča utihnilo. Kekec je	A
bremenom. Bučanje v zraku ni prenehalo, samo	tišje	je postajalo in se je vedno bolj oddaljevalo	A
njegov ded. Veter je pel zdaj glasneje, zdaj	tišje.	Škrjančki so peli in se spreletavali po njivah	A
mladih jelk in smrečic uničijo vsako leto,« je	tišje	dejal Klančnikov Gašper in vstal. »Dolgočasni	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani