ogenj (11.109)

jaz po svoji. . / . / stran 57 . / BARBARA	Ogenj	ti seva iz teh črnih južnih oči in na čelu ti	A
tem dekletom? JOŠT Jaz vem, da vešče same v	ogenj	silijo. Veronika zbeži.	A
a Jošt je videl, kako se je za njo utrinjal	ogenj.	JOŠT Prisežem, da je res.	A
krvave iskre in tudi pod pazduho ji je svetlikal	ogenj.	ENEJA SILVIJ Zares, prikazen nenavadna, vidovita	A
Ti ‒ o čem? JOŠT Da se je za njo utrinjal	ogenj.	HERIČ Pa si videl?	A
HERIČ Pa si videl? JOŠT Za vsako se utrinja	ogenj.	HERIČ Ti o ženski ‒ in presoljeno je.	A
Prižgal je spodnji kraj grmade, toda ljudstvo je	ogenj	poteptalo.Grmado so raznesli bičarji in zapodili	A
poje: Zdaj zapojmo, zdaj ukájmo! Eden drug′mu	ogenj	dajmo! Jeza, žalost, le na stran!	A
ukájmo! MOŽJE Eden drugmu ŽENE Ena drugi	ogenj	dajmo! Jeza, žalost le na stran!	A
Dan′s je moj veseli dan! Konec	ogenj	dajmo!	A
JANEZ: Veliko jih je odšlo od tod ... v večni	ogenj.	VOJAK: Koliko sem jaz takšnih hribov že	A
kurbirska, pijanska ... bi te spravila v večni	ogenj,	kjer boš trpel peklenske muke ... tvoj glavobol	A
tri igre za televizijo I.	Ogenj	II.Nigdirdom III.	A
1986 . / . / stran 5 . / I.	OGENJ	OSEBE Primož TRUBAR kanonik v ljubljanski	A
Pek odpre krušno peč. Rdeč	ogenj	buhne iz njene notranjosti. TRUBAR: (off	A
buhne iz njene notranjosti. TRUBAR: (off)	Ogenj	... veliko ognja je bilo ...Odkar so prižgali	A
Husom, tem Čehom, ki ga še danes Rim sovraži, se	ogenj	ni pogasil. Trubarjev in pekov obraz sta	A
videli ... potem so bili punti, vislice, kri ...	ogenj.	Grmada dogoreva.	A
TRUBAR: (off) Ali ni vode, ki bi mogla ves ta	ogenj	pogasiti? Tu se odpre prizor z Bonomom	A
Bonomo stoji ob njem. BONOMO:	Ogenj,	si rekel, ali ni žalostno, da našo temo razsvetljujejo	A
svojo voljo še nobenega. Če pa kak metulj sam v	ogenj	sili, naj sebi pripiše, če se mu perutnice prismode	A
odprta proti občinstvu. V bajti gori v ozadju	ogenj	med pečnicami pod kotlom za žganjekuho.Pred	A
preliva, doliva, meša, seda na stolček in piha	ogenj.	Slednjič sede in iztrese denar iz mošnje ter	A
boljšega. URH Lenčka, semkaj pojdi in popazi na	ogenj,	da se ne pripali kuha.Martin, posedi še malo	A
in gleda proti žganjarni, od koder se sveti	ogenj.	Odpre okno.	A
tega časa ni prišlo do pogajanj, sem odredil	ogenj.	- Koliko pripadnikov jugoslovanske armade	A
dobrodošel. Le kadar je kje zagorelo, a je ta	ogenj	gotovo podtaknil kdo drug, je sum najprej padel	A
Nina, da me imaš rada... Glej, nam vsem si bila	ogenj	in življenje... kaj zdaj?Bodi, kar je treba... ti	A
ki sije samo sebi, . / . / stran 91 . / in	ogenj	sem, ki sebi sam gorí, nikomur na veselje, ne	A
Romeo nastopita BENVOLIO Ej, dragi moj!	Ogenj	pogaša ogenj, in bolečina lajša bolečino. Če	A
BENVOLIO Ej, dragi moj! Ogenj pogaša	ogenj,	in bolečina lajša bolečino. Če ti vrtí se v	A
divja radost, in umrjé v pijanosti - smodnik in	ogenj	se uničita v poljubu.Sladkost medú nezmerna	A
spreleta truden mraz, umira skoro mi življenja	ogenj.	Pokličem ju nazaj v tolažbo svojo.	A
MENTEJ To mi pa spet ne gre v glavo.	Ogenj	v leseni peči bi vendar moral peč samo sežgati	A
naročili. PEPCA Saj veš, da bi zate tudi v	ogenj	šla. TONE Pa si res pridna.	A
Te vroče besede ljubezni, ti vroči poljubi,	ogenj	teh oči, ne, prijatelj, to je moralo iz velikega	A
/ stran 56 . / Pepel in spomin Na polju	ogenj	se blesti, trepeče kvišku živ, vesel ... A veter	A
dih zavel: Od roda, od sveta pozabljen, jaz	ogenj	‒ moj spomin pepel. V gozdu I.	A
pogledov, pohlep je stárosti, srepost, mladosti	ogenj	in srčnost. Ob oknu črna je zavesa pogledom	A
stran 141 . / Mêče ostre poberó meščanje,	ogenj	švigne v srcu koprnečem in prešine ude trudnim	A
80 Literat 83 Pri stricu 86 Sen 89 Pomenek 92	Ogenj	in voda 93 Naprej ali nazaj? 94 Nezbrane pesmi	A
Kar pojdi in v valove skoči!« Živ	ogenj	blisne mu v očeh.‒	A
lepše dobe mislim jaz. . / . / stran 93 . /	Ogenj	in voda Kaj hočeš, Katinka, da zate storim	A
. / . / stran 98 . / Poljub sem ji dal kot	ogenj	vroč, in šla sva vsaksebi daleč proč. Da zdaj	A
Nekatere jaz tudi sem spisal sam, ko nosil sem	ogenj	še v srcu, v očeh.« Prestopita prag in gresta	A
kotel, ves v ognju, na daleč grejoč in otel. Ta	ogenj	drži površje narazen, da zemlja se kakor il	A
Hladni so valovi oceana, v katerem se je vžgal	ogenj	življenja 11. Dolgo živeč v puntarskem domu	A
Jurček, ta otrok nevgnan! Igral se in zanetil	ogenj	v hiši! In glej, že šviga plamen vedno viši	A
Oj, Amor, Amor, glavica pretkana, zanetil	ogenj	v srcu!To so čezenj moj očka, majka, to je striček	A
demon li, vodeč v proprast, li mrzli led, li	ogenj	končujoči, li kamen, trst se vedno zibajoči	A
Zato prešini me, o Bog, zaneti mi večni, žarki	ogenj	v dnu srca! IV V puščavi si v podobi megloviti	A
In al veš, de tí ga vnemaš, tí mu pevski	ogenj	daš, al se smel bo razodeti saj pozneje, sam	A
odpore, skrivéj so pesmi jo razodevále. Željá se	ogenj	v meni ne poleže, des′ upa tvoj pogled v srcé	A
Le gorskemu sínu srcé je zvestó. (	Ogenj	ugasne). JEDEN	A
Tu vzpnè gospodár se ves bésen, očí mu kot	ogenj	žaré, plamtí mu obràz plemeníti, iz ust	A
nevstrašni krog vstopímo se, le sloge bratske	ogenj	vroč nam daje moč. Kdor straši se,	A
vzdihujoč, kaj ní iz njih sijál mi ljubezni	ogenj	vroč. Kedàr s teboj je mene poljub gorak	A
ljubezni čudovita moč objemlje me kot	ogenj	vroč. Objemlje me iz vse močí, da mi	A
Pred očmí blesteča megla; v žilah mojih teče	ogenj;	ves obràz je v sponah vročih, lice pod	A
tisočosemstodevetindevetdesetega so napravili velik	ogenj	in v njem so zgorele vse moje pesmi, vse napisane	A
porojene pesmi so zgorele takrat; prišel je velik	ogenj	in je opalil tiste ponižne cvetove, še predno	A
tistem času, ko so napravili v Ljubljani velik	ogenj	in so sodili nad mano veliki duhovni in farizeji	A
rokah tvojih ugasne ta pekoča strast, ta	ogenj	v prsih mojih ... V trepetajočih lučicah	A
postelj kakor bledi smrtni angel. Polugasel	ogenj	sije v teh očéh udrtih, trudnih; onemoglost	A
Z odgovori ne zavlačuj! Kajti leta teko in	ogenj	ugaša, ne bodi preskop, saj koplješ svoj grob	A
sprašuj, ne zavlačuj, ne nateguj! V glavi zaneti	ogenj,	v srcu požar, naj požge vso sivino, naj požge	A
požge vso sivino, naj požge vso praznino, naj	ogenj	gori, naj nikoli ne ugasne, naj prežene ves	A
reklamira strah in moro ‒ Naj te zaganja le	ogenj	tistih vrb, ki so vklesale vate plameneči grb	A
jazbeca in čuka, nabrusi še sekiro si, zaneti	ogenj	in zagodrnja ... Tam v zraku pa po snegu zadiši	A
tabo veselejše vzgore! Tak do temnih daljav	ogenj	daljni blešči ‒ tak brez glasu z višav zvezda	A
tlačene od gospodarjev ‒; zmrzujoč nete si	ogenj,	solze jočejo strupene, škripljejo v kruh oškropljeni	A
TAM TAM Tam zid, tam kamen. Tam želo, tam	ogenj.	Tam mravlje, tam strup.	A
besede so rezervni deli za čute. Kdor napiše	ogenj,	je ponovno sestavil zgubljeni občutek za vročino	A
je le trenutek. Beli toni, vmes mavrica in	ogenj.	Golo Prebiranje besed od včeraj ‒ praznina	A
vsaj terdno stoj! Da ti ne vgasne v persih	ogenj	sveti, O hrani, brani ga, skerbno ga neti!	A
težja bo pa druga ti dobrota: Vžgi v sercih	ogenj	jim ljubezni prave, Do národa, ne pa do puhle	A
persih sloní; Pa usta so njena ko méd sladké, Ko	ogenj	poljubi njeni goré. Na koncu vasi nje hiša stojí	A
/\ .. stran 24 . \/ Led nad prepadom pogasi	ogenj	vzpona. Povratek je trd.	A
se zarezale v živo meso. V peči razbeljeni	ogenj	žari, peče v oči in izpija nam kri. V črni tovarni	A
v spanju, zapah je že legel na hišne dveri.	Ogenj	je ugasnil. Ura mrmraje kazalce vrti, od dolgih	A
otroku v naročje. Rojstna hiša je kakor mati:	Ogenj,	ki sem ga zakurila v peči - že leta hladni	A
vabljenje krasnih bóginj mi vnema v duši čudodelen	ogenj,	up vrača se v srcé, na usta smeh, in znova vžiga	A
o boku junaka žareč in grozeč. V očeh se mu	ogenj	strašán užiga, kot nočni požar, ki z oken šviga	A
oblasti silne, prej neznane strasti, ki ko živi	ogenj	peče. Čut se zlije mi v besede.	A
jo vliti v glave. »Kaj vraga ne veste, kaj	ogenj	zbudi? Le slame prižgite, ta rada gori.«	A
manjka, da ožgali bi jo. »Dva lésa če drgneš, ti	ogenj	dasta, znabiti pri slami enaka bi b′la.« Ne	A
sprehaja čarobnjak. Išče, kliče veter z neba, za	ogenj,	za dan. Bo morda preplul morja, vilenjak, da	A
tem potresnem krču. Pod zemljo tli čarobni	ogenj,	slišim petja; tiho se enakonočje preliva v steklenem	A
ki se hočejo razprostreti, izžareti kot zlati	ogenj	v noč. In preklinjajo policaje sonca, ki spijo	A
Elektromotor brni, brni, brni po mojih zobeh.	Ogenj	pod skalo gori, gori, gori. Socializacija zlate	A
Muhe v čaši umirajo.	Ogenj	je ugasnil. Lepa Vida, bridkost je v tvojem	A
grenkem obupu kolnejo duše. Misli so težke kakor	ogenj,	ki ne more goreti, kakor pesem v srcu razbitem	A
Izmučena borba. Evakuacija duš Večer peče kot	ogenj.	Smrt Evrope!	A
Matjažev grad. Mi, ki ‒ lačni volkovi ‒ strmimo,	ogenj	v očeh, duše v sivini, mi s srci izjokanimi	A
Belo je, belo od mesečine.	Ogenj	ti plapola iz oči v tihi večer in, glej, mi	A
silnih plasti ubitih viharjev sije neizgorljivi	ogenj	v molk se pogrezajočih oltarjev. Nihilomelanholija	A
Mistika človeka. Magični	ogenj	mu sije iz srca. Njegove oči svetijo kakor radij	A
vztrepeče vran. „Doživel sem jo, spoznal, ko me je	ogenj	izžgal.” In zdaj več ognja ni in zdaj so mirne	A
poln sil, neizrabljen k pokoju bom legel.	Ogenj	me v prsi bo žgal in me ne bo mogel izžgati	A
dlaneh, bi molčal, tiho, vse tiho za oknom, le	ogenj	bi prasketal. Preproste besede Ljubim jih, te	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani