očka (1.852)

Gre. Zastor Le le	očka!	ČETRTI AKT Mostovž z rožami prevlečen, poln	A
Ne bo je grudil. Za to jim jaz dobro stojim,	očka.	ŽUŽEK Al jo grozno zahaja.	A
TRINAJSTI NASTOP Matiček, Žužek MATIČEK	Očka!	ŽUŽEK Kaj je? MATIČEK s težko sapo: To	A
zbodla, pak je že vkup padlo. MATIČEK Res je,	očka!	‒ Al naj spremislijo ‒ ŽUŽEK reče za njim	A
da si bolj preudaren. MATIČEK Imajo prav,	očka,	prav in še trikrat prav!Al taka je le naša slabost	A
vem, kje imata vkup priti. Bog jih obvari,	očka.	Gre.	A
bo že domov svetilo. GLAŽEK (k županu):	Očka,	bolje bi bilo, ko bi se obljuba podnevi naprej	A
tedaj hočejo odlašati? GLAŽEK Ne zamerite,	očka;	meni se zdi, da smo se malo zírali, kar ime	A
staremu četrtinko na moj račun! - Le idite,	očka,	vam bodo že prinesli! Krnec odide, Francka	A
Francka, - pečenke, Francka! FRANCKA: Precej,	očka,	precej!Odide v gostilnico.	A
dacar pride ves prihuljen PETER: Le dalje	očka!	Kaj prinašate?	A
Uboga, uboga gospa in otročički, ki nimajo	očka	doma.Zares se mi smilite.	A
pretkana, zanetil ogenj v srcu! To so čezenj moj	očka,	majka, to je striček jezen! Pa kaj, ko ni ga	A
glej mi kakor stara mama. Jaz zrl le tvoja	očka	bi odprta in trgal cvetke ust iz prsi vrta,	A
mladenka, srečen pač tisti! Poljan dal mu bo	očka	župan, dal mu bo cvenka. Podgorska svetnica	A
ko ga menda hotela ne boš...« »A kaj da ne,	očka	moj ljubi?...« In pohitel je lovec k nevesti vesel	A
nikari!... Pusti me, majka, pusti, točajka,	očka,	saj grem, grem, sinek, saj grem, grem! Hlapec	A
varuje lepi dvor! Iz hrama ajda naj diši, naj	očka	ti živi, štej doto, ne preštej je ti tri dni	A
varuje lepi dvor! Iz hrama ajda naj diši, naj	očka	ti živi, štej doto, ne preštej je ti tri dni	A
poje venomer črni muren: kri, kri, kri ... »	Očka,	očka, pa zakaj poje muren: kri, kri, kri ...?	A
venomer črni muren: kri, kri, kri ... »Očka,	očka,	pa zakaj poje muren: kri, kri, kri ...?«	A
To pomeni, da trpi, v gajbici mu dobro ni.« »	Očka,	očka, pa zakaj tudi v polju poje muren neprestano	A
pomeni, da trpi, v gajbici mu dobro ni.« »Očka,	očka,	pa zakaj tudi v polju poje muren neprestano	A
»Čiv, čiv, čiv, jaz nisem kriv!	Očka	se je izgubil, mater jastreb je ubil. Sam, sirota	A
................................... 199 Moj	očka	′ma konjička dva ..........................	A
................................... 200 Moj	očka	so d′jali .................................	A
................................... 201 Moj	očka	so mi rekli ...............................	A
te ne smem, ljubiti te ne smem, to ti povem.	Očka	me kregajo, mam′ca mi branijo, jaz pa ne maram	A
dober večer Dober večer, dober večer, stari	očka,	voščim vam! Al′ mi daste, al′ mi daste, svojo	A
do očeta, matere, do svoje sestre žalostne.	Očka	so na pragu stali, pisemce so prebirali. Ko	A
so na pragu stali, pisemce so prebirali. Ko	očka	pisemce bero, se mam′ca milo jokajo. »Kolk′	A
da Bog ve, kako, nazaj me nikol′ več ne bo.	Očka	in mamka pa jokata se, ker vidita fante preoblečene	A
je vojaški stan.« . / . / stran 200 . / Moj	očka	′ma konjička dva Moj očka ′ma konjička dva	A
stran 200 . / Moj očka ′ma konjička dva Moj	očka	′ma konjička dva, oba sta lepa šimeljna, cing	A
vriskal naglas. . / . / stran 201 . / Moj	očka	so d′jali Moj očka so d′jali, oženim naj se	A
. / stran 201 . / Moj očka so d′jali Moj	očka	so d′jali, oženim naj se, in zdaj premišljujem	A
ponoč′ pa se ujel. . / . / stran 205 . / Moj	očka	so mi rekli Moj očka so mi rekli: Oženi se	A
/ stran 205 . / Moj očka so mi rekli Moj	očka	so mi rekli: Oženi se, moj sin, tam gori na	A
stezi za vasjo, tidreja, dreja, tidrom. Oj,	očka	prav′jo: »Sedemsto.« Tidreja ... a to premajhna	A
Tidreja ... a to premajhna dota bo, tidreja ... Če	očka	prav′jo sedemsto, tidreja ... še mat′ naj kaj	A
Tidreja ... Ko	očka	doto štejejo, tidreja ... se mam′ca milo jokajo	A
Cesarsk′ povelje pravi, da moram bit′ soldat.	Očka	in mam′ca, zahvalim se lepo, ker ste mene zredili	A
za nas vojskujejo, k′ se za nas vojskujejo.	Očka	ljubeznivi, saj vi niste krivi, da jaz moram	A
soldat, da jaz moram bit′ soldat. Oh, adijo,	očka,	oh, adijo, mam′ca, oh, adijo, sestra, brat,	A
da bog ve kako, nazaj me nikol več ne bo!	Očka	in mamca pa jokata se, ker vidta fantiče preblečene	A
bodrilno potrepljal otroka po rami. »Tudi gospod je	očka.	In fantička ima.«	A
položil trobento čez kolena. »Tako torej, tvoj	očka	igra trobento?« je rekel Peter Majcen.	A
očka igra trobento?« je rekel Peter Majcen. »	Očka	igra.Ampak zdaj ne igra več,« je odkimal Jankec	A
reče, se je spet obrnil k otroku. »Ali te	očka	še kaj nosi?« je vprašal. »M‐m...« je	A
hvala vam, ker ga nosite, revčka našega!« »Ali	očka	zdaj spi?« je vprašal Jankec. »Spi,	A
ga odpeljal v hram in mu ponudil kozarec. »	Očka	potem zmeraj popije kozarec vina,« je rekel	A
kolena krožnik z ocvrtimi jajci. »Ali je tudi	očka	jedel jajčka?« je vprašal. »Tudi, tudi	A
otroci so sirote. Jaz bom sirota, ko mi bo še	očka	umrl.« »Ne, ne!« je hitro odkimal ded	A
kuhinjo, so ga že obkolili vojaki. »Hajde,	očka!	« so silili vanj vsak s svojo čutarico, »požirek	A
Še ime. Rekli so mu	očka	Orel.Zadnje čase ga večkrat gledam in zdi se	A
»Da, in da ti povem naprej. Dali so mu ime	očka	Orel prav zaradi njegovih oči.In zaradi teh	A
kraja ... To, hočem reči to, da so mu dali ime	očka	Orel zaradi oči, mu spočetka ni bilo prav.Sam	A
spakedrano priklonil in pogrknil: ‘Sdrrravo,	očka	Orrrell!’Nato je zviška pokimal domobrancem	A
debelim nosom in očali, zacvililo v Obrekarja: ‘	Očka	Orel, kje imate stvari?’‘Kakšne stvari?’ je	A
vrečo pšenice na upognjeni hrbet in rekli: ‘No,	očka	Orel, tovariš odbornik, član okrajne gospodarske	A
»Toda to še ni konec.	Očka	Orel je še mnogo pretrpel.V vasi so jih prignali	A
puško, oddal tri strele in salutiral: ‘Zdravo,	očka	Orel!’« »Kje pa je zdaj?« sem vprašal	A
sem po stezi ob Idrijci, po kateri je hodil	očka	Orel, in potem mimo lazov, mimo strmih lazov	A
potem mimo lazov, mimo strmih lazov, kamor je	očka	Orel sedemdeset let nosil gnoj na svojem upognjenem	A
ji je požugala. »Če bi te	očka	videl, bi bil hud!« Te besede so me	A
ter ji prigovarjala, naj mi pove, kaj bi rekel	očka,	če bi mu povedala, da je bila poredna.	A
peščena tla in ponavljala: »Tukaj... tukaj leži	očka...	Tvoj očka -«	A
»Tukaj... tukaj leži očka... Tvoj	očka	-« Nenadoma pa je trznila in se zravnala	A
»Teh kamenčkov ne smeš pobirati. Tukaj spi	očka...	« »Očka...« je začudeno ponovil otrok in	A
Tukaj spi očka...« »	Očka...	« je začudeno ponovil otrok in se stisnil k materi	A
navdušenja in v očeh prav nobene pohvale. »Poglej,	očka!	« mi hlastno razlagata otroka. »Tukaj sva privezala	A
in hkrati hudomušno ter prikupno reče: »Oh,	očka,	pusti nama to veselje!« Vdam se, da	A
70811132706 .. . / v_gaju.172 . \/ . / III »	Očka!	...Očka! ...« prileti iz daljave klic mojih otrok	A
III »Očka! ...	Očka!	...« prileti iz daljave klic mojih otrok.	A
»Klop - klop - klop! ...« »	Očka,	ali slišiš?« navdušeno zakričita otroka pod	A
sedemdesetletni bajtar Obrekar, s partizanskim imenom	očka	Orel.Starec visoke, a že upognjene postave,	A
teče po lesenem žlebu voda v kamnitno korito.	Očka	Orel, s praznim oprtnikom na hrbtu, stoji sredi	A
Saj niso tebe minirali!« Okrog	očka	Orla se nabira gruča ljudi: stara Obrekarica	A
z začudenjem in veselim presenečenjem. Samo	očka	Orel z zaskrbljenim in karajočim pogledom išče	A
zavpije Dragarica in mu pomoli figo pod nos.	Očka	Orel trdo zgrabi Dragiča za rokav.	A
na trg. Z leve strani ženejo trije fašisti	očka	Orla, ki podpira svojo staro ženo, mlado Travnikarico	A
fotografijo vaščanom, ki rahlo dvignejo glave.	Očka	Orel stisne roko ženi in Angelci, vrže pogled	A
otografijo in drug za drugim odkimajo. Obrekarica in	očka	Orel jo pozorno pogledata in nato mirno zmajeta	A
zgaranih koščenih rokah ter jo bodrilno treplja.	Očka	Orel sedi za mizo, se globoko sklanja in z okorno	A
bije zelo glasno in v zelo redkih presledkih.	Očka	Orel se spet skloni k pisanju, Boris pa stegne	A
Obrekarica se zdramita ter se zamakneta vanj.	Očka	Orel počasi odloži pero in potegne očala z nosa	A
in vendar ga nikoli ne uniči! ...«	Očka	Orel si za hip pokrije obraz z rokami.Nato hitro	A
predenj ter ga motri z vprašujočimi očmi.	Očka	Orel ga premeri, nato prikima, si neha zapenjati	A
»Sam?«	Očka	Orel jo globoko pogleda ter ljubeznivo, a odločno	A
zaslišijo nagli, poskakujoči otroški koraki.	Očka	Orel karajoče pogleda ženo in si položi prst	A
Videti je v zadregi.	Očka	Orel ga premeri: »Kakšen pa si?«	A
Žepi se mu napno.	Očka	Orel stopi bliže in pokaže na žepe:	A
Sveta nebesa! Kje si pa to dobil?« se začudi	očka	Orel. »Karabinjerjem sem jih smuknil	A
kasarno ribat pod,« ponosno odgovori Boris.	Očka	Orel vzame bombi: »In jih imaš še?«	A
Obrekarica se pokriža.	Očka	Orel zmaje z glavo in položi bombi v košaro	A
kurirji oboroženi!« »Ne vsi!« mirno odvrne	očka	Orel in mu pomaga zadeti nahrbtnik.»Na javki	A
Abesiniji, tretjega so nama ugonobili v ječi ...«	Očka	Orel ji položi roko, na ramo, a Obrekarica nadaljuje	A
In zdaj že tega pošiljaš v vojsko! ...«	Očka	Orel jo globoko pogleda in dvigne prst; reče	A
Oba se ozreta.	Očka	Orel stopi čez prag. »No, sta že obrnila	A
Sva!« odvrne Boris in naglo smukne s skednja.	Očka	Orel in Tildica pograbita cepce in začneta mlatiti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani